Piše: C. R.
»Ker je v ustavi svoboda izražanja zapisana v absolutnem smislu, sploh ne potrebujemo nikakršnega zakona o medijih. (…) Enako država medijem ne bi smela na noben način finančno (s subvencijami) pomagati. Zato je regulacija medijev odveč,« je na strokovnem posvetu ´Celovito in etično poročanje´ dejal Jože Biščak, urednik revij Demokracija magazin in Nova24TV magazin.
Na ministrstvu za kulturo je bil danes v organizaciji Sveta za radiofuzijo posvet o medijih. Osrednja tema je bila celovito in etično poročanje. Uvodni nagovor je imel predsednik Sveta za radiodifuzijo dr. Jurij Franc Tasič, s svojimi prispevki so sodelovali še: Rok Čakš, urednik in lastnik več slovenskih spletnih medijev (Dileme celovitega in etičnega poročanja iz uredniške in lastniške prakse); dr. Suzana Žilič Fišer, predstojnica Inštituta za medijske komunikacije, FERI, UM (Vloga javnih medijev in njihova neodvisnost); Tadej Sadar, odgovorni urednik na Radiu Ognjišče (Smisel etičnega poročanja); dr. Bernard Nežmah, Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici (Objektivnost onkraj navajanja virov); Katarina Braniselj, voditeljica, urednica in novinarka (Neodvisnost medijev in vpliv politične oblasti); dr. Boštjan Marko Turk, Filozofska fakulteta, UL (Slovenski časopisni mediji in Münchenska deklaracija); Edvard Kadič (Poročanje o političnih temah in izzivi nepristranskosti); in Jože Biščak, urednik revij Demokracija magazin in Nova24TV magazin, voditelj oddaje Večer v Kavarni Hayek ter predsednik Sveta za zaščito svobode govora pri Zboru za republiko in Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev.
Razpravo Biščaka objavljamo v celoti (ker smo razpravo objavili po pisnem viru, so bila v nastopu v živo možna manjša odstopanja):
»Spoštovani, najprej vsem lep pozdrav in hvala za povabilo na posvet.
Ko sem bil povabljen, sem se vprašal, kaj naj bo tema moje debate. Odločil sem se za temo, s katero se že dolgo ukvarjam: mediji in regulacija v povezavi s svobodo.
Naj se za začetek vprašam, kaj je sploh regulacija. Pogosto berem, da regulacije nekaj urejajo. To se samo bolj ljubko in prijazno sliši. Pa ni to to. Jaz urejam vrt okoli hiše, regulacija je nekaj drugega. Namen vsake državne (oblastne) regulacije je, da vpliva na vedenje in delovanje posameznika (zasebnika) in organizacije. Regulacija predpisuje, omejuje in kaznuje. In to počne država, oblast, neka aktualna vlada. Zato je regulacija že po naravi nekaj, kar omejuje svobodo in svobodno delovanje posameznikov in organizacij. Lahko postavimo celo formulo: svoboda je svoboda v absolutnem smislu minus število regulacij. In teh imamo v Sloveniji prek 20 tisoč. Svoboda namreč ne pomeni le, da nisi zasužnjen ali zaprt, ampak pomeni, da imaš pravico misliti, govoriti in delovati, ne da bi ti drugi, predvsem vlade oziroma ljudje na oblasti, vsiljevali omejitve. Edina omejitev v svobodnih družbah je, kot pravi direktor londonskega Inštituta Adama Smitha Eamona Butlerja: »Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.«
Podobno je z mediji in regulativo. 39. člen Ustave RS pravi: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Ustava torej svobodo izražanja, področje kamor spadajo tudi mediji, razume v absolutnem smislu. Namen ustave je, za ščiti posameznika pred samovoljo vsakokratne oblasti. To pomeni, da oblast ne sprejema zakonov, ki bi bili v nasprotju z ustavo. Žal je slovenska ustava napisana kot nek zakon, mestoma so si členi z drug drugim v nasprotju.
Ker je v ustavi svoboda izražanja zapisana v absolutnem smislu, sploh ne potrebujemo nikakršnega zakona o medijih, še posebej ne takega, kjer je oziroma je bilo denimo predpisano, kako mora biti sestavljeno uredništvo, kaj sme in kaj ne sme novinar, kdo je lahko samostojni novinar, kako mora biti članek podpisan in drugo.
Če se dotaknem predloga novega zakona, ki je res nekatere zadeve, ki sploh ne sodijo v pristojnost države odpravil, ampak ostalo je veliko balasta. Bom dal nekaj primerov.
- člen govori o dejavnosti medijev. Država razlaga, kaj je dejavnost medijev. Ne razumem, zakaj.
- člen govori o neodvisnosti in samostojnosti novinarjev. Kaj je neodvisnost? Novinar dela v skladu s strateško usmeritvijo. To določa lastnik, izvaja jo direktor, za njeno uresničevanje v mediju skrbi urednik. Novinar v nobenem primeru ni neodvisen, odvisen je od medija. Neodvisen novinar je »freelancer« novinar, ki prodaja članke različnim medijem.
- člen o uredniku. Uredništvo nima kaj odločati ali dajati mnenje o uredniku, ki ga določi direktor.
In tako naprej in tako naprej.
Pravijo, da regulacija medijev ščiti javni interes ter zagotavlja kvalitetno novinarstvo in pravico do obveščenosti, kar se spodbuja tudi s subvencijami za določene medije. Edini javni interes je, da država prek davkov ni potratna. V medijih ne obstaja javni interes. Pravijo, da je v javnem interesu, da ta ali oni medij, ki je v težavah, ohranijo s subvencijami in tako zagotovijo kvalitetno novinarstvo. To ni javni interes, kaj je kvalitetno pa določajo posamezniki, ki nek časopis kupi. Če posameznik presodi, da je časopis vreden denarja, bo segel v denarnico in plačal. Če ne, ga ne bo. In če bo medij prodal premalo izvidov za preživetje, bo pač ukinjen. Ni na davkoplačevalcih, da bodo vzdrževali nekaj, kar nihče noče kupiti.
Pa bodi dovolj in bom počasi zaključil.
Različne države imajo seveda regulativo različno urejeno. Dolgo časa v zgodovini so bili mediji regulirani s cenzorskimi organi, potem ko je večina zahodnih držav v ustave zapisala pravico do svobode izražanja, je potreba po podrobni regulativi odpadla. Nekatere države sploh nimajo posebnega medijskega zakona.
Za konec še tole. Država medijev ne bi smela ne regulirati, niti jim ne bi smela na noben način finančno (s subvencijami) pomagati. Zato je regulacija medijev odveč – in zakon in različni podzakonski akti. Torej, svobodne in demokratične družbe ne potrebujejo nobene regulative s področja medijev.«
