Vprašanje v naslovu ni zgolj retorično. Kaj je IPI (International Press Institute)? Kaj predstavljate? Kaj zagovarjate? Vprašanja so na mestu, kajti to vaše pisanje (TUKAJ) je čisti politični pamflet, ki ima zelo malo zveze z resnico in dejstvi. Je tekst, poln zavajanj, manipulacij in tudi laži, ki ne odraža dejanskih razmer v Sloveniji. To je monolog, ki ne želi in noče slišati tudi drugo stran. Vidi se, da ste zelo enostransko obveščeni, najbrž s strani Društva novinarjev Slovenije (DNS) in njenih članov.
Najprej se opravičujem zaradi moje nerodnosti, mogoče nevljudnosti, da se nisem predstavil že takoj na začetku pisma. Svojo napako zdaj popravljam. Sem Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija in direktor podjetja Nova obzorja, ki revijo izdaja. In podjetje Nova obzorja se pojavlja v vaši zgodbi kot del medijskega sistema, ki ga je »zgradila« konservativno-liberalna stranka SDS.
Ne bom odvetnik SDS, ki je naš manjšinski lastnik. Oni vam bodo na vaše manipulacije in laži odgovorili sami, če bodo želeli. Si pa jemljem pravico, da nekaj povem o novinarstvu, novinarjih in svobodi medijev v Sloveniji. Novinarstvo je plemenit poklic, je privilegij. Obveščanje državljanov, odprtost, kresanje mnenj in pogledov je koristno za vsako družbo. Odsotnost različnih mnenj vsako družbo pelje v kulturno temo, intelektualizem, ki je odprt za eno samo politično filozofijo, je obsojen na izumrtje. V Sloveniji se prostor za konservativne (desne) pisce in mislece krči. Levica (kateri je odkrito naklonjeno društvo, na katerega se sklicujete) ne prenese strpnosti, teži k temu, da vse, ki so drugačne vrednostne usmeritve, obtožuje ne samo verbalnega delikta, ampak celo miselnega zločina. Priznavajo en sam pogled na svet, in to je progresivizem. Vse drugo označijo za sovražni govor. In ne, spoštovani Oliver Money-Kyrle, v Sloveniji je toksično okolje izključno za konzervativno usmerjene medije in novinarje, zato stvari ne posplošujte in se pozanimajte o dejstvih, ne pa da nasedate propagandi DNS. Novinarji in mediji, ki vam jamrajo, imajo v Sloveniji (to je moja ocena) 95 odstotkov medijskega prostora, dobijo kar 99,9 odstotka oglaševalskega denarja.
Ob takem medijskem enoumju je novinarstvo v Sloveniji izgubilo vsa načela, hinavščina je za »progresivne« medije postala povsem običajna. Če kdo temu oporeka, bodisi politik bodisi širša javnost, je označen za nestrpneža. Povsem običajni ljudje, ki to enoumje obsojajo po družbenih omrežjih in si drugače razlagajo svet in dogodke okoli sebe, jih ta progresivni medijski mainstream označi za »neizobraženo drhal«. In te besede izreče na javni televiziji, o kateri zdaj vi pišete, da je domnevno ogrožena s strani nove desnosredinske vlade. To ni novinarstvo, to je propaganda enoumja in nazadovanje družbe. In če to kdo zavira, so to mediji, ki jih je IPI vzela v bran. Bolj sramotno dejanje si težko predstavljam.
Pišete, da so ti novinarji v Sloveniji deležni vala žaljivk in spletnih oglaševalskih akcij. Vprašajte jih, kje so bili takrat, ko smo bili jaz osebno in novinarji revije Demokracija, kjer sem urednik, deležni zmerljivk in napadov. Naj naštejem, kaj sem jaz osebno: »Klošar, rasist, medijski predpražnik, mentalno zaostalo prase, fašist, latenten gnoj, nestrpnež, janšist, nečlovečnež, kolaborant, islamofob, četnik, ekstremist, ksenofob ….« Prijazno, mar ne? Ampak jaz to vzamem v zakup novinarskega poklica. Tudi groženj s smrtjo smo bili deležni, da nas bodo nataknili na kol.
Zaradi različnih drugačne vrednostne usmeritve na reviji Demokracija nismo bili deležni le groženj neznancev z ulice, diskreditacij in ovadb. Naj vam povem, da je eno izmed ovadb zoper revijo in mene osebno podalo prav Društvo novinarjev Slovenije (DNS), organizacija, na katero se sklicujete. Zakaj? Zaradi domnevno sporne naslovnice, ki je govorila o migracijah in nevšečnostih, ki jih s seboj prinašajo ilegalni migranti. Zaradi tega sem bil celo zaslišan na policijski postaji. Vprašam vas, ali je zločin, če imamo drugačen pogled na migracije? Ali je zločin, če opozarjamo na nevarnosti? In vprašam vas, ali je delo novinarskega društva, da ovaja?
In naprej. Bili smo deležni tudi odkritih groženj nekdanje levo-sredinske vlade, ki jo je vodil Marjan Šarec. Hočem vas vprašati, ali vas je mogoče DNS obvestilo, da je Šarec jeseni 2018 vodstvom podjetij v državni lasti »priporočil«, naj ne oglašujejo v medijih, ki domnevno širijo nestrpnost? Med temi je bila tudi Demokracija. To ni bil samo neposreden napad na svobodo govora in izražanja, to je bila neposredna grožnja z zlorabo oblasti. In kaj je takrat naredilo DNS? Ploskalo je premierju! To je bilo eno najbolj sramotnih dejanj v zgodovini slovenskega novinarstva in najbolj groba zloraba oblasti v namen zastraševanja novinarjev Demokracije. Poziv gospoda Šarca je bil škandalozen, njegova izjava je bila najhujši napad na svobodo izražanja po osamosvojitvi Slovenije in v neposrednem nasprotju z Ustavo. In namesto, da bi DNS obsodilo tovrstne napade na svobodo in demokracijo, mu je DNS ploskalo. Sklicevali so se na domnevni sovražni govor. Najbrž se boste strinjali, da te zaradi domnevno žaljivih besed lahko obsodi le sodišče.
Ne, nisem član Društva novinarjev Slovenije (DNS), katerega člani vam danes pišejo in vam tožijo o svojih »tegobah«. Bil sem, ampak tega je že dolgo nazaj. In veste zakaj nisem več? V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je skupina novinarjev na časniku Delo, v kateri smo bili Danilo Slivnik (pokojni), Vinko Vasle (upokojen), Vesna R. Marinčič (pokojna), Igor Guzelj (upokojen) in jaz (edini aktiven skupine, ki je postala znana kot Slivnikova četica), odkrivali, kako »rdeči direktorji« (komunistični direktorji, ki so po demokratičnih procesih ostali na svojih položajih in ki so se čez noč spremenili iz socialističnih v tržne gospodarstvenike) kradejo do tedaj družbeno in državno premoženje. Napadali so nas in tudi ogrožali naša življenja, a takrat se je DNS postavil na stran tistih oblastnikov, ki so krajo omogočali. Tedanji predsednik DNS Marjan Sedmak pa je z dvignjeno roko hodil po hodnikih Dela in nam žugal, kako nas bodo vse spravili v zapor. To je bila prava »toksična atmosfera«, ki jo omenjate.
In še nekaj. Da je DNS tako ravnalo, je povsem razumljivo. To društvo so ustanovili komunisti 22. oktobra 1944 na ustanovnem občnem zboru v Črnomlju, veliko članov pa je kasneje v totalitarnem komunističnem režimu sodelovalo s tajno policijo, ki je znana kot UDBA (podobno kot denimo Stasi ali NKDV). Ovajali so svobodomiselne novinarske kolege (kolikor jih je bilo), te navade se niso mogli otresti po demokratičnih procesih in prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Še danes je DNS ostanek nekega totalitarnega časa, je izrazito pristransko in povsem levo usmerjeno novinarsko društvo, ki ne prenese drugačnih mnenj.
Cel kup neumnosti, nelogičnosti in napeljevanj, ki bolj spominjajo na Goebbelsovo ali Stalinovo specialno propagandno vojno, je v vašem sporočilu. Revija Demokracija je revija s konservativno usmeritvijo, te vrednote tudi zagovarjamo. Smo velik zagovornik svobode govora, ki nam jo ljudje, na katere se sklicujete, odrekajo! Preprosto zato, ker svobodo govora razumemo v absolutnem smislu, ker menimo, da svoboda govora je ali pa je ni. Ni vmesne poti. Zaradi teh naših jasnih in načelnih stališč smo bili deležni pogroma tudi s strani donedavne slovenske levo-sredinske vlade.
Ravno sovraštvo progresivnih do drugačnih mnenj je tisto, proti čemur se moramo boriti, svobodo govora država ne sme in ne more sankcionirati. A ravno za to se zavzemajo mediji in novinarji, ki jih zagovarjate: da bi z zakonom sankcionirali tiste, ki razmišljajo drugače, tiste, ki ne razširjajo progresivno agendo. Če se odrečemo načelom svobode govora, bo konec s civilizacijo, kot jo poznamo.
In samo mimogrede. Blaž Zgaga, ki ga omenjate, je v Sloveniji povsem varen. Nihče ne ogroža njegovega življenja, svobodno deli ideje in razlaga svoja stališča, zagotovljena mu je pravica do pisanja in izražanja česarkoli. Se bo pa moral navaditi na jezen in oster odziv javnosti, ki ga povzroča njegovo pisanje. Predvsem pa se bo moral naučiti, da kritizirani lahko kritizirajo nazaj.
