Piše: mag. Igor Omerza, ekonomist, raziskovalec udbovskih arhivov, pisatelj
Pred kratkim je Dimitrij Rupel v ljubljanski knjigarni Konzorcij za novinarje in prijatelje predstavil svojo novo knjigo z naslovom Voditelji Slovenije − Pučnik, Kučan, Drnovšek, Janša. Kot mi je znano, bo v Ljubljani še širša predstavitev te izjemno zanimive knjige, saj jo je napisal dolgoletni sopotnik v knjigi obdelane »voditeljske« četverice. Med štirimi, ki jih Dim podrobneje opisuje in analizira, sta tudi Janez Janša in Milan Kučan. Preostala dva Janez Drnovšek in Jože Pučnik žal nista več med živimi in se seveda zato predstavitve nista mogla udeležiti.
Vsekakor je Ruplu uspel izjemen met, da sta Janša in Kučan prišla na predstavitev, a žal do rokovanja med njima ni prišlo. Ker sem bil tam navzoč, lahko iz prve roke povem, da se je Kučan temu izognil. Prišel je zadnji, mislim, da je vedel, da je Janša že tam, in založba Mladinska knjiga kot organizatorka dogodka je med Janšo in Kučana vzpostavila sanitetni kordon dveh visokih uslužbenk založbe. In namesto da bi kot zadnji prispeli Kučan pozdravil že sedečega Janšo, po navadi se zadnji rokuje z že navzočimi, vsaj z najbližjimi, se je temu pač spretno izognil.
No, to ni tako pomembno. Pomembnejše se mi zdi, da je Kučan, ko je po uvodni predstavitvi Rupla dobil besedo, dejal, da je ob izidu 57. št. Nove revije citiral znanega francoskega filozofa (mislil je na Voltaira), »da bom naredil vse, da se te ideje lahko slišijo«. S tem je hotel nekako amortizirati Ruplovo uvodno konstatacijo, da je Kučan ob izidu sedeminpetdestke menil, da se bo trudil, da se te ideje ne bodo uveljavile v družbeni praksi. Hm, ali je res naredil vse za slišnost idej 57. številke?!
Seveda ne! Prav nasprotno! Takoj ob izidu so se 16. februarja 1987 pri predsedniku slovenskih komunistov Milanu Kučanu zbrali Miloš Prosenc, Boris Majer, Jože Smole, Ciril Zlobec, Bogo Gorjan, Matjaž Kmecl, Adolf Bibič, Peter Bekeš, Josip Košuta, Bojana Hudales (opravičil se je Ciril Ribičič) in med drugim sklenili, citiram: »Tovariš Smole,« takrat šef socialistične fronte, »se mora dogovoriti z glavnimi in odgovornimi uredniki naših osrednjih občil, da izida nacionalne številke ‘Nove revije’ ne bodo najavljali oz. o njej poročali.«
Vsekakor je Ruplu uspel izjemen met, da sta Janša in Kučan prišla na predstavitev, a žal do rokovanja med njima ni prišlo. Ker sem bil tam navzoč, lahko iz prve roke povem, da se je Kučan temu izognil.
In še veliko več kot to. Bil je skupaj s sekretarjem ZKS Milošem Prosencem glavni redaktor »Informacije« vodstva slovenskih komunistov o 57. številki, ki jo je 3. marca 1987 zahtevalo zvezno predsedstvo komunistov. Osnutek te »Informacije« se je končeval takole: »JT SRS proučuje pravne možnosti za uvedbo kazenskega pregona zoper nekatere avtorje spornih prispevkov v 57. številki Nove revije (Iva Urbančiča, Jožeta Pučnika, Franceta Bučarja) po 114., 133., 134. in 157. členu KZ, proučuje pa tudi smotrnost takojšnjega ukrepanja po 3. tč. 10. čl. Zakona o prekrških, kar bi omogočilo, da bi se v času prestajanja kazni pripravilo prekvalifikacijo za kazenski delikt po navedenih členih KZ.«
V končni inačici za Beograd je bilo izpuščeno poimenovanje trojice avtorjev za morebitni pregon, in drugič, omiljena je bila sramotna »zaporniška« formulacija, tako da so besede »v času prestajanja kazni« bile nadomeščene s »kar bi omogočilo pridobitev časa«. Gre sicer samo za besedno in ne stvarno omilitev, kajti grobi izraz »prestajanje kazni« (beri zaprtje trojice nebodijihtreba novorevijašev) je bil samo zamenjan z manj neposredno in bolj prikrito »pridobitvijo časa« (beri med prestajanjem zaporne kazni trojice).
Ali je to videti kot Kučanov trud, da bi se ideje 57. številke slišale? Prepoved poročanja o številki in razmišljanje o kazenskem pregonu trojice vsekakor ne spadata v »slišni« repertoar! Kogar to bolj zanima, lahko veliko več o tem najde v moji knjigi Veliki in dolgi pohod Nove revije.
Poleg tega se je na nacionalno številko Nove revije spravil tudi »Svet SR Slovenije za varstvo ustavne ureditve«, vsebinsko gledano organ za nadzor in usmerjanje tajne politične policije našega komunističnega vrha (ponarodelo Udba). O tem, kaj je bilo tam rečeno, in o tem, koliko poročil Udbe je v letu 1987 dobilo komunistično vodstvo Slovenije na čelu z Milanom Kučanom, pa si boste v začetku junija lahko prebrali v moji novi knjigi Milan Kučan in Udba (500 strani, 50 strani fotografij in faksimilov)!
