Vojko Jevševar je danes upokojenec, pred tem pa je bil desetletja zaposlen v igralniški dejavnosti. Nekaj let je bil tudi samozaposlen. Ker je domačin, smo se z njim pogovarjali o zgodovini te pokrajine pa tudi o težavah, ki pestijo prebivalce Slovenske Istre.
Vojko Jevševar se zelo razjezi, če mu kdo reče, da je doma s slovenske obale. »Obala je to neposredno ob morju. Pokrajini se reče Slovenska Istra,« poudari večkrat. Jevševar se je rodil v Izoli, danes živi v Luciji. Kot otrok je živel v Sečovljah. Mama je bila iz Trbovelj, kjer je delala v tamkajšnjem rudniku, po njegovem zaprtju pa je prišla delat kot računovodkinja v sečoveljski rudnik.
O sečoveljskem rudniku
»In kakšen rudnik je bil v Sečovljah,« sem hotela obnoviti zgodovino teh krajev. »Rudnik najbolj kvalitetnega črnega premoga. Zraven današnjega mednarodnega letališča Portorož, ob Sečoveljskih solinah,« nas spomni Jevševar, ko nam kasneje pokaže tudi opuščeno stavbo za poslopjem opuščene sečoveljske železniške postaje, ob trasi Porečanke. »Sečoveljski premog so takrat največ izvažali v Avstrijo. Bil je namreč industrijski,« še razloži Jevševar. Rudnik je v svoji kratki zgodovini, z izkopavanjem so začeli leta 1935, imel največ težav z vdori vode. »Pa ne morske, čeprav so bili kopi pod morsko gladino, težave je delala podtalnica.« Jevševar tudi pove, da so se po odselitvi italijanskega prebivalstva leta 1954 v rudniku množično zaposlovali rudarji iz drugih takratnih jugoslovanskih rudnikov, tudi njegova mama. Vnovični vdor vode v letu 1972 je pomenil dokončen propad in zaprtje rudnika. K njegovemu zatonu je tedaj pripomogla nizka cena nafte in njenih derivatov, nikakor pa ne slaba kakovost premoga ali njegovo pomanjkanje.
Težave s partijo
Oče Vojka Jevševarja se je iz štajerskega Vrhovega, kjer je danes hidroelektrarna, kot profesor geografije preselil v istrsko vas Ravne, ki se danes imenuje Sv. Peter. Tu je nekaj let poučeval osnovnošolske otroke. Kasneje je postal ravnatelj osnovne šole v Sečovljah. »Bil je tudi prvi ravnatelj slovenske gimnazije v Piranu,« še pove Jevševar in s ponosom doda: »Bil je eden redkih ravnateljev, ki ni bil v partiji. V začetku sedemdesetih let so ga hoteli ‘rušiti’, pa so gimnazijci organizirali nekakšne spontane proteste in se vladajoči tega niso upali storiti.« Pravi še, da je kasneje nekdanji županji Vojki Štular uspelo to gimnazijo ukiniti, da so se očeta znebili. Pod pritiski so v Piranu kasneje znova odprli novo gimnazijo, sicer na drugi lokaciji, ravnateljica pa je postala, ne boste verjeli, kdo drug kot Vojka Štular.
Sicer pa piranska občina pod sedanjim županom vidno stagnira, o čemer se lahko prepričamo tudi sami. Jevševarjev brat je študiral fiziko, sam pa pravo, a študija ni končal. Izbral je drugačno poklicno pot, opravil specialne tečaje in postal krupje v portoroški igralnici. S tujimi jeziki ni imel težav, saj mu je že oče dal veliko znanja, hodili pa so tudi v Italijo, kjer so kupovali literaturo in časopise v tujih jezikih, predvsem v italijanščini. To so morali dobesedno pretihotapiti domov, saj so jim cariniki velikokrat časopise zaplenili.
Leta delal kot krupje
Pogovor je nato tekel okoli iger na srečo. Za krupjeja je moral Jevševar takrat opraviti tudi polletni tečaj igralniške igre na srečo rulete, ki jo poznamo pod imenom francoska ruleta. Saj veste, to je tista igra, ki ima 37 številk. Ameriška različica pa jih ima 38. Igra poteka tako, da igralci stavijo na polja, krupje zavrti kolo rulete, v enem od oštevilčenih žepkov naključno pristane kroglica in s tem določi zmagovalno številko, krupje pa potem izplača dobitke. Številke na ruleti so od 1 do 36, obarvane so rdeče ali črno. Polega tega je na kolesu še zelena ničla (0), pri ameriški ruleti pa dvojna ničla (00). Dobitek pri stavi neposredno na številko je 35:1, verjetnost dobitka pa je seveda 37:1. Poleg tega je mogočih še več drugih stav.
Jevševar nam v nadaljevanju pove, da je užival v tem poklicu in da obžaluje, da vodstvo Casinója Portorož ni sledilo novim trendom živih iger. Tako se namreč imenujejo igre na srečo, pri katerih so navzoči krupjeji, razlikujejo pa se od iger, kjer »gamblerji«, kot rečemo igralcem iger na srečo, mečejo žetone v igralniške avtomate. Jevševar nam pove, da se je izpopolnjeval v Las Vegasu in Londonu, kjer organizirajo tudi sejme s tega področja, zato se je kasneje laže odločil za samostojno podjetništvo, kjer je konkurenca na tem področju kar močna, Slovenija pa je majhna in politično prepletena. Celotna njegova družina ima zaradi pripadnosti stranki SDS nemalo težav.
Igralništvo in Udba
»Gremo poskusit srečo?« se malce pošalim. »Zdaj je to vse razpuščeno,« odvrne Jevševar, ki se spominja, da so v Casinó Portorož nekoč lahko hodili le tuji gostje. »Jugoslovanom, razen izjem, vstopa niso dovolili.« Ker je omenjena igralnica mejila z Italijo, so bili pri njih pretežno italijanski gostje. »Casinó Portorož je bil nekako četrti neuradni italijanski casinó, saj v Italiji ne sme biti igralnic,« nas kot popolne analfabete na tem področju pouči Jevševar in nadaljuje: »V Italiji še danes po zakonu ne smejo imeti igralnic z živimi igrami, razen nelegalnih kot so Casinó Venezia, San Remo in San Vensan pod Mont Blancom. V Švici imajo še eno svojo igralnico.« Portoroška igralnica in igralnica v Lipici sta danes v zasebnih rokah, hkrati tudi vsa infrastruktura s hoteli, z letališčem in marino. Zaradi različnih poslovnih mahinacij in izčrpavanj podjetij je žal vidna stagnacija na tem območju. Le sprehoditi se je treba do Marine Portorož in okoliških lokalov. »Pa še streljali so se pred nedavnim v Portorožu,« sem sogovorca spomnila na mafijski obračun pred dobrim tednom dni.
Jevševar nadaljuje, da je bilo igralništvo v domeni Udbe. »Nekaj denarja od davkov je sicer dobila občina, nekaj Ljubljana, večino pa Beograd. A to je določala Udba.« Jevševar se spominja, kako se je odločalo o tem na takratnih delavskih svetih. »Casinó Portorož je takrat financiral infrastrukturo celotnega območja Portoroža. Pa tudi po Sloveniji je plačeval in gradil partizanske spomenike. Denar je odtekal na lovska društva, saj so bili lovci tudi udbovci in so denar potrebovali za pogostitve.« Jevševar je prepričan, da ta povezava ponekod še danes dobro deluje. Igralništvo je bilo za Udbo zanimivo zaradi deviz, saj se je Jugoslavija stalno borila z inflacijo dinarja. »V portoroški igralnici smo poslovali samo v lirah,« se spomni in doda, da je v času, ko je bil tam zaposlen, imel tri praznične dneve v letu: »29. november, ko je imela rojstni dan SFRJ, 7. januar, ko je imel rojstni dan dolgoletni direktor igralnice Anton Nino Spinelli ̶ malo novo leto, se mu je reklo, in božični večer, saj so bili italijanski gostje takrat doma.« Pogovor je nato tekel o mahinacijah posojilniških družb pod okriljem Casinója Portorož in Udbe, o katerih je veliko pisal Rado Pezdir. Kasneje, po osamosvojitvi, pa se je v to vpletla, da bi bilo bolj legalno, Abanka.
Včasih je tudi nevarno
Nepoznavalcem, ki še nikoli nismo obiskali igralnice, se zdi zanimivo, kaj vse se lahko zgodi v tem poslu. Kot krupje je poleg znanja tujih jezikov in iger na srečo moral opraviti poseben izpit iz psihologije oziroma psihološki test, kako se znajdeš v različnih situacijah v tem poklicu. »’Gambler’, ko izgublja, postaja vedno bolj nervozen. Ko izgublja, tudi pije. To lahko počne tudi takrat, ko dobiva,« pravi Jevševar, »in takrat lahko postane napeto. Včasih je treba tudi komu prepovedati igranje ali pa celo reševati situacijo groženj s strelnim orožjem, saj se nekateri zadolžujejo do onemoglosti.« Sam ni nikoli zares igral teh iger in ga to ni zasvojilo. »Lahko pa izgubiš vse. Lahko zaigraš vse premoženje.« Jevševarji starši niso bili prav zadovoljni, da je opravljal tak poklic, saj »naj bi bil vedno z eno nogo v zaporu«. Jevševar konča tako, da je igralništvo to, česar država ne zna pobrati z davki.
Krog po Slovenski Istri
Vojko Jevševar, ki ne mara poležavanja na plaži in se raje z jadrnico odpelje na odprto morje, pozimi pa se odpravi na smučanje, naju je z avtomobilom zapeljal po Slovenski Istri. Naredili smo nekakšen krog, mimo Sečoveljskih solin do mejnega prehod Sečovlje. Jevševar ni navdušen nad Sečoveljskim solinami, saj se domačini otepajo s komarji, ki jih je na tem območju čedalje več. »Bo treba spet škropiti?« se sprašuje. Sicer pa so Sečoveljske soline nekoč obsegale 508 ha in od 24. aprila (sv. Jurij) do 24. avgusta (sv. Jernej) preživljale okoli 500 družin, ki so živele v tamkajšnjih solinarskih hišah. Ena od njih je sedaj Muzej solinarstva, celotno območje pa je razglašeno za krajinski park. Jevševar pa ni zadovoljen niti z arbitražno razsodbo, saj je ta povzročila Slovencem le dodatne težave. Meni, da leva politika ne zna poskrbeti za slovenske interese, kar se v tej odločitvi lepo vidi. Mimogrede nam pokaže hišo Joška Jorasa, ki so ga zdaj razglasili za Hrvata. čemur sam nasprotuje.
Med vožnjo po Sečoveljski dolini in dolini reke Dragonje do vasi Sv. Peter opazujemo vinograde, večinoma kmetje pridelujejo malvazijo. Če smo prej ob obali videvali dvojezične napise, pa ti v notranjosti izginejo in so krajevna imena samo v slovenskem jeziku. »To je dokaz, da so tu od nekdaj živeli Slovenci. V Istri ni bilo nikoli Hrvatov.« Obala pa je bila poseljena z italijanskimi prebivalci.
Prepričamo se, da notranjost Slovenske Istre ni prav nič položna, ampak je pokrajina precej gričevnata. »Prav lepo je sedaj, ko cvetijo akacije,« nas opozori Jevševar in doda, da je sadno drevje, kot so češnje, breskve in marelice, že odcvetelo. »Sedaj poteka obrezovanje oljk,« razloži, kar smo videli tudi sami. Med vožnjo do Sv. Petra opazimo Padno, ki je slikovita, gručasta, tesno pozidana vas na jugozahodnem koncu Šavrinskega gričevja.
Tudi Sv. Peter je tipična istrska vas z gručastim jedrom na skrajnem jugovzhodu Šavrinskega gričevja. Tako kot drugje v Slovenski Istri se tudi tu ukvarjajo s pridelavo zgodnjih vrtnin, sadja in z oljkarstvom. Tu so še ohranjeni nasadi starih avtohtonih sort oljk (buga, črnica in štorta). Med vožnjo po istrskih hribčkih smo videli tudi veliko oljarn, imenovanih torklje. Prvotno je beseda označevala stiskalnico, sčasoma pa je po njej ime dobil prostor za pridobivanje oljčnega olja.
Kot zanimivost pa pripišimo, da so si v teh krajih svoje počitniške vile zgradili politični obrazi, kot so Drago Ferš (nekdanji delavec SDV in pozneje direktor Sove), Miro Senica in Katarina Kresal, Borut Miklavčič, Gašpar Gašpar Mišić in mnogo drugih … So pa ceste po Slovenski Istri primerne za rekreativne kolesarje, ki smo jih srečevali.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)
