9.1 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

Javna stanovanja kot ideološki projekt Levice

Piše: Jože Biščak

»Stanovanja so za nas javna dobrina in nekaj, za kar je država dolžna poskrbeti. To je naše osnovno izhodišče,« je pred dnevi dejal poslanec in vidni član Levice Matej T. Vatovec.

To je populizem in nerazumevanje pojma, kaj sploh je javna dobrina, pravi ekonomist Štefan Šumah, kar je za socialiste nekaj povsem normalnega, saj je že slavni ekonomist avstrijske ekonomske šole Friedrich von Hayek dejal: »Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.« In pri stanovanjih ni nikakršne ekonomske logike, da bi bila javna dobrina.

Komunitarizem

Ideja, ki jo danes zagovarja minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, je komunitarizem v najčistejši obliki, saj so po tej definiciji tudi stanovanja v zasebni lasti »javna«, kar pomeni skupna last. Če je to načrt (o čemer ne gre dvomiti), se Sloveniji ne piše nič dobrega. »Gre za komunizem v prijazni preobleki države,« je prepričan publicist in svetovalec Andrej Drapal.

Dokler so se tovariši z Luko Mescem na čelu družili v opoziciji in ob pivu razpravljali, kako so poklicani za socialistično razsvetljevanje neumnega naroda, ki si ga je (domnevno) pokorila pohlepna tržna logika, smo lahko zamahnili z roko, češ, vsaka politika potrebuje tudi eksote. Ljudje, ki sanjarijo (in sicer neartikulirano razpravljajo), kako bodo nekega dne množice rešili iz kapitalističnih okovov in krenili na lov za zatiralskimi buržuji, imajo seveda pravico razmišljati o boljšem svetu, čeprav njihove zamisli nikjer in nikoli niso delovale. Težava je nastala, ko je začela združba radikalnih levičarjev soustvarjati uradno vladno politiko. Stanovanja niso tržno blago, stanovanje in dom sta pravica, za stanovanja je dolžna poskrbeti država, trdijo v Levici. Nacionalizacija? »Če so komunisti dvajsetega stoletja nasilno nacionalizirali (ropali) zasebno lastnino, jo danes država prek takih ‘prijaznih’ pobud nacionalizira bistveno bolj učinkovito,« pravi Drapal.

Poslanec Levice Matej Tašner Vatovec (foto: STA / Bor Slana)

Res pomanjkanje stanovanj?

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) je bilo v Sloveniji konec leta 2021 864.323 stanovanjskih enot oziroma slabih 20.000 več kot leta 2015, cena stanovanjskih nepremičnin pa se je povečala za 77 odstotkov. V tem času je število prebivalcev v Sloveniji zraslo za 50 tisoč, na 2,11 milijona (2021). Kot je na zadnji novinarski konferenci predstavil minister Maljevac, se je med letoma 2015 in 2021 število gospodinjstev povečalo za skoraj 40 tisoč, medtem ko je bilo zgrajenih le 22.819 novih stanovanj. Levica iz tega izpelje sklep, da v Sloveniji primanjkuje stanovanj, saj je bilo v omenjenem obdobju 16.422 gospodinjstev več kot novih stanovanj. In da bi za to morala poskrbeti država.  

Kot dokaz, da je s Slovenijo nekaj narobe in da bodo tovariši iz Levice poskrbeli, kot pravi Maljevac, za politiko, ki »omogoča gradnjo ves čas«, navajajo Avstrijo. Severna soseda ima na tisoč prebivalcev 547 stanovanj, Slovenija le 410; dokončanih stanovanj na tisoč prebivalcev ima 8,9, Slovenija le 1,5; delež novogradenj je v Avstriji 1,6 odstotka, v Sloveniji le 0,4 odstotka, zato ima skoraj 80-odstotni delež stanovanj, ki so starejša od 30 let. Luka Mesec, podpredsednik vlade, je dejal, da bodo posnemali avstrijski model in »do konca mandata ustvarili stroj, ki bo zgradil 3.000 stanovanj na leto«.

Kaj je javna dobrina?

Vprašajmo se: Komu bodo namenjena nova stanovanja in kje bodo tovariši dobili denar? Toda najprej odgovorimo na vprašanje, kaj je javna dobrina.

Po definiciji je javna dobrina (ali javno dobro) materialna ali storitvena dobrina, ki je na voljo vsem državljanom. Običajno storitve opravlja vlada, plačajo se kolektivno pred obdavčitvijo. Javna dobrina je nekonkurenčna (ponudba se ne zmanjša, ko se porabi) in ni izključevalna (na voljo je vsem). Temeljne javne dobrine, ki so potrebne tudi za delovanje države kot take, so vzdrževanje javnega reda in miru (policija), zagotavljanje varnosti (vojska) ter pregon kriminala in razsojanje v sporih (pravosodje). Kakor je rasla država, so si vlade, da bi od ljudi pobrale čim več davkov, izmišljale nove in nove javne dobrine (kvazijavne dobrine). Te dobrine imajo sicer velike učinke, ki se kažejo predvsem navzven (zdravstvo, šolstvo, solidarnostni pokojninski sistem), vendar koristijo samo določeni skupini ljudi na račun druge skupine ljudi.

Stanovanja torej niso niti temeljna niti kvazijavna dobrina. So pa javna stanovanja kvazijavna dobrina. Zato je mogoče Vatovec mislil na javna stanovanja. Toda analitik Edvard Kadič pravi, da je mislil resno: »Gre za načrtno delovanje. Srečno vsem nam, dokler je takšna stranka, ki se javno izreka proti ustavno zagotovljeni pravici do zasebne lastnine, v Sloveniji sploh dovoljena.« Podobno razmišlja tudi Mitja Iršič, komentator na Nova24TV: »Ne gre za nerazumevanje. Stanovanje kot javna dobrina je nova socialistična retorična past.«

Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec (foto: STA / Boštjan Podlogar)

Drag projekt Levice

Naj bo tako ali drugače, javne dobrine (osnovne ali kvazi) se ne proizvajajo vse prostovoljno na trgu, ampak jih zagotavlja javni sektor, prisilno jih z obveznimi davki financirajo neto davkoplačevalci. To bo tudi z javnimi stanovanji. Po podatkih ministrstva za solidarno prihodnost je leta 2021 iz proračuna šlo nekaj več kot 20 milijonov evrov samo za subvencije tržnih in neprofitnih najemnin. Če pa bo želela država graditi stanovanja po načrtih Levice, bo to vsaj 0,4 milijarde evrov v dveh letih.

Statistično gledano ima Slovenija dovolj stanovanjskih enot, saj ima okoli 150 tisoč stanovanj nenaseljenih. Ta prazna stanovanja so večinoma v manjših občinah in na podeželju. Tam je tudi gostota stanovanj na tisoč prebivalcev največja. Po podatkih Sursa je denimo v občini Kostel povprečno 915 stanovanj na 1.000 prebivalcev (skoraj vsak prebivalec ima na voljo eno stanovanje). Po drugi strani se prebivalstvo skuša koncentrirati v večje kraje in občine (vsako sedmo stanovanje je v mestni občini Ljubljana), zato je tam največje pomanjkanje stanovanj in so tudi najdražja. Vzroka sta dva. Prvi je napačna vladna politika, ki je po osamosvojitvi državo vse bolj centralizirala. Drugi je nenadzorovano priseljevanje, saj se prišleki (predvsem z Balkana) naseljujejo v mestnih središčih. Statistično je avtohtonih Slovencev vse manj, prebivalstvo se povečuje predvsem zaradi tujerodnih, ki v urbanih središčih ustvarjajo potrebo po stanovanjih (katerih cena zato raste) in se zajedajo v denarnice davkoplačevalcev. Tako politiko spodbujajo predvsem levičarske politične stranke, ki v priseljencih vidijo novo volilno bazo.

Avstrijski model

Glede na migrantsko politiko odprtih vrat leve vlade stanovanj v Sloveniji ne bo nikoli dovolj. Čeprav za gradnjo javnih (državnih) stanovanj ni nobene potrebe (v mestih se koncentrirajo tudi zaposleni v javnem in državnem sektorju ter ljudje, denimo metelkovci, ki se zajedajo v državni proračun), saj bi morala imeti pobudo za stanovanja zasebna iniciativa, bo Levica zapravila skoraj pol milijarde evrov za svoj povsem strankarski ideološki projekt. Njihova ideja, da sledijo avstrijskemu zgledu, bo pustila globoke brazde v denarnicah državljanov.

Najprej je treba vedeti, da je Avstrija gospodarsko močnejša in bolj razvita, predvsem pa je bogatejša država, in to socialnodemokratskim politikam v tem tisočletju navkljub. Tudi zato si lahko privoščijo državno stanovanjsko politiko, ki ni poceni. Po poročanju Financ avstrijski (dunajski) stanovanjski model davkoplačevalce stane en (1!) odstotek plače. »Pol odstotka na bruto plačo plača delodajalec, pol odstotka pa iz bruto plače še delojemalec. Tako se financirajo najemna stanovanja na Dunaju, po čemer se zgleduje vlada Roberta Goloba,« poroča za časnik Tanja Smrekar. Očitno je to tisto, čemur Maljevac pravi »robusten sistem financiranja in gradnje javnih najemnih stanovanj«. A vprašati se je treba, zakaj bi moral Prekmurec plačevati neprofitno najemno stanovanje nekomu, ki se je preselil v Ljubljano. Je to pravično?

(Članek je je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji revije Demokracija, 16.2.2023)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine