Piše: I. K. (Nova24tv)
Prvak opozicije Janez Janša se je na spletnem omrežju X zavzel za t. i. “ustavno večino razuma”. Gre za koncept, ki je še bolj ambiciozen od tega, da desnica zmaga na volitvah. Tako rekoč za plebiscitarni koncept. Dopolnitve ustave se po pravni tradiciji vedno dogajajo “s tresočo roko”, saj gre za temeljni dokument države in njenega odnosa do ljudi in institucij. V Sloveniji lahko ustavo spreminjamo izključno z dvotretjinsko večino v Državnem zboru. Za ustavno večino razuma bi torej potrebovali kar 60 glasov, česar ni sposobna niti trenutna Golobova koalicija, ki je nastala na valu postkoronske histerije. Gre torej za izredno ambiciozen projekt.
Janša pravi, da potrebujemo ustavno večino razuma za nekatere nujne dopolnitve obstoječe ustave kot tudi za zaščito nekaterih temeljnih ustavnih določil, ki jih je levičarska večina v Ustavnem sodišču s pomočjo levih vlad dodobra razrahljala.
Kot primer tega zadnjega izpostavlja odločitve ustavnega sodišča, ki neposredno ignorirajo ustavne določbe o starševstvu kot varovani ustavni kategoriji ali ustavno pravico staršev do moralne vzgoje svojih otrok. Nujne dopolnitve pa so potrebne tudi za zaščito svobode govora oziroma izražanja, svobode veroizpovedi, za zaščito prostega razpolaganja z zasebno lastnino, pravice do zasebnega šolstva in predvsem družine.
Obstoječa ustava to varuje vendar…
Kot izpostavlja Janša, obstoječa ustava sicer vse kategorije varuje, vendar s skopimi formulacijami, saj je bila pisana v razmerah, ko so bile po demokratizaciji težko izborjene temeljne človekove pravice in politične svoboščine samoumevne, pojmi pa so imeli jasen in za vse nedvoumen pomen. Danes temu ni več tako.
Sodbe, ki spreminjajo naša življenja
Kronska sodba, ki kaže pristranskost ustavnega sodišča, je tista, s katero so odpravili začasno zadržanje zelo očitno neustavnega Zakona o RTV Slovenija, in sicer tako, da sta si dva sodnika bizarno z zelo čudno pravno dedukcijo premislila (enega pa se celo obtožuje zarote z Evropsko komisarko Vero Jourovo). Zakon o RTV medtem predvidljivo leži v predalu Ustavnega sodišča in bo tam do nadaljnjega, s tem pa so odprli pot do popolnega levičarskega razvrata na javnem mediju, kjer so si skrajno leve nevladne organizacije v službi vlade program uredile po svoje.
Ustavno sodišče je boter novele zakona, ki omogoča oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi ženskam v istospolnih zvezah in samskim ženskam in ni v nasprotju z ustavo. Novela zakona namreč sledi odločitvi ustavnega sodišča, ki je novembra lani trenutno zakonsko ureditev, po kateri samske ženske in ženske v istospolnih zvezah niso upravičene do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, prepoznalo kot neustavno. Ustavni pravnik Jan Zobec je bil izredno kritičen do stališča ustavnega sodišča: ocenjuje, da je ustavno sodišče napačno presodilo, ko je materinstvo obravnavalo kot pravico matere, saj bi bilo bolj primerno govoriti o starševski dolžnosti, in dodal, da otrok ni pravica, ki bi jo zahtevali, ampak dolžnost, ki jo nosijo starši. Ustavno sodišče je naredilo napako, ko je odločilo, da je imeti otroka pravica. Gre za odgovornost, da otroka vzgajaš in skrbiš za njega.
Večina ustavnih sodnikov prav tako ni razveljavila določb zakona o zaščiti živali, po kateri lahko nevladne organizacije, ki nimajo strokovnih znanj, izvajajo nadzore na kmetijah in dosežejo zaplembo živali kmetom z razlago, da ne skrbijo zanje dovolj dobro in s postopkom prodaje teh živali po vrhu vsega še zaslužijo. Praktičnemu primeru rabe zakona smo bili priča, ko še niti ni veljal, ko so kmetu Timoteju Možganu po prijavi na zahtevo inšpektorice že zaplenili krave, češ da so bile preveč blatne in zanemarjene. A zaplemba ni obveljala tudi zaradi javnega odziva, ker so dogajanje močno spremljali mediji. Šlo je za enega najbolj grobih posegov nevladnikov v zasebno lastnino. Ko ga je ustavno sodišče požegnalo, je s tem dalo signal skrajni levici, da je lov na “pohlepne kapitaliste” odprt.
Ustavno sodišče je prav tako odločilo, da je zakonodajna ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka, v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije. K temu je dodalo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti šteje, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca. Ustavno sodišče je tako zaobšlo voljo državljanov, izraženo ne le na enem, temveč na treh referendumih, kjer so Slovenci jasno povedali, da družino predstavljajo oče, mati in otrok. Gre za napad na same fundamente družbe.
Takšnih sodb, ki napadajo najranljivejše, kratijo pravico otrok do obeh staršev, zaničujejo lastninsko pravico in v nič dajejo pravico do informiranja, je bilo cel kup. Več kot očitno je, da gre za sistemski pojav. A zakaj? Kaj se v resnici dogaja?
Predvidljivost ustavnega sodišča
Skozi čas se je ustavno sodišče kot tudi vse druge institucije v državi izrodilo v center političnega aktivizma, ki služi levi politiki in njenim interesom. Leve večine v Državnem zboru so si izvolile svoje zveste vojščake, na katere lahko računajo, ko gre za politično občutljive teme. Na ameriškem Vrhovnem sodišču je trenutna oblast vedno na trnih, ko sodišče razsoja o kakšni zanjo pomembni zadevi, saj kljub temu, da je večina sodnikov konservativnih, nikoli ne vedo, kakšna bo odločitev.
V Sloveniji takšne nepredvidljivosti ni. V vsaki zadevi, kjer je zadaj politični interes, vemo, da bo sodba zdaj že znamenitih šest proti tri. Še slabih deset let nazaj ni bilo tako, ustavni sodniki so bili ugledni strokovnjaki, ki si niso želeli mazati rok s politiko. Zdaj pa imamo na ustavnem sodišču celo nekoga, ki je pomagali pisati politični program levi stranki, nekdanjo direktorico nevladne organizacije, predstavnika z levico povezane odvetniške družine … vse sestavine torej, da ustavno sodišče sodi politično, ne strokovno, oziroma da sodi tako, da levičarska politična stališča zavije v celofan pravnih formalizmov.
Janša torej kliče k temu, da bi nova ustavna večina razuma, ki bi se iztrgala Kučanovi frakciji leve politike, ki popolnoma obvladuje slovensko pravosodje, ustavo na novo definirala tako, da aktivistični ustavni sodniki niti s kreativno interpretacijo ne bi več mogli kršiti osnovnih človekovih pravic.
