Piše: C: R.
Predsednik vlade Janez Janša se je danes skupaj s soprogo Urško Bačovnik Janša udeležil prireditve “K višku kot skala, vodi naša pot!” v počastitev stote obletnice delovanja skalašev na Slovenskem in zbrane na slovesnosti v Hotelu Lev v Ljubljani nagovoril.
Poleg predsednika vlade sta na prireditvi spregovorila tudi predsednik Slovenskega gorniškega kluba Skala dr. Anton Žunter in predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Jože Rovan. Na prireditvi so bile podeljene plakete Ustanove Avgusta Delavca. Zlate plakete so prejeli predsednik vlade Janez Janša, dr. Franc Sevšek in dr. Gregor Gomišček, srebrno plaketo pa je prejel Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov. Plakete je na prireditvi predal predsednik uprave Ustanove Avgusta Delavca mag. Miro Eržen. Prireditev je moderiral slovenski igralec Pavle Ravnohrib, na prireditvi pa so sodelovali dramski igralec Tone Kuntner, oktet Žetev, kvartet Deseti brat, trio Mijav, operni solist Matej Vovk in Mladinska folklorna skupina KUD Oton Župančič Sora. Molitev slovenskih skalašev je vodil namestnik vojaškega vikarja duhovnik Milan Pregelj.V nadaljevanju objavljamo slavnostni govor predsednika vlade Janeza Janše na prireditvi v počastitev stote obletnice delovanja skalašev na Slovenskem:
Dragi skalaši,
prejmite najprej moje iskrene čestitke za naš skupen visoki jubilej častitljivega delovanja za slovensko gorništvo, alpinizem, smučanje, skoke, sankanje, fotografijo, film, pisano besedo, glasbo in slikarsko platno, skratka častitljivega delovanja za slovenski narod, njegovo kulturo in domovino.
Sto let za organizacijo pravzaprav ni visoka starost, ampak so to predvsem lepa zrela leta in ta so sad prizadevnega delovanja na temelju vrednot za prihodnja leta.
Danes si štejem res v veliko čast, da vam lahko ob tem našem skupnem jubileju spregovorim.
Sam sem tisto Skalo izpred druge svetovne vojne začel spoznavati tako rekoč na licu mesta. Ob plezalnih vzponih preko smeri, ki so jih prvi preplezali prav skalaši. Recimo ob Direktni v Špiku, ki je bila leta 1926 ena od najzahtevnejših smeri v Alpah. Navezo je vodila skalašinja Mira Marko Debelakova. Še danes ta smer, tisti, ki ste jo preplezali v zadnjih letih, to veste, velja za ne samo lepo, temveč tudi za zahtevno. Pa v Čopovem stebru, ki ga je skalaš Joža Čop skupaj s Pavlo Jesih preplezal v letu konca druge svetovne vojne. Ko smo brali opise skalaških smeri, jih ponavljali ter brali biografije prvopristopnikov, smo tako posredno odkrivali tudi takrat malo znano zgodovino Skale.
Posebno me veseli, da ste organizatorji za današnjo prireditev izbrali prav to lokacijo. Kot smo že slišali, je bil Turistovski klub Skala ustanovljen v Gostilni Novi svet, ki je nekdaj stala na mestu današnjega Hotela Lev, kjer imamo danes to prireditev. Na svečnico leta 1921 se je namreč nekaj gorniških navdušencev zbralo v Prešernovi sobi te gostilne in ustanovilo Turistovski klub Skala. Klub so tedaj imenovali turistovski, kar se je nanašalo na ture v gorah in glede na to, da se je tudi v teoriji takrat marsikaj zelo hitro spreminjalo, se je turistovski klub šele tik pred drugo svetovno vojno preimenoval v alpinistični klub.
Skala je bila demokratična in domoljubna organizacija velikih duhov tistega časa. Glede na majhno število članov je bila Skala na nek način elitistična. Člane so sprejemali glede na njihove dosežke, ne pa na njihov socialni sloj, poklic, starost in politična ali verska prepričanja. Kot bi temu rekli danes, je odločala meritokracija.
Čas ustanovitve Skale je bil precej poseben čas. Končala se je Velika, prva svetovna vojna, ki je pustila za seboj materialno uničenje in predvsem močan psihološki pečat. Spremenile so se meje, nastale so nove države. Slovensko planinsko društvo je po prvi svetovni vojni dobilo v last tudi propadajoče planinske koče in številne porušene ter zapuščene poti. Zato je razumljivo, da je bil njihov glavni cilj obnova gorske infrastrukture. Se je pa skoraj povsod v alpskem svetu takrat močno pojavljala tudi težnja, predvsem med mladimi gorniki, po drugačnem doživljanju gora.
Mladi se niso več zadovoljevali s hojo po nadelanih in označenih poteh ter tudi ne samo s prehranjevanjem v gorskih kočah. Hoteli so plezati po skalnih stenah, zahajati v gore ne samo poleti, ampak tudi pozimi, kar je veljalo za avanturo, tudi s smučmi in ledno opremo. Pri nas so tako nastajale zelo različne skupine, ki so skupaj zahajale v gore, si izmenjevale izkušnje, spomine in alpinistično literaturo. Iz njih je nato nastalo tudi formalno združenje – Skala. Skalaši so sklenili nadaljevati dela Kugyja, Tume in tudi drenovcev. Poleg plezanja v gorah so gojili tudi smučanje, fotografijo, umetnost, literaturo in sploh vse aktivnosti, povezane z gorami in naravo, številne so bile tukaj že omenjene. Seveda pri tem niso pozabili niti na družabno plat življenja, zato je zanimivo brati njihove biografije.
S Skalo smo se Slovenci enakopravno pridružili naprednemu evropskemu delovanju v gorah. V slabih dveh desetletjih obstoja Skale so skalaši uspeli preplezati mnoge prvenstvene smeri pri nas, pa tudi drugje v Alpah, izdajali so knjige, pisali prispevke v revije in celo posneli prvi slovenski celovečerni film “V kraljestvu Zlatoroga”. Vzgajali so mlade generacije na področju alpinizma, smučanja, fotografije ter odnosa do narave in domovine. Skala je torej združevala štiri temeljna področja človekovega delovanja: delo, igro, šport in umetnost ter to prenašala na mlajše rodove in s svojim delom seznanjala tudi širšo javnost.
Ta zelo pozitivna slika pa ima seveda tudi drugačno, temnejšo plat. Kot se občasno zgodi pri nas, so se pojavila, glede na nov val, tudi močna nasprotovanja delovanju skalašev. Prišlo je do polemik in velike polarizacije. Slovensko planinsko društvo je takrat opravljalo res veliko in pomembno delo pri obnovi infrastrukture v gorah, ampak za mladi rod niso imeli prav veliko razumevanja, vsaj na začetku. Žal pa niso imeli razumevanja za drugačen pogled na gorništvo. Le zakaj bi nekdo lezel po skalah, če na vrh vodi lepa in tudi ustrezno zavarovana pot. In zakaj bi zahajal v gore v neprimernih razmerah, v snegu, ledu in slabem vremenu. In zakaj bi prenočeval v zasilnih prenočiščih in bivakih, če pa obstajajo udobne planinske koče. Takrat so skalaše imenovali vratolomnike in samomorilce. Pojavili so se celo predlogi, da bi razstrelili Turnc pod Grmado in s tem preprečili mladini vadbo plezalnih veščin. Skalaši pa so nasprotno navadnim planincem očitali, da gojijo le “gostilniški turizem” v gorah.
Ta nasprotovanja so se s časom izgladila – obe organizaciji, Skala in Slovensko planinsko društvo, sta vse tesneje sodelovali. To sodelovanje bi se verjetno razvilo v kaj več, vendar se je pričela druga svetovna vojna. Z italijansko zasedbo Ljubljane je prišla tudi zahteva, da se Skala pridruži italijanskemu alpinističnemu klubu. Tu so skalaši pokazali najvišjo stopnjo domoljubne drže, pa tudi modrosti. Odločili so se, da namesto sodelovanja v društvu okupatorja raje vsi izstopijo iz Skale in tako klub razpustijo.
Po drugi svetovni vojni nova oblast ni imela veliko razumevanja za kakršnekoli individualne aktivnosti. S športnimi aktivnostmi v gorah naj bi se ukvarjal delovni človek le kolektivno. Ukinili so sprva tudi Slovensko planinsko društvo, a so kasneje iz Športne zveze Jugoslavije le izločili Planinsko zvezo Jugoslavije s svojimi republiškimi podzvezami. Na srečo je bila v Sloveniji gorniška kultura že tako močno zasidrana, da je Planinska zveza Slovenije počasi in v okviru danih možnosti tudi formalno vse bolj prevzemala mnoge vrednote predvojnega Slovenskega planinskega društva in tudi Skale. Ideje o ponovni oživitvi Skale so sicer vseskozi obstajale, a jih v tedanji razmerah posameznikom, ki so še vedno delovali na temelju skalaških vrednot, ni bilo mogoče uresničiti. Šele v samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji je bil ustanovljen leta 1995 Slovenski gorniški klub dr. Henrik Tuma in dve leti kasneje Skala, kot zveza gorniških klubov.
Zelo me veseli, da sem bil lahko eden od sopobudnikov za to dejanje. Ko smo namreč s Tonetom Jegličem in Bojanom Pograjcem preplezali prvenstveno smer v trentarskih gorah, se je začela oblikovati zamisel, da bi za 75. obletnico ustanovitve Skale, leta 1996, najprej ponovno postavili skalaški križ na Škrlatici, ki je bil postavljen kot simbol spomina na vse žrtve gora. Tako se je pravzaprav ponovno rodila novodobna Skala, kot zveza gorniških klubov, ki uspešno deluje že četrt stoletja in kot taka predstavlja daljše obdobje obstoja kot Turistovski klub Skala. Iskrena zahvala vsem, ki ste k temu pripomogli.
Tudi pri ustanovitvi novodobne Skale je bilo nekaj nasprotovanja in nerazumevanja. Očitali so nam vrnitev spomenika v obliki križa nazaj na Škrlatico in seveda konkurenčnost Planinski zvezi Slovenije. Čas je opravil svoje in oboje se je izkazalo za neutemeljeno. Članstvo v klubih Skale je namreč odprto za vse, delovanje društev in zveze pa je seveda vključujoče. Skala se skupaj z drugimi organizacijami na področju gorništva in planinstva trudi za skupno iskanje sinergij v okviru posameznih gorniških projektov, nekateri so bili že našteti, od varovanja narave do varnosti v gorah in podobno.
Dragi Skalaši!
Ob častitljivem jubileju, ob stoletnici, vam poleg vseh čestitk za doseženo želim, da bo tudi v naslednjih sto letih veljalo skalaško geslo: “Trden, kakor Skala, je slovenski rod, kvišku kakor Skala, vodi naša pot”. Vklesali smo ga v apnenec in granit, v led in sneg, v oblake in v nebo. In Bog ga varuje, kakor varuje našo domovino. Hvala in srečno skalaši!”
