»Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali,« je Janez Janša zapisal v uvodu k zborniku Vojna za Slovenijo, ki ga je založba Nova Obzorja izdala leta 2014.
V nadaljevanju objavljamo celoten tekst:
Vstali smo in obstali
Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.
Evropa in še posebej Evropska unija je danes v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti. Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim.
V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas Slovence je to čas osamosvojitve. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenijo. To so bili dnevi in ure med 25. junijem in 5. julijem 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je maja 1990 razoroženi narod spet postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.
V tistih dneh je manj kot 2 odstotka Slovencev, ki je prijelo za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavilo na papirju 5. najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj tednov pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visokonakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.
