Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Na obsežno poročanje medijev o nenavadnem sodnem postopku, ki že desetletje poteka zaradi tega, ker se je v desetletjih po osamosvojitvi povečala vrednost nepremičnine ob Soči v Trenti, se je na spletnem omrežju X odzval Janez Janša in opozoril, da se je še veliko bolj povečala vrednost funkcionarskih hiš, ki so jih po Jazbinškovem zakonu kupili Milan Kučan, Janez Drnovšek in podobni najvišji funkcionarji.
Opozoril je, da je sam kupil posest leta 1992 za približno 45 tisoč mark in jo prodal leta 2005 za okoli 120.000 evrov.
Funkcionarji so hiše, s katerimi so zaslužili veliko več, večinoma v rabo dobili zastonj v prejšnjem režimu, ki je bil formalno gledano diktatura. Je pa voditeljem zagotavljal velike ugodnosti.
Ko sem pokojnega Drnovška kot šefa vlade nekoč spraševal o ceni nakupa hiše, so se njegovi piarovci precej razjezili name. Drnovšek pa je celo zapustil intervju. O čemer sem v Večeru, kjer je bil pogovor potem objavljen, tudi posebej poročal.
Pozneje sem Drnovška še pogosto intervjuval. Zamerljiv ni bil.
Celoten odziv Janše na afero Trenta in nadaljevanje nenavadnega sodnega postopka, je takšen:
V knjigi Fake news sem zaplet v intervjuju z Drnovškom o nakupu državne hiše še podrobneje opisal. Tako:
“Pogovore s pomembnimi politiki, o dogajanju čisto na vrhu oblasti, sem začel s konfliktom z Drnovškom. Bilo je leta 1993, torej kmalu po nastanku države. Dve leti prej sem pri 25 letih diplomiral. Takrat, bila je vojna za osamosvojitev, sem pisal prva poročila. Šel sem denimo v Rožno dolino, kjer so po cesti ležale štruce kruha, ob pločniku pa sta bili dve trupli, oba sta imela nepoškodovane in zloščene čevlje, na drugi strani ceste pa je nek tuji televizijski kamerman bruhal. Trupli sta bila pilota helikopterja jugoslovanske vojske, ki je bil sestreljen. Eden od njiju je bil Slovenec, Anton Mrlak.
Bila je vojna, v kateri so bili slovenski vojaki na obeh straneh. Kot že velikokrat v zgodovini.
Dve leti po koncu teh spopadov je Veronika Stabej, ki je za Drnovškove stike z novinarji skrbela pred Valentino Flander, od novinarjev še zahtevala vprašanja, da bi se predsednik vlade lahko pripravil na intervju.
Pa sem ji jih poslal.
Zadnji dve vprašanji sta bili o kupu orožja na mariborskem letališču, ki ga je ravno razkril obrambni minister Janez Janša, in o ceni za stanovanje, ki ga je Drnovšek po Jazbinškovem zakonu poceni kupil v ljubljanskih Murglah. Državne hiške, to so bila službena stanovanja, so odkupili še številni politiki. Tudi takratni predsednik republike Milan Kučan.
Veronika Stabej me je opozorila, da je predzadnje vprašanje problem. S tistim orožjem v Mariboru ni bilo vse jasno. Pozneje se je pokazalo, da se je nekoliko mimo vlade za ta posel s predsednikom Bosne in Hercegovine Alijo Izetbegovićem najbrž dogovoril takratni predsednik Milan Kučan. Operacijo je vodil Hasan Čengić. Vse skupaj so prikrivali lokalni slovenski obveščevalci. Težava je bila, ker je zaradi tehničnih težav in sprememb na bojiščih ta “humanitarna” pomoč Bosancem na letališču v Mariboru obstala. Humanitarna pomoč je bila, če prevedemo v jezik običajnih smrtnikov, 130 ton orožja in razstreliva. To ne sodi dolgoročno v letališko skladišče.
A vprašanje o orožju bi še nekako šlo.
Za zadnje vprašanje o ceni hiše pa je Stabejeva dejala, da nikakor ne bo šlo.
Po pogovoru s takratno urednico sobotne priloge Večera Dragico Korade sem ji odgovoril, da nas, če Drnovšek noče odgovoriti na vsa vprašanja, intervju več ne zanima.
Dragica Korade je bila odlična in pogumna urednica. Takoj se je strinjala, da intervjuja z Drnovškom ne bomo delali, če bo vztrajal pri pogojevanju.
A me je pozneje Stabejeva poklicala in vprašala, kdaj pridem. Kar me je precej presenetilo. Saj sem ji povedal, da časopisa Večer intervju, ko ne smemo vprašati vsega, ne zanima. Stabejeva je priznala, da ni imela poguma Drnovšku povedati, da pogovora ne bo in da je v težavah.
Po kratkem premisleku sem ji odgovoril, da to razumem in da lahko pridem, a da bodo postavljena vsa vprašanja. Stabejeva pa je odgovorila, da lahko, a da ona s tem nima nič.
Pri vprašanju o letališču je Drnovšek, ko je do intervjuja po teh zapletih le prišlo, odgovarjal nekoliko nejevoljno. Povedal pa je, da to orožje ni vladni posel.
Videlo se je, da ve, kaj bo. Ko sem začel postavljati zadnje vprašanje o ceni stanovanja, se je razhudil. Na svoj mirni način. Dejal je, še preden sem vprašanje sploh izgovoril, da na pogojevanje pa ne bo pristal. Ugovarjal sem, da ne pogojujem jaz.
A učinkoval moj odgovor ni.
Šef vlade je enostavno vstal in odšel iz sobe. Na vprašanje o ceni stanovanja ni odgovoril in intervjuja je bilo konec.
Starejši novinar Večera, s katerim sva skupaj delala intervju, je bil precej šokiran in je v prostorih vlade celo protestiral, kako sem lahko takšen do predsednika vlade. Ker sva imela kar nekaj poslušalcev, sem ga vprašal, ali ga plačuje vlada ali časopis.
Nikola Šoštarič je bil po tem še bolj iz sebe.
Intervju z opisom zapleta in brez odgovora na zadnje vprašanje je bil objavljen.
To je bil še najbolj zanimiv del. Del, zaradi katerega je bilo intervju vredno delati. In objaviti.
Od takrat sem intervjuje z Drnovškom za Večer delal sam in skoraj vse jaz. Naredil sem jih cel kup. Tudi o bolezni, ko je zbolel.
Vprašanj nikoli več nisem pošiljal pred pogovorom.”
