Piše: Mitja Iršič
Študija raziskovalcev Simona Gächterja in Christiana Thönija, objavljena v Journal of Economic Psychology, je preučevala, kako ljudje upravljajo z denarjem, ki je njihov, v primerjavi s tem, kako upravljajo denar, za katerega vedo, da ne pripada njim. Rezultati so močno relevantni tudi za slovensko etatistično politiko.
Udeleženci eksperimenta so bili razdeljeni v dve skupini. Ena skupina je upravljala s svojim denarjem, druga pa z denarjem drugih udeležencev. Vsaki skupini so dali možnost investiranja denarja v tvegane naložbe z različnimi stopnjami tveganja in donosa.
Rezultati so bili zelo jasni: udeleženci, ki so upravljali s svojim denarjem, so bili previdnejši. Izbirali so naložbe z nižjim tveganjem in so se izogibali tveganim naložbam, tudi če so te obljubljale višje donose. Pri upravljanju denarja drugih so bili udeleženci bolj nagnjeni k tveganju. Pogosteje so izbirali naložbe z višjim tveganjem, saj niso občutili neposredne osebne izgube, če bi naložbe propadle.
Raziskava je pokazala, da se ljudje počutijo bolj odgovorne, ko gre za njihove lastne finančne odločitve, zato ravnajo previdneje in izbirajo varne naložbe. Nasprotno pa pri upravljanju denarja drugih ne občutijo enakega pritiska ali osebne odgovornosti, kar vodi v bolj tvegane naložbene odločitve.
Preselimo se zdaj v neke navidez nepovezane zgodbe.
V kratkem bo ministrica za digitalno preobrazbo že drugič zagovarjala razloge za nakup 13.000 računalnikov, za katere je zdaj že dokazano, da niso vedeli, kaj bodo z njimi. Nedavno smo izvedeli, da je KPK zaznala korupcijska tveganja tako pri izvedbi javnega naročila za nakup 10 tisoč računalnikov kot tudi pri aneksu za še dodatnih 3 tisoč računalnikov, še dodaten sum kršitve zakona o javnem naročanju je zaznala pri sklepanju aneksa. Hkrati je računsko sodišče v reviziji ugotovilo, da ministrstvo pri poslu ni ravnalo skladno z načeloma učinkovitosti in gospodarnosti, saj ni postavilo jasnih zakonskih podlag za razdelitev računalnikov, prav tako ni jasno, na kakšen način je ministrstvo sploh določilo količino računalnikov.
Ugotovilo tudi, da pri zdaj že slavnem nakupu podrtije na Litijski 51, za katero sta odgovorna padla ministrica Domnika Švarc Pipan in (še ne padli) minister za finance Klemen Boštjančič, ni bilo podlage za prerazporeditev 6,5 milijona evrov iz splošne proračunske rezervacije – nakup je bil sicer vreden skupaj 7,7 milijona evrov, 6,5 milijona so iz ad hoc prerazporeditve priskrbeli na ministrstvu za finance, medtem ko je podjetnik Sebastjan Vežnaver nepremičnino le 3 leta pred tem kupil za 1,7 milijona evrov.
Prav tako je računsko sodišče ugotovilo, da je ministrica Asta Vrečko ad hoc, mimo zakona lani junija nakazala 8.346 evrov umetnici Svetlani Makarovič kot izplačilo za denarno nagrado, ki jo je Makarovičeva leta 2000 zavrnila. Ministrstvo ni znalo dokazati pravne podlage za nagrado, saj zakon poznejšega sprejetja nagrade ne ureja, ministrstvo pa zadeve prav tako ni uredilo s kakšnim drugim pravnim aktom.
Kaj imajo primeri treh jezdk socialistične apokalipse skupnega? Vse so delile denar nekoga drugega. Denar, ki ga intimno niso doživljaje kot svojega, niti ključnega za lastno eksistenco.
Ne glede na to, kako plemenitega, krepostnega in poštenega se človek počuti, je konec dneva še vedno človek in do tujih sredstev ne bo čutil enake odgovornosti kot do svojih, saj njegova eksistenca od teh sredstev ni odvisna. Vsi vemo, da Dominika Švarc Pipan ne bi nakazala svojega denarja za hišo, ki je še nikoli ni videla, prav tako ne bi slepo zaupala cenilcu kupca. Vsi vemo, da Asta Vrečko ne bi sredi ulice Svetlani Makarović iz čistega ideološkega sestrstva v žep stisnila 16 evrskih »violic«. Vsi tudi vemo, da Emilija Stojmenova Duh za svoje gospodinjstvo ne bi kupila niti enega samega zastarelega računalnika, ki ga ne potrebuje.
Izjemna lahkotnost razdeljevanja tujega denarja je del človeške narave, zato je tudi politiki inherentna. Le en način je, da davkoplačevalce pred tem zavarujemo – tako da se država umakne praktično iz vseh sfer mikro-urejanja naših življenj in se posveti temu, za kar jo imamo: obrambi pred zločinci, obrambi pred zunanjimi sovražniki in za dobro funcionalnost javnih storitev. Vse drugo je drag balast.
