Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Ali postaja nekdanji predsednik Milan Kučan morda konfuzen in senilen? Pred kratkim je pogovoru za hrvaški Večerni list najprej v enem odgovoru pokritiziral Slovenijo, češ da je vse slabo in da jo sedanja vlada spreminja v našo nekdanjo državo, iz katere smo zaradi slabih razmer odšli. Takoj v naslednjem vprašanju pa je potrdil sogovornikove besede in pohvalil to isto SFRJ, češ da nikjer drugje Slovenci nismo bolj vplivali na svojo usodo kot ravno v Jugoslaviji. Seveda je možno, da postaja senilen. Možno pa je tudi, da že več ne ve, kako bi obrnil svoje stavke, da bi lahko ob vsakem trenutku pljuval po aktualni vladi.
Ko pogledate Slovenijo danes, je to država, ki ste si jo želeli v poznih osemdesetih, ko ste spoznali, da Jugoslavija ni več okvir, v katerem lahko Slovenija napreduje, je nekdanjega predsednika Milana Kučana vprašal novinar hrvaškega Večernega lista. “V času trenutne vlade zadnjega leta in pol je Slovenija v marsičem podobna državi, ki smo jo zapustili, po demokraciji, človekovih pravicah, svobodi medijev, pravni državi, družbeni neenakosti, varnosti,” je na vprašanje odgovoril človek, ki je želel ostati v naši prejšnji državi – samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna izbira, kar je večkrat povedal tudi sam. Torej naj bi se po njegovem mnenju vračali v za njegov okus idealne razmere? Da bi bili kakor koli – po demokraciji, svobodi medijev in tako naprej, podobni SFRJ, je seveda daleč od resnice. Bi se pa morda lahko vprašali, v kakšni meri smo vse našteto v tridesetih letih sploh uresničili – glede na to, da je bil celoten sistem prežet z ljudmi prejšnjega režima.
Vse bolj kaže na to, da smo v samostojni Sloveniji mnoge demokratične ideale uresničevali bolj navidezno kot pa realno. Res da smo imeli neke vrste svobodo medijev, a večinoma so bili vsi mediji močno usmerjeni zgolj v eno smer, v eno resnico – kar je sedaj, ko se bolj glasno oglaša tudi nasprotna stran, povzročilo vsesplošno paniko in očitke tranzicijske levice, češ da želi aktualna vlada prevzeti medije in utišati “nepristranske” novinarje. “Takrat Jugoslavije nismo mogli več priznati kot lastno državo, danes pa se spet soočamo z istimi težavami. Celo vlada je pred kratkim poskušala ponovno uvesti besedno delikcijo, zloglasni 133. člen Kazenskega zakonika, ki je ščitil politike pred kritiko,” je v pogovoru novinarju povedal Kučan, ki je bil nekoč na čelu države, ki je preganjala vsakršno kritiko oblasti in zapirala nasprotnike režima ter v skrajnih primerih tudi ubijala. A če je kdo v Sloveniji hotel vrniti del naše nekdanje države, v obliki verbalnega delikta, so bili to Socialni demokrati oziroma njihov pomladek – torej podmladek ponosnih naslednikov Zveze komunistov.
Verbalni delikt se je nanašal na 133. člen KZ SFRJ – na sovražno propagando – “Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti /…/ k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov /…/ ali kdor s hudobnim namenom i neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let,” se je glasila prva točka, ki so ji sledile še tri.
Spomnimo, Mladi forum je namreč imel za prihodnost Slovenije natančen načrt: mladi totalitaristi so v maniri svoje predhodnice Komunistične partije Slovenije Vladi RS predlagali ustanovitev spletne policije, ki bi zatirala “sovražni” govor v stilu nekdanjega 133. člena jugoslovanskega kazenskega zakonika. Sanjali so o udbaškem preganjanju drugače mislečih, ki bi jih na podlagi IP računalniškega naslova uporabnika primerno kaznovali. Pobudo uvedbe spletne policije so začeli na podlagi tvitov tistih, ki so nasprotovali množičnim prihodom migrantov na slovensko mejo in islamizaciji v Sloveniji ter jih označili za sovražni govor.
Spletna policija podmladka SD je povsem drugačna zgodba kot primer, na katerega je ciljal Kučan. V lanskem letu se je vlada namreč zavzemala za predlog zakona o varstvu javnega reda in miru, in sicer zaradi več napadov na poslance in še koga. “Glede na intenziviranje groženj poslancem in drugim visokim predstavnikom države v zadnjem času se bodo taki primeri nedostojnega vedenja lahko prekrškovno procesirali, tudi če bodo takšna ravnanja osebno zaznale pooblaščene uradne osebe na kraju kršitve,” je navedla vlada. Šlo je namreč za to, da je do napadov na poslance prihajalo tako rekoč vpričo policistov, ki pa niso storili popolnoma nič. Spomnimo, poslanci nismo bili deležni le zmerjanja, pač pa so po njih tudi dobesedno pljuvali – in to sredi epidemije.
Mastnak je kljub svoji izkušnji (p)ostal dežurni komentator tranzicijske levice
Novinar je Kučana vprašal, ali se strinja s sociologom Tomažem Mastnakom, ki je pred kratkim dejal, da Slovenija nikoli ni imela toliko vpliva na lastno usodo kot v Jugoslaviji. Kučan je odvrnil, da se strinjajo neke mere, še posebej, če imamo v mislih, da smo v jugoslovanskih okvirih s tedanjimi ustavnimi mehanizmi uspeli v veliki meri doseči njihove nacionalne interese. Dodal je še, da je bil naš vpliv na jugoslovansko gospodarstvo in zunanjo politiko velik. Novinar bi sicer bolje storil, če bi Mastnaka povprašal o tem, ali ga ravnanje aktualne vlade spominja na “dobre” stare čase – Mastnak je zaradi žalitve uradne osebnosti namreč moral pred sodišče. Njegov komentar Branka Mikulića, ki je bil kandidat za predsednika zveznega izvršnega sveta oziroma vlade, je med drugim vseboval osebno mnenje, da ga sam nikoli ne bi izbral za predsednika. Tovrstne kritike novinarji o premierju Janezu Janši navržejo že za zajtrk – pa ni videti, da bi zaradi tega koga postavili pred sodišče.
