Piše: Gašper Blažič
Odgovor na vprašanje v naslovu je v vsakem primeru pritrdilen. V začetku letošnjega junija nas čakajo volitve v evropski parlament, ki bodo tudi pravi pokazatelj realne moči tako koalicije kot opozicije. Slednja bo morala vzdržati morebitne razkole, predvsem v primeru, če bodo letos tudi predčasne volitve.
Jasno je namreč naslednje: številni politični akterji − ne samo SDS, ampak tudi drugi – pričakujejo, da bo Anže Logar prišel s kartami na dan. Prav tako se še v tem mesecu obeta ustanovni zbor nastajajoče upokojenske stranke, ki naj bi se distancirala tako od koalicije kot opozicije. To je lahko nevarna past, ki bi pripomogla k še večji pasivnosti volivcev. Že tako ali tako je odprta fronta z NSi, kjer v primeru zmage SDS še vedno pričakujejo, da bo slednja ponudila ime mandatarja, ki ne bo predsednik SDS. Toda bistveno je, da SDS predvsem v tem času nastopi s svojim strokovnim svetom in pripravi program na podoben način kot leta 2004.
Se pripravlja »veliki pok« s strani KPK?
Že nekaj časa se širijo ugibanja, ali bo Komisija za preprečevanje korupcije znova tista, ki bo posegla v politično dogajanje. Spomnimo, da je omenjena komisija nastala iz dotedanjega urada za preprečevanje korupcije, ki pa je bil vendarle urad v službi vlade. Vendar je že izbira prvega predsednika KPK Draga Kosa sprožila veliko dvomov, da bi KPK lahko nepristransko nastopala in ali ne bo to samo še eno od sredstev globoke države pri »urejanju« razmer v dnevni politiki. To se je navsezadnje izkazalo tudi v času, ko je vodenje KPK prevzel Goran Klemenčič, kasneje minister za pravosodje v Cerarjevi vladi. Prav v kratkem bo minilo deset let od izdaje poročila, v katerem je KPK obremenila Janeza Janšo, ki je bil v tistem času predsednik vlade, za »uravnoteženje« pa Zorana Jankovića, ki mu kakšno leto prej ni uspelo sestaviti vlade, čeprav je bil zmagovalec državnozborskih volitev. Ko pa je KPK objavila poročilo, je hrbet Janši obrnil najprej Gregor Virant, tedaj predsednik Državljanske liste. Skupaj s tedanjim predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem sta stopila na stran tedanje opozicije in že marca 2013 je vlada padla, s konstruktivno nezaupnico pa je bila vzpostavljena vlada pod vodstvom Alenke Bratušek, ki očitno še ni izgubila upanja, da bi se še kdaj vrnila na to funkcijo. Kot smo že pisali, je nato sledila serija metov puške v koruzo: Bratuškova mandata ni pripeljala do rednega roka volitev, za njo prav tako ne Miro Cerar in tudi ne Marjan Šarec.
No, tu velja izpostaviti še en odmeven primer posega KPK v dogajanje, in sicer leta 2011, ko je KPK zaradi zgradbe Nacionalnega preiskovalnega urada ter povezav med Igorjem Jurijem Pogačarjem in Katarino Kresal, v tistem času predsednico LDS in notranjo ministrico, slednjo krepko »namočila«, tako da je odstopila z obeh funkcij, a konec leta 2011 so tako ali tako bile predčasne volitve, ki so LDS dokončno poslale na smetišče zgodovine. Zanimivo, že afera z bulmastifi bi morala Kresalovo odnesti s funkcije, a se takrat ni dala. Po tistem zdrsu z NPU pa je vložila tožbo proti KPK in po sedmih letih odnehala. Za primerjavo: vrhovno sodišče je poročilo KPK, ki je obremenilo Janšo in Jankovića, leta 2015 odpravilo, češ da so bile kršene ustavne pravice, vendar je bila vmes škoda že storjena, podobno kot nato s sojenjem v zadevi Patria. Po toči zvoniti je pač prepozno.
Golob je še naprej »motiviran«
Če smo že izpostavili primere pušk, ki so poletele v koruzo, pa za Roberta Goloba velja nekoliko drugačna zakonitost. Kot je pojasnil v svojem intervjuju za nacionalno televizijo, ne razmišlja o odstopu, ampak se leto in pol po izvolitvi za premierja čuti le še bolj motiviranega. No, delno k temu pripomore razmerje moči, saj ima koalicija trdno večino, a cena za to je popuščanje Goloba kapricam Levice, pri čemer se celo trudi, da bi jo preglasil z lastno ideološko ostro odločnostjo. Vendar po drugi strani to lahko pomeni, da se ga bodo politični botri znebili bistveno bolj brutalno. Postavlja se vprašanje, ali bi lahko v tem primeru Golob postal tarča KPK, zlasti zaradi njegovih poslov z energetiko in tudi sedanjo energetsko politiko vlade, ki tako rekoč vsem na očem javnosti uničuje zelo aktualen »zeleni prehod«. Golobova vlada ima torej resne težave že s tem, ko na eni strani nabija nove davke in draži življenjske stroške. Ob napovedi stavke zdravnikov pa se je oglasila še ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan (SD), ki je meni nič, tebi nič javno dejala, da bi sodnikom in tožilcem zvišala bruto plačo kar za tisoč evrov (!). Hkrati pa si želi zmanjšati pritisk na že tako ali tako prenatrpane slovenske zapore z možnostjo predčasnega izpusta za tiste, ki se »primerno obnašajo«. No, boljše financiranje si očitno želi tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki pa še ni ugotovila, da so podobne poteze nekdanjega predsednika Danila Türka stale izvolitve za drugi mandat. Ne glede na to pa si je Golob vsaj za zdaj še kupil nekaj časa, morda pol leta. Po juniju 2024 pa naj bi bila njegova usoda zapečaten, pa naj še tako zatrjuje, da je »še bolj motiviran«.
Zaskrbljeni predsednik KPK
Seveda pa se postavlja vprašanje, kaj se medtem dogaja v KPK. Slednja je osmega decembra lani (dan pred mednarodnim dnevom boja proti korupciji) pripravila tiskovno konferenco, na kateri je njen predsednik Robert Šumi izpostavil odgovornost vseh v družbi za učinkovito preprečevanje korupcije in krepitev integritete. Ob tem so predstavili še projekt krepitve integritete v osnovni šoli in projekt Ambasadorji integritete, v katerem sodelujejo slovenski športniki. Kot je takrat poudaril Šumi, uspešno preprečevanje korupcije krepi pravno državo in mir, povečuje varnost, spodbuja razvoj družbe in prinaša dobro za vse. »V Sloveniji žal ne moremo biti zadovoljni z napredkom v zadnjih desetletjih niti v zadnjem letu. Nekatere države nas prehitevajo na mednarodni lestvici percepcije korupcije, stagniramo in ne bo presenečenje, če bomo tudi naslednje leto obstali na mestu ali zdrsnili še niže,« je ocenil. Po njegovih besedah je afer v medijih veliko, vendar »prevečkrat ostanejo nerazčiščene, s senco dvoma nad delom organov ali pa epilog pride mnogo prepozno«. Za preprečevanje korupcije je bila sicer ustanovljena KPK, toda »odgovornost za stanje, v kakršnem smo, je odgovornost vseh nas«, je prepričan Šumi. K temu lahko posameznik pripomore s svojim poštenim ravnanjem in tudi tako, da, ko zazna nepravilnosti pri drugih, ne zamiži in skomigne z rameni, ampak o nepravilnostih spregovori. Navedel je še, da letos uveljavljeni zakon o zaščiti prijaviteljev pri tem zagotavlja dodatne zaščitne ukrepe.
Globa za Koritnika, Jankovićevega podžupana
Skratka, KPK je pokazala vidno nezadovoljstvo, vendar še pred začetkom praznikov poskrbela, da so najprej »namočili« prejšnjo vlado zaradi izplačevanja neizrabljenega dopusta. Pri tem pa je samo enemu ministru izrekla globo, in sicer sedanjemu ljubljanskemu podžupanu Boštjanu Koritniku, za katerega je le malo manjkalo, da bi se vrnil na funkcijo ministra za javno upravo, a je Golob nato raje izbral dosedanjega poslanca Franca Propsa. Slednji se je takoj po imenovanju na ministrsko funkcijo čudežno pogodil s SPL, svojim nekdanjim delodajalcem, ki je Propsa odškodninsko tožil. Približno v istem času je KPK predala policiji pooblastila za pregon neznanih oseb zaradi svetovalnih pogodb na ministrstvu za zdravje. Pri tem pa se postavlja vprašanje, ali gre v ozadju morda za obračun z nekdanjim ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom, ki je bil očitno manj dojemljiv za pritiske z ulice kot sedanja ministrica Valentina Prevolnik Rupel, ki jo okoli prsta sukata nekdanji minister Dušan Keber in »ulični kolesar« Jaša Jenull. Sicer pa je Šumi vsaj nekoliko optimist, ko pravi, da se KPK profesionalizira na vseh ravneh, kar se pozna tudi pri rezultatih dela. »Obravnavamo vse več pomembnih, odmevnih zadev in jih praviloma končamo s pravnomočnimi ugotovitvami,« je dejal decembra lani. Po njegovih besedah izvajajo tudi vrsto usposabljanj ter prejemajo vse več relevantnih in kakovostnih prijav, ki kažejo na rast zaupanja v njihovo delo. Omenil je tudi pripravo nove resolucije o preprečevanju korupcije, za katero upa, da jo bosta vlada in DZ čim prej obravnavala. Vendar so za napredek nujne tudi zakonske spremembe, ki bi predvidevale sankcije za kršitev integritete, pa spremembe pri zakonski ureditvi področij premoženjskega stanja, nasprotja interesov, omejitev poslovanja, lobiranja, nezdružljivosti funkcij, je še naštel. Pojasnil je, da so se tudi letos na KPK soočali s številnimi kritikami svojega dela, »tudi z jasnimi ali bolj prikritimi namigi za našo ukinitev«. »Dejstvo je, da čim bolje delamo, tem bolj smo moteči za določene posameznike,« je dejal. Poudaril je, da na končne odločitve komisije ne vpliva nihče od zunaj, da odločitve sprejema tričlanski senat na podlagi predlogov strokovnih služb. »Ker se v naših obravnavah pogosto znajdejo posamezniki, ki zasedajo najpomembnejše položaje v državi, so prav ti nemalokrat naši največji kritiki,« ugotavlja Šumi. Vsi ti primeri po njegovih besedah »kažejo, da se prav najbolj odgovorni v slovenski družbi pogosto ne zavedajo svoje odgovornosti«.
Koalicija se bo morala izreči tudi glede EU
A tudi če KPK po novem letu v zvezi z Golobom ne bo storila ničesar – kar je mogoče, če bo Golob bolj ubogal botre –, bo težko preprečiti to, kar bo sledilo po volitvah v evropski parlament. Slovenija bo namreč po novem imela devet poslanskih mest v Bruslju in Strasbourgu, neparno število, razmerje 5:4 v prid sedanje opozicije, pa bi lahko zakuhalo novo krizo v koaliciji. Čeprav je res, da ima Evropska ljudska stranka spet veliko težavo pri reševanju migrantskega vprašanja s pomočjo že videnih kvot, je vendarle treba vzeti v zakup, da so slovenski poslanci iz njenih vrst bolj konservativni od predsednice Evropske komisije Ursule von den Leyen (izjema je morda Ljudmila Novak) in da bo ena od pomembnih razprav za prihodnost Evropske unije tudi status lizbonske pogodbe, ki za zdaj zagotavlja dve ravni odločanja – ena je evropski parlament, ki je bliže paradigmi »en človek, en glas« (ki jo poznamo že iz časa razpadanja Jugoslavije, saj jo je hotel uveljaviti Slobodan Milošević), a na drugi strani sta še dve pomembni telesi: Evropski svet in Svet EU. Razprava bo zagotovo pomembna tudi za slovensko notranjo politiko, saj se bo morala koalicija opredeliti, kakšno Evropo si želi. Tu velja spomniti, kar smo poročali junija 2023, da je namreč zunanja ministrica Tanja Fajon skupaj z zunanjimi ministri Nemčije, Belgije, Luksemburga, Nizozemske in Romunije pozvala k večjemu odločanju s kvalificirano večino v zunanji politiki Evropske unije. Kot so omenjeni ministri zapisali v skupnem tekstu z naslovom »Čas je za več večinskega odločanja v zunanji politiki EU«, naj bi šlo predvsem za bolj »pragmatičen pristop« na področju zunanje in varnostne politike. To je seveda samo začetek uvajanja agende »en človek, en glas« in torej primer izdaje interesov Slovenije. Kot je spomnil evropski poslanec Milan Zver, je evropski parlament decembra 2023 sprejel resolucijo, v kateri je predlagal korenito spremembo ustavnih pogodb EU. »Te spremembe, če bi bile izvedene, bi uvedle večinsko parlamentarno demokracijo, v kateri bi prevladovale velike države, glas malih − tudi Slovenije − pa bi bil utišan. Vendar neučinkovitost EU ne izhaja iz sistemskih ovir, temveč iz pomanjkanja sposobnih voditeljev in njihove povsem levičarske agende,« je zapisal Zver.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
