Piše: Metod Berlec
Pogovarjali smo se s trikratnim predsednikom slovenske vlade, dvakratnim predsedujočim Svetu Evropske unije in predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo. Med drugim smo ga vprašali, kako komentira delovanje Golobove vlade in kako komentira izid nedavnih predsedniških volitev ter s tem povezane špekulacije.
Janez Janša je bil politično aktiven že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Širši slovenski javnosti je postal znan v času procesa proti četverici JBTZ pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani. V prvi slovenski demokratični (Demosovi) vladi je bil minister za obrambo. Skupaj z Igorjem Bavčarjem je uspešno vodil slovenske oborožene sile proti agresorski Jugoslovanski armadi leta 1991. Leta 1993 je postal predsednik Slovenske demokratske stranke, s katero je leta 2004 prvič zmagal na parlamentarnih volitvah. V letih 2004–2008 je bil prvič predsednik slovenske vlade. V prvi polovici leta 2008, ko je Slovenija predsedovala Svetu Evropske unije, je vodil Evropski svet in Svet EU. Leta 2012 je v času velike finančne in gospodarske krize postal še v drugo predsednik vlade. Na državnozborskih volitvah 2018 je s SDS znova zmagal. Od razglasitve epidemije novega koronavirusa marca 2020 pa do konca maja 2022 je bil znova predsednik vlade in v drugi polovici leta 2021 tudi predsednik Sveta Evropske unije. Na zadnjih državnozborskih volitvah je s svojo stranko dosegel dva poslanska mandata več kot pred štirimi leti, vendar to ni zadostovalo za relativno zmago in možnost sestave večinske koalicije. Je poslanec Državnega zbora Republike Slovenije in podpredsednik Mednarodne sredinske internacionale CDI.
(…)
DEMOKRACIJA: Za nami so predsedniške volitve. Kako komentirate dejstvo, da je kljub težkemu tranzicijskemu nahrbtniku zmagala Nataša Pirc Musar in ne Anže Logar, ki tega nima?
Janša: V Sloveniji tranzicijski nahrbtniki delujejo v nasprotno smer, kot bi delovali v delujočih demokracijah. Poleg tega smo že pozabili, da je na prejšnjih predsedniških volitvah Marjan Šarec skoraj premagal Boruta Pahorja. Letos pa prav ta Marjan Šarec ni bil izvoljen niti za poslanca. Ali da je nekoč Danilo Türk dobil več kot 60 odstotkov glasov.
To govorim zato, da bi bolje razumeli, da na volitvah v Sloveniji velikokrat ne zmaga tisti, ki je boljši, ampak tisti, ki ima za sabo večjo moč, razen takrat, ko se izbira samo med različnimi odtenki iste barve. Tako je bilo tudi že davnega leta 1989, ko je na tako imenovanih prvih demokratičnih volitvah za predsednika predsedstva SFRJ iz Slovenije Janez Drnovšek premagal Marka Bulca.
Ob tem se pozablja, da takratna SZDL drugim kandidatom sploh ni dovolila, da bi bili uvrščeni na volilno listo. Danes mehanizem ne deluje na enak način, saj je prilagojen formalnemu ustavnemu okviru. So pa rezultati podobni. Kadar se vsa ta popolnoma nesorazmerna moč vzporednega mehanizma osredotoči v podporo enemu kandidatu, lahko na volitvah zmaga tudi Jaka Racman ali Miška Miki.
Ta praktično absolutna medijska prevlada se je npr. v drugem krogu predsedniških volitev najbolj popolno odrazila v vprašanjih kandidatki, ki bi morala biti postavljena, pa jih ni bilo. Na primer v vprašanju, ki ji ga noben voditelj soočenj na RTV SLO, POP TV ali Planetu TV ni smel postaviti, potem ko je ta vehementno ponavljala, da ona in njen mož ter njuna podjetja prav vse davke plačujeta v Sloveniji, čeprav je bila slika njunega prestižnega maseratija objavljena na številnih spletnih portalih. »Kje ste plačali davek za avto, ki je registriran v Nemčiji?« Preprosti volivci ne razumejo zapletenih lastniških hobotniških shem. Vsak pa razume, kje se plačajo dajatve, ko registriraš nov avtomobil.
Če bi se ta ali podobna okoliščina pojavila npr. pri Anžetu Logarju, bi ga polovico soočenj vrtali z njo. Kot so npr. Franceta Arharja z njegovo plačo v kampanji leta 2002. Bil bi pečen, še preden bi se volišča odprla. V teh okoliščinah je bil rezultat Anžeta Logarja blizu tega, kar se je dalo doseči.
DEMOKRACIJA: Kako pa komentirate dejstvo, da Sloveniji po novem vladajo pravzaprav oligarhi podobno kot v Rusiji? Vemo, da je oligarhija oblika vladavine, kjer je politična moč skoncentrirana v rokah peščice. Običajno na podlagi sorodstvenih, ideoloških vezi ali na sumljiv način pridobljenega premoženja, bogastva …
Janša: Nobene bistvene razlike ni, razen tega, da slovenska oligarhija nima jedrske bombe in je zato občasno prisiljena kazati dva obraza.
DEMOKRACIJA: Anže Logar je vložil kandidaturo s podpisi volivk in volivcev, čeprav je član in funkcionar SDS. Zakaj?
Janša: Anže je najprej nameraval kandidirati v kombinaciji s formalno podporo stranke in s podpisi volivk in volivcev. Svetoval sem mu, naj kandidira samo s podpisi, tako kot njegova verjetna protikandidatka v 2. krogu, sicer bo ta formalna razlika ne samo glavna, ampak praktično edina tema vseh soočenj. Takšen pristop je nato podprl tudi IO SDS.
V Sloveniji se namreč lahko nekdo, ki ga h kandidaturi nagovori in lansira sam Milan Kučan oziroma vzporedni mehanizem, predstavlja kot neodvisen, vsi drugi pa so odvisni. Neodvisna kandidatura, če je iskrena, pa ima seveda posledice. Medtem ko je bil volilni štab Anžeta Logarja sestavljen iz peščice njegovih prijateljev in sodelavcev, je za protikandidatko delal grozd PR-agencij ter celoten finančni in medijski korpus tranzicijske levice. Sistema. Vzporednega mehanizma.
S tega vidika je bil to boj Davida proti Goljatu. Podpora SDS in SLS ter kasneje NSi in Zelenih tega ni mogla bistveno relativizirati.
DEMOKRACIJA: Že pred drugim krogom volitev je Robert Golob volivce SDS zmerjal z mračnimi silami, vas pa pošiljal v »penzijo«. Dominantni mediji so se po volitvah spet veliko ukvarjali s špekulacijami, ali vas bo po dobrem rezultatu na predsedniških volitvah na mestu predsednika SDS nadomestil Anže Logar?
Janša: Vodstva SDS ne določajo strici iz ozadja oziroma vzporedni mehanizem prek medijskih pritiskov, niti si predsedniki strank ne izbiramo sami naslednikov, kot se je to npr. leta 2002 zgodilo v LDS.
Prvi predsednik SDS France Tomšič ni kar sam določil za svojega naslednika Jožeta Pučnika. Predlagalo ga je članstvo in izvolil ga je kongres. France Tomšič pa mu je nato stal ob strani in ga podpiral. Tudi mene za naslednika ni določil Jože Pučnik. Izvoljen sem bil na kongresu, kjer je proti meni kandidiral Andrej Ocvirk.
Jože Pučnik pa me je ves čas do svoje smrti podpiral in mi stal ob strani. Kdorkoli bo naslednjič predlagan in izvoljen za predsednika SDS, bo imel mojo pomoč in podporo. V SDS je veliko članic in članov, ki so sposobni, načelni, pogumni in suvereni ter znajo misliti s svojo glavo. V vseh generacijah. Poglejte na primer strukturo naših list za občinske in mestne svete v večini občin. Na njih najdete na stotine ljudi, ki so sposobni in jim gre za skupno dobro.
(…)
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji nove številke Demokracije!
