Piše: Anamarija Novak
Osemindvajsetega marca bo minilo 30 let, ko je takratni predsednik vlade Janez Drnovšek zamenjal tedanjega ministra za obrambo Janeza Janšo. Mediji še danes zadevo Depala vas označujejo za običajno afero, ki pa to ni bila. To je bil državni udar – bila je zarota.
Tako je zapisal soavtor knjige »1994 Zarota Depala vas« Jože Biščak, ki je prepričan, da Depala vas ni bila samo zarota proti osamosvojitelju Janezu Janši, ampak zarota proti samostojni Sloveniji – in ta se je začela že več mesecev prej. Frazo »kdor ni z nami, je proti nam« je populariziral Lenin, poznajo pa jo vsi partijci, ki so opravili prave tečaje. Pri nas je fatvo javno izrekel tudi zadnji šef komunistične partije Milan Kučan v razvpitem govoru februarja 1994 v Novi Gorici, ko je izjavil: »Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo, ali če sem bolj natančen, dobiva načelo ‘kdor ni z nami, je proti nam’, še bolj določno ‘kdor ni z mano, je proti nam’. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne smo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč. Je moteč.« In zgodila se je Depala vas – zarota, ki je pomembna za razumevanje tega, kar se dogaja danes.
Načrtovan politični umor
Dvajsetega marca 1994 naj bi bili štirje pripadniki Slovenske vojske pri Depali vasi grobo pretepli in skoraj ubili civilista, kar je bil povod za razrešitev tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše. Tako je bilo videti na zunaj. A ozadje je bilo veliko bolj srhljivo. Milan Smolnikar, ki se je tako rekoč le dan po dogodku znašel na naslovnici Mladine s povito glavo, dejansko ni bil navaden civilist. Šlo je za sodelavca ministrstva za notranje zadeve. To je bil seveda le vrh ledene gore ene največjih političnih zarot doslej. Šlo je predvsem za načrtovan politični umor Janeza Janše, obrambnega ministra iz časa osamosvajanja Slovenije, ki je le slabo leto pred tem dogodkom od Jožeta Pučnika prevzel vodenje Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS). Stranka je prav tedaj zaznamovala peto obletnico svojega nastanka. Prav v tistem času so se liberalni demokrati pod vodstvom Janeza Drnovška, tudi predsednika vlade, na Bledu združili s frakcijo Zelenih Slovenije, socialisti in pretežnim delom Demokratske stranke (frakcije razpadle SDZ) v novo stranko Liberalno demokracijo Slovenije, ki je bila vse do leta 2004 vodilna stranka slovenske politike. Ves potek dogajanj sta takrat iz ozadja usmerjala zlasti dva partijca − prvi je bil predsednik republike Milan Kučan, drugi pa nekdanji bančnik in boter vzporedne ekonomije Niko Kavčič. Slednji je veljal za skrivnega botra Rupel-Bavčarjeve skupine, ki je dve leti in pol prej zapustila Slovensko demokratično zvezo. Janez Drnovšek, ki je s pomočjo karizme nekdanjega naprednega člana predsedstva razpadle SFRJ leta 1992 postal predsednik liberalnodemokratske stranke in nato še premier, je po volitvah konec leta 1992 v vladi obdržal obrambnega ministra Janeza Janšo – s čimer pa se akterji globoke države niso strinjali, saj je postal prenevaren njenim interesom.
Radojčić: »Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološko-propagandnega rušenja Janeza Janše. (…) Peinkiher mi je povedal, da Kučan projekt podpira.”
Globoka država proti demokratičnim silam
Začela se je nova, prikrita državljanska vojna, kjer sta si formalno stali nasproti ministrstvo za obrambo in ministrstvo za notranje zadeve, dejansko pa je šlo za spopad demokratičnih sil in globoke države, ki je prek udbovskih struktur obvladovala zlasti kriminalistično policijo in Sovo. »Že od samega začetka vzpostavljanja Slovenske vojske so obstajali različni pogledi med vojsko in policijo. Medtem ko je bila leta 1990 policija oziroma takrat še socialistična ljudska milica že ‘stara’ ustanova, je Slovenska vojska začela nastajati povsem na novo. Vsako leto, vse do leta 1990, so predsedniki, ministri in stari revolucionarji na dan organov za notranje zadeve, ki so ga praznovali 13. maja, poudarjali, da korenine slovenske policije tičijo v Varnostno-obveščevalni službi iz leta 1941, Ozni in Knoju. Posebej dobrodošli gostje na teh slovesnostih so bili Ivan Maček Matija, Mitja Ribičič, Stane Dolanc, Ivanič, Hiti …« Tako zapiše Janez Janša, soavtor uvodoma omenjene knjige »1994 Zarota Depala vas«, in doda, da so o policiji oziroma milici vedno govorili kot o »orodju revolucije, ki mora biti najbolj prežeto s socialistično miselnostjo«. »Ministri za notranje zadeve so se vsako leto hvalili z visokim odstotkom miličnikov, ki da so člani ZK, in ta odstotek je dejansko vsa leta presegal absolutno večino; med vodilnimi kadri v milici pa skoraj ni bilo primera, da bi bil kdo nečlan avantgarde. Šolski programi v tacenski kadetski šoli in Višji šoli za notranje zadeve na Kotnikovi v Ljubljani so bili natlačeni z ideologijo, s samoupravljanjem, z jugoslovanstvom in revolucionarnim pogledom na svet. Najbolj perspektivni mladi miličniški kadri, ki so imeli zveze med strici revolucionarji, pa so bili poslani na Vojaško akademijo JLA v Beograd. Miličnike so sicer med drugim učili, da morajo braniti red, zakonitost in ustavno ureditev. Toda ustavna ureditev je določala, da ima oblast avantgarda, t. j. ZKJ. In tako na prvi pogled ni bilo videti nobene razlike med politiko, pravom in ideologijo. Sistem je temeljil na enotnosti oblasti in socialistična milica je bila eden od stebrov te enotnosti.«
Razlogi za Janševo odstranitev
Zakaj je bil Janez Janša trn v peti starim udbopartijskim strukturam? Razloga sta predvsem dva. Janša je namreč dregnil v osje gnezdo vzporedne ekonomije, za katero je bila v osemdesetih letih odgovorna SDV oziroma Udba. Tudi zaradi soočenja z dediščino tovrstnih dejavnosti v poosamosvojitvenem obdobju je prišlo do afer Hit in VIS (Varnostno-informativna služba), saj so akterji globoke države morali sebe predstavljati kot žrtev in prikazati »navidezno resničnost«, ki ji bo slovenska javnost verjela. Prav tako je Janša, ki je postal obrambni minister še v tretji zaporedni vladi (in drugi Drnovškovi), ne samo ohranil karizmo uspešnega nosilca obrambe samostojne Slovenije, pač pa je pripravljal tudi nov zakon o obrambi, ki bi Slovenijo že v devetdesetih letih pripeljal v zvezo Nato, čemur pa je Kučan nasprotoval. Ker je Janša skušal kot obrambni minister delovati čim bolj samostojno v odnosu do starih struktur, se je tudi zgodilo, da so obveščevalci obrambnega ministrstva odkrili precej neobičajno pošiljko orožja na mariborskem letališču, o kateri poprej niso bili obveščeni. Očitno je bilo v ozadju trgovanje z orožjem pod Kučanovim patronatom – orožje je bilo namreč namenjeno v Bosno in Hercegovino, ki je bila tedaj v vojni. Tudi zato so akterji globoke države morali najti »zadostno opravičljiv razlog«, da Janšo vržejo iz vlade in ga pred javnostjo ponižajo. To se je nato zgodilo s ponarejanjem in krajo tajnih dokumentov, kar je nazadnje pripeljalo do incidenta pri Depali vasi, kjer so vojaški obveščevalci ujeli le en člen v verigi. V ozadju je bilo namreč precej ljudi, med drugim takratni kriminalist Drago Kos alias Peter iz Sove. Akciji so nadeli pomenljivo ime »Ščuka«. Avtor si je pod imenom te ribe, ki je zaželen ulov mnogih ribičev, najbrž predstavljal zelo konkreten plen. »Kriminalistična služba ministrstva za notranje zadeve je v časih, ko se v Sloveniji bohoti velik gospodarski kriminal in ko narašča nasilje vseh vrst, angažirala posebne ljudi za poskus diskreditiranja ministrstva za obrambo. Pri tem je proti državnemu organu lastne države uporabila metode, ki jih je prej uporabljala Udba proti ‘notranjemu političnemu sovražniku’. Z akcijo ‘Ščuka’ se je torej pokazalo, da je stara Udba kot politična policija najbolj uspešno preživela ravno v kriminalistični službi ministrstva za notranje zadeve,« zapiše Janša v knjigi »1994 Zarota Depala vas«, ki je izšla ob 30. obletnici afere.
Janša v knjigi »1994 Zarota Depala vas«: »O policiji oziroma milici so vedno govorili kot o ‘orodju revolucije, ki mora biti najbolj prežeto s socialistično miselnostjo’.
Vloga Radojčića in Peinkiherja
Podroben potek in ozadje afere Depala vas je opisan v številnih knjigah, zagotovo pa je najbolj znana Janševa knjiga Okopi, ki je leta 1994 izšla kot nadaljevanje njegove knjižne uspešnice Premiki. Tudi pokojni Danilo Slivnik je ozadja te afere orisal v svoji znameniti knjigi Kučanov klan. Vendar je Janša leta 2014 v dopolnjenem ponatisu knjige Okopi dodal še nekaj novih dejstev, dokumentov (med njimi rokopis takratnega šefa kriminalistov Mitje Klavore, ki je izdelal načrt državnega udara) in imen. 18. avgusta je namreč na ljubljansko letališče prišel Radenko Radojčić, nekdanji strokovnjak za propagando v protiobveščevalni službi JLA. V komunističnem režimu je delal kot arhivar CK ZK Hrvaške, kasneje je kot agent JLA sodeloval v operacijah Labrador in Opera, ki sta načrtovali zrušitev hrvaškega demokratično izvoljenega vodstva. Po osamosvojitvi je odšel v Makedonijo in tam so ga očitno našli obveščevalci vzporednega mehanizma, ki so delali za Milana Kučana. Na letališču v Ljubljani ga je tisto sredo pričakal vodja obveščevalnega oddelka MORS Tone Peinkiher. Pri nekdanji Udbi, zakrinkani v kriminalistično policijo, je bil tajni sodelavec pod imenom Taksist. Radojčića je nastanil v službenem stanovanju ministrstva na Rojčevi ulici v Ljubljani, v katerem je ostal do 15. marca 1994. Peinkiherju je izročil 120 mikrofilmov iz arhiva jugoslovanske vojaške varnostne službe (v nadaljevanju KOS). Peinkiher o bivanju Radojčića, stikih z njim in prejetih mikrofilmih ni obvestil svojih nadrejenih. Peinkiher je nekaj dni kasneje Radojčiću povedal, da se srečuje z Milanom Kučanom in novinarji Mladine. Naročil mu je, naj pripravi načrt za odstranitev Janeza Janše. Radojčić je privolil, da sodeluje v akciji »Ščuka« in nastal je načrt za tako imenovano zaroto Depala vas. Toda še pred temi dogodki, ki so bili pretveza za razrešitev Janše, je odšel iz Slovenije, se predal hrvaškim oblastem in se izpovedal. Preiskovalcem je dejal: »Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološko-propagandnega rušenja Janeza Janše. (…) Peinkiher mi je povedal, da Kučan projekt podpira. Kučan ima vpliv v vseh strukturah stare nomenklature in v starih kadrih nove nomenklature oblasti v Sloveniji, še posebej med starimi kadri SDV, direktorji velikih bank, velikih gospodarskih organizacij v Sloveniji in v finančnih strukturah.« Zapisnik hrvaških oblasti, ki so za pričanje in informacije o mreži agentov JLA Radojčiću ponudile milo kazen in mirno življenje na Hrvaškem, je dolg kar 250 strani, javnost pa je zanj izvedela šele 20 let pozneje, v dopolnjeni izdaji Okopov (Okopi II) Janeza Janše.
Knjiga »1994 Zarota Depala vas«
Kot je znano, je globoki državi marca 1994 uspelo vreči Janšo iz vlade, ni ji pa uspelo, da bi ga javnomnenjsko uničila, saj se je velik del slovenske javnosti na to potezo odzval z velikim gnevom in s protesti. V nasprotju s pričakovanji SDS ni pokleknila, ampak se je konsolidirala. Število članov se je povečalo, njena javnomnenjska podpora je zrasla ne glede na diskreditacijo. Naslednja velika zarota se je zgodila z afero Patria, ki pa prav tako ni dosegla svojega cilja. A vendar Janša z žalostjo ugotavlja in v knjigi »1994 Zarota Depala vas« zapiše: »Ko sem pred 30 leti pisal uvodne besede h knjigi Okopi, sem vanje med drugim zapisal naslednjo obljubo: ‘Toda prišel bo čas, ko slovenska država ne bo več dajala visokih pokojnin tistim, ki so jo napadli, tiste, ki so jo ubranili, pa metala na cesto. Takrat bom napisal nov predgovor k tej knjigi.’ Minila so že tri desetletja, obljube še vedno nisem mogel izpolniti. Stanje se je v tem času namreč kljub našim prizadevanjem samo poslabšalo. Tako zelo, da dobivajo odškodnine in spomenike tisti, ki so napadli Slovenijo in ob nastanku slovenske države zavrnili njeno državljanstvo. Levičarski mediji pa so v tem času pisali (kot denimo ultralevičarsko Delo pred leti), da samostojnost pomeni osamosvojitev od osamosvojiteljev, voditelj oddaje na nacionalni RTVS pa je pozval kar k ‘izgonu osamosvojiteljev’.«
- Uvodna: Protest pred DZ po razrešitvi JJ
Globoki državi je uspelo vreči Janšo iz vlade, ni ji pa uspelo, da bi Janšo javnomnenjsko uničila, saj se je velik del slovenske javnosti na to potezo odzval z velikim gnevom.
- Janez Janša, obrambni minister 1994
Zarota Depala vas ni bila samo zarota proti osamosvojitelju in takratnemu ministru za obrambo Janezu Janši, ampak tudi zarota proti samostojni Sloveniji.
- Milan Kučan
Danes je znano, da je za zaroto Depala vas stal Milan Kučan, ki je sabotiral vključevanje Slovenije v zahodne mednarodne integracije, kot je denimo Nato.
- Radenko Radojčić, Tone Peinkiher + dokument
Nekdanji agent KOS JLA Radenko Radojčić v pričevanju hrvaškim preiskovalcem pove: »Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološko-propagandnega rušenja Janeza Janše.«
- Drago Kos in Mitja Klavora
V ozadju zarote je bilo precej ljudi, med drugim takratni kriminalist Drago Kos alias Peter iz Sove in takratni šef kriminalistov na MNZ Mitja Klavora.
- Afera Patri, simbolično (REZERVA)
Naslednja velika zarota se je zgodila z afero Patria, ki pa prav tako ni dosegla cilja.
