Piše: Petra Janša
Z vrhovnim sodnikom Janom Zobcem smo se med drugim pogovarjali o razmerah v slovenskem pravosodju, razmerjih med vejami oblasti, o grožnjah sodniški neodvisnosti, sodniških plačah in obljubljenem dodatku, pa tudi, kaj za našo demokracijo pomeni nedavna odločitev ustavnega sodišča glede zakona o RTV Slovenija in zakaj ni naklonjen nekaterim predlaganim ustavnim spremembam.
(…)
DEMOKRACIJA: Koalicija pa je že septembra lani v DZ vložila predlog ustavnih sprememb, s katerim bi prenesla imenovanje sodnikov na predlog sodnega sveta iz DZ v roke predsednika republike. Se vam zdi to pametno glede na to, da je predsednica države ob prej omenjeni odločitvi ustavnega sodišča dejala, da »polarizacija sodišča ni prinesla nič dobrega, zato se bo potrudila, da se z novimi imenovanji sodnikov kaj takšnega ne bo več ponovilo«.
Zobec: Njene besede skušam razumeti dobronamerno – tako, da bo pri izbiri kandidatov pazila, da za ustavne sodnike ne bo predlagala t. i. političnih aktivistov. Verjamem, da je zadeva Zakon o RTVS pri njej kot pri večini drugih pravnikov sprožila alarm, ta pa njeno izjavo, da na ustavno sodišče ne bo imenovala političnih aktivistov. Upam, da me njena izbira ustavnih sodnikov ne bo demantirala. No, bomo videli. Kar pa zadeva predlagane ustavne spremembe glede imenovanja sodnikov, nisem naklonjen predlagani rešitvi. Prej sem že povedal, da je ena od stranpoti slovenske sodniške samouprave ta, da so se znotraj sodstva razvile oligarhije, da je sodstvo odgovorno tako rekoč samemu sebi in da mehanizem zavor in ravnotežij slabo deluje. Imenovanje sodnikov v državnem zboru ima več prednosti. Najprej, sodnikom podeljuje večjo legitimnost, tudi ljudsko legitimnost, saj se sodbe izrekajo v imenu ljudstva in je dobro, če sodnike potem predstavniki ljudstva na predlog sodnega sveta tudi izvolijo – v resnici le potrdijo izbiro, ki jo je opravil sodni svet. Drugič, nevarnosti, da bi sodnike imenovali politično oziroma da bi bil to pritisk na sodnike, ne vidim. Zakaj? Zato, ker gre za prvo imenovanje sodnikov, se pravi imenovanje kandidatov, ki pred tem niso bili sodniki. In ker niso bili sodniki, nihče ni mogel nanje izvajati pritiskov, kako naj sodijo. V dosedanji praksi so bili redki primeri, ko so bili kandidati, ki jih je predlagal sodni svet, v državnem zboru zavrnjeni. Celo tisti, ki so bili zavrnjeni, so bili zavrnjeni z veliko večino, z glasovi leve in desne politične opcije. Če pa se to že zgodi, to ne preprečuje ponovitve takega predloga s strani sodnega sveta, tokrat z boljšo argumentacijo. Konec koncev, če ima kdo od poslancev kakršnekoli pomisleke, je tam vedno predstavnik sodnega sveta oziroma njegov predsednik, ki lahko vse te pomisleke ovrže. Vse to se dogaja javno, odprto, transparentno, pred kamerami, v demokratičnem okolju, z demokratičnimi zagotovili. To daje sodnikom večjo legitimnost, hkrati pa pomeni dodaten dejavnik preverjanja. Ne smemo prezreti, da imajo v sodnem svetu sodniki večino in da v personalnih svetih, ki imajo s svojimi mnenji o kandidatih ključen vpliv na sodni svet, sedijo izključno sodniki. Poglejte, v drugih državah, na primer v evropski Estoniji ali bližnjevzhodnem Libanonu kandidate za sodnike preišče varnostna služba, temeljito preveri tudi njihovo zasebno življenje. Sodniški poklic je namreč nadvse pomembna služba, vpliva na življenja ljudi. Brez temeljite preiskave njegovega zasebnega življenja kandidat ne more postati sodnik, in preden se to zgodi, mora opraviti še psihološki test, da ne bi v sodniške vrste spustili ljudi, ki so osebnostno ali značajsko neprimerni za to službo. Tako je v Estoniji in tako je v Libanonu ter seveda v široki paleti drugih držav.
DEMOKRACIJA: Misite, da je to še neka varovalka?
(…)
(Celoten intervju si preberite v tiskani Demokraciji.)
