Piše: Gašper Blažič
Slovenija je s 33. obletnico plebiscita tako rekoč že vstopila v »Kristusova leta«. Takšne obletnice pa vedno prinašajo razmisleke ne samo o spominu na tedanje dogajanje, ampak tudi o sodobnih izzivih, s katerimi se soočata slovenska država in slovenski narod.
Kot je na plebiscitni dan 23. decembra 1990 na posebni tiskovni konferenci zvečer v Cankarjevem domu dejal tedanji predsednik parlamenta France Bučar, smo Slovenci s plebiscitnim dejanjem postali nacija v pravem pomenu besede, ki bo zahtevala svoj prostor pod soncem. K temu seveda velja dodati, da je bil plebiscit osrednje državotvorno dejanje, saj nam je kasneje v kritičnih trenutkih – ob agresiji JLA in nasprotovanju Zahoda – pomagal, da smo zdržali in da osamosvojitev ni bila le operetno dejanje, ki bi ga pospravili v predal kot poskus neke avanture.
Cenzorski posegi Udbe
Odveč bi bilo še enkrat naštevati vse dogodke, ki so pripeljali do plebiscita, vendar je nekatere vsekakor treba omeniti. Morda tudi takšne, ki niso zelo izpostavljeni. Pred kratkim je Igor Omerza izdal še eno knjigo o dejavnostih komunistične tajne policije, in sicer v seriji Velikani slovenske osamosvojitve, v kateri je posebej obdelal odnos udbovcev do Igorja Bavčarja, ki so ga začeli aktivneje spremljati sredi osemdesetih let, ko se je pojavljal kot kritičen mislec na dogodkih ZSMS. Do partijskih struktur, zlasti pa do prvega moža slovenske ZKS Franceta Popita – slednjega je v osemdesetih najprej nasledil Andrej Marinc, nato pa Milan Kučan − je bil kritičen zaradi politične likvidacije Staneta Kavčiča v letu 1972. Kot je na predstavitvi knjige sredi decembra letos spomnil Omerza, so se v osemdesetih akterji, tj. uredništvo Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) in tehnična podpora pri založništvu (Mikroada), lotili izdaje Kavčičevega dnevnika, potem ko je po smrti Staneta Kavčiča njegove zapiske prinesel Niko Kavčič (Janez Janša to epizodo podrobneje opisuje v knjigi Okopi iz leta 1994). V knjigi Igorja Omerze JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje je tudi opisano, kako konspirativno so se lotili projekta izdaje Kavčičevega dnevnika in spominov, saj so se bali, da bi oblast predčasno posegla v dogajanje in projekt prepovedala. V resnici pa se je izkazalo, da je imela režimska tajna policija svoje agente tako rekoč ves čas zraven in so vrh CK ZKS o vsem obveščali. Že v tistem času jim je šel Bavčar, ki je bil uradno še vedno zaposlen v kabinetu namestnika predsednika Republiške konference SZDL Jožeta Kneza (slednji je v tistem času pripravljal – kako preroško – konferenco o zelenem prehodu), strašno na živce. Bavčar je takrat želel zamenjati zaposlitev in preiti na Mikroado, zapisnik tajne partijske seje iz Beograda (kjer se je Kučan pogovarjal z zveznimi funkcionarji glede morebitnih represivnih ukrepov v tedanji SR Sloveniji) pa je prišel na Mladino dejansko preko Bavčarja. To je bil tudi razlog, da je komunistična oblast takoj reagirala in v tiskarno poslala visokega uslužbenca ljubljanske SDV Mirana Frumna, ki je operativno pripravljal teren za kasnejše aretacije v zadevi JBTZ. S tem je prišlo do še enega cenzorskega posega v Mladino, v kateri ni smel iziti članek »Noč dolgih nožev« (pod psevdonimom Majda Vrhovnik ga je napisal Vlado Miheljak), ki je napovedoval represivno ukrepanje proti oporečnikom.
Zakaj so dopustili izdajo Kavčičevega dnevnika
Toda proti izdaji Kavčičevega dnevnika, pa tudi proti izdaji gradiva za novo slovensko ustavo (oboje je prek ČKZ izšlo v prvi polovici leta 1988) do takšnega cenzorskega posega ni prišlo. Janša je v knjigi Okopi tudi pojasnil zakaj. Niko Kavčič – »Sultan«, nekdanji oznovec in akter »vzporedne ekonomije«, ki se je ob padcu Staneta Kavčiča moral prisilno upokojiti, je imel namreč še vedno napeljane kanale do Ivana Mačka – Matije, Kavčičev dnevnik pa bi lahko predstavljal korist za Kučana, saj bi se lahko s tem znebil neprijetne sence Staneta Dolanca, tedaj podpredsednika predsedstva SFRJ, ki bi maja 1989 po normalnih postopkih postal celo Titov naslednik. Namesto tega se je upokojil (podobno kot v tem času Popit), slovenski partijski vrh pa je raje pripravil referendum o tem, ali v Beograd poslati svojega znanega človeka (Marka Bulca, predsednika gospodarske zbornice) ali manj znanega mladega bančnika (Janeza Drnovška). Kakorkoli že, komunistična oblast v izdajo Kavčičevega dnevnika ni posegla, vendar pa je bila z vsem »na tekočem«. Iskala pa je zasilni izhod v dilemi, kako zadovoljiti besne zvezne in vojaške funkcionarje, ki so bili na Mladino še posebej jezni zaradi »napadov« na zveznega obrambnega sekretarja Branka Mamulo. Navsezadnje je slovenski partijski vrh pod Kučanovim vodstvom že posvojil novo taktiko, ki je namesto represije poudarjala kulturni boj (po Mitji Ribičiču »s knjigo nad knjigo«) in celo odbijal poskuse glavnega zveznega tožilca v Beogradu Miloša Bakića, da se slovenskih oporečnikov loti s pregonom. Namesto tega so se odločili za ostro javno propagando proti 57. številki Nove revije in kasneje tudi proti akterjem osnutka za novo slovensko ustavo.
Kako je »ušlo« Vasiljeviću
Kljub temu pa je dozorel sklep, da zato, da se izognejo »prevelikemu pogumu« oporečnikov, nekaj najglasnejših in najnevarnejših polovijo in izročijo beograjskim rabljem, s čimer si sami umijejo roke. In prav ta odločitev je pripeljala do kasnejše afere JBTZ, vendar so morali akterji SDV ob tem zamenjati »corpus delicti« − namesto stenograma partijske seje, zaradi katerega so »črnoledrarji« šli nad Mladino, so si za glavni greh izbrali pohabljeno kopijo vojaškega dokumenta, ki ga je v uredništvo Mladine prinesel uslužbenec JLA Ivan Borštner področnemu uredniku Davidu Tasiču, kasneje pa ga je – pod vtisom jeze zaradi povračilnih napadov glasila »Narodna armija« na Mladino – urednik Franci Zavrl odnesel Janši. Takrat je vir iz SDV svojim šefom javil, da je Janša od Zavrla prejel neke »vojaške ukaze«. SDV je bila očitno prepričana, da bo z eksemplarično aretacijo maloštevilnih oporečnikov ter njihovo izročitvijo vojski sprožila dovolj panike, da se bodo zadeve umirile. Vendar so se ušteli, ob tem pa sprožili tudi reakcijo, ki je niso pričakovali: nastal je Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil že omenjeni Igor Bavčar, organizirana pa so bila tudi velika zborovanja v Ljubljani, ki so sprožila pravo paniko med vojaškimi funkcionarji. Takrat je Janšev zasliševalec v zaporu polkovnik Aleksandar Vasiljević, eden od funkcionarjev Kontraobveščevalne službe JLA, tako izgubil živce, da je Janši na zelo trd način predočil resnico, češ da je Slovencev v Jugoslaviji samo osem odstotkov, in tudi če vse pobijejo, Jugoslavija ne bo dosti izgubila. S tem so bile pokopane zadnje iluzije o tem, da bi bila Jugoslavija tudi v prihodnje realna opcija za Slovence. Prav zato je v nadaljevanju prišlo do nastanka novih strank, ustavnega gibanja in tudi do predstavitve Majniške deklaracije, ki je zahtevala »suvereno državo slovenskega naroda« in ni omenjala, tako kot malo kasneje režimsko »razsvetljena« Temeljna listina, prenovljene Jugoslavije in prenovljenega socializma.
Trnova pot do plebiscita
Pot do plebiscita pa ni bila preprosta, saj se je morala najprej zgoditi zmaga Demosa in izvolitev Demosove vlade, sicer je vprašanje, ali bi se glavni osamosvojitveni dogodki sploh zgodili. Med strankami je ZKS-SDP spomladi 1990 še vedno osvojila največ glasov, kar pomeni, da se ji je splačalo izvesti tvegan manever tri mesece prej, to je januarja 1990 na zadnjem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ko so predlagali dokaj drzne reforme sistema, bili preglasovani in so nato predčasno zapustili kongres. To je bilo seveda pogojeno tudi s strahom, saj so bile podobe, ki smo jih gledali na TV pri obračunu z romunskim komunističnim tiranom Ceauşescujem, še sveže. Tudi zato se republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki je še nekaj mesecev prej na enem od sestankov v Beogradu oporečnike primerjal z »belo gardo«, maja 1990 ni hotel pojaviti na primopredaji pri novem sekretarju oz. ministru Igorju Bavčarju. Slednjega so dočakali prazni predali in že potekajoče razoroževanje TO s tiho privolitvijo Milana Kučana, ki je bil že predsednik predsedstva RS in očitno dobro obveščen o dogajanju. A kot vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil očitno brezbrižen, saj se tudi na postroju TO v Kočevski Reki tik pred plebiscitom ni pojavil. Namesto njega je imel govor predsednik vlade Lojze Peterle, ki je javnost navdušil s svojo legendarno opazko, da je zadišalo po slovenski vojski.
EU nas ne ogroža, lahko pa nam pomaga
In kaj so današnji izzivi Slovenije in Slovencev? Nekaj od tega je pojasnil dr. Vojko Obrulj, ki je leta 1991 kot pripadnik MORiS, specialne enote Slovenske vojske, pomagal pri izgonu JLA iz Slovenije in nato še šest let v Kočevski Reki sodeloval pri nastajanju poklicne zasnove Slovenske vojske. Kot je dejal na proslavi ob obletnici postroja TO v Kočevski Reki, so se takrat bojevali na svojem ozemlju, brez vojaških zaveznikov, vendar niso izgubili niti koščka slovenskega ozemlja. Po dobrih tridesetih letih so izzivi seveda nekoliko drugačni, saj svojo državo, kulturo, jezik in ozemlje imamo (in to seveda lahko zapravimo po lastni neumnosti). Sedaj se namreč postavlja vprašanje, ali je Evropska unija (še) v nacionalnem interesu. Vendar, kot pravi dr. Obrulj, sta za Evropsko unijo »izjemno pomembni povezanost evropskih držav zaradi trajnega miru in spodbujanje nacionalne identitete vsakega naroda, saj jo prav to bogati. Zato moramo več pozornosti nameniti ohranjanju nacionalne identitete.« Kot pravi, so svet, EU in Slovenija pred novimi izzivi, ki so kompleksni in medsebojno pogojeni. »Spoznati moramo, da izzivi in njihovo upravljanje problemov niso zunaj nas, temveč so v resnici mnogokrat odvisni od nas samih. /…/ Slovenski narod se je izoblikoval skozi stoletja pod vplivom krščanskih vrednot (kot je rekel že Primož Trubar – ljubi Slovenci, brati in pisati je treba slovensko) in tega ne smemo zanemariti. Z veliko žrtvovanja in željo po svobodi in miru smo si leta 1991 izbojevali svojo državo. Spoštujmo človekove pravice, pri tem pa ne pozabimo na svoke državljanske pravice in dolžnosti. Tukaj je naša domovina, naša dežela, naša država in naš način življenja,« je še dejal slavnostni govornik.
In še v razmislek: ali sta narod in država lahko del kulta, celo religije? Za normalen del javnosti je oboje vrednota, vrednota pa ni enaka kultu. Slovenci smo si s plebiscitom sicer izbojevali in izvolili nacionalno državo, kar pa še ne pomeni, da smo s tem izbrali nacionalno samozadostnost in zaprtost. Zato lahko rečemo, da nas Evropska unija ne more ogroziti, kolikor bomo gradili na pravih vrednotah. Kot je dejal dr. Obrulj: »Naloga te generacije je in mora biti ohranjanje slovenskega naroda. Če smo izvedli osamosvojitev, smo dolžni vztrajati in omogočiti, da naslednja generacija obstane in raste na podlagi naših vrednot.«
