Piše: Jože Biščak
»V Sloveniji se odvija venezuelski scenarij. Nekako demokratično izvoljena oblast, pa prosta zavor in ravnotežij, navajena vladanja s pomočjo pravnikov, ne pa tudi pravno, bo na vseh področjih postopno uvajala avtoritarne socialistične vzorce,« pravi profesor, nekdanji minister in publicist dr. Žiga Turk. In prav ima.
Težko je seveda reči, da je Slovenija (že) socialistična država. Vsaj na deklarativni ravni je še vedno demokratična, zagotovo pa pod vlado Roberta Goloba, kjer ima velik vpliv stranka Levica, drsi v socializem. Socialistični vzorci so se kazali že v vseh preteklih levih vladah (Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec), a sedanja vlada kaže nagnjenje, da s pomočjo »prebujenih neumnosti«, kot je na družbenem omrežju Twitter zapisal Turk, mlado državo tudi uradno popelje (nazaj) v avtoritarne vode, kjer smo Slovenci pod komunisti nekoč že bili. Z ustavo podkrepljena demokratična ureditev pri tem ni nobena ovira. Še več. Kot lahko spremljamo tudi drugje po svetu, ljudje s totalitarnimi nagnjenji izkoriščajo demokratične institucije za dosego cilja, ki je tudi končni cilj vsakega levičarja: da smo vsi enaki – v revščini. Socializem namreč nikjer in nikoli ni deloval, prinašal je samo bedo, revščino, lakoto in obup, v 20. stoletju je odgovoren za smrt več kot 100 milijonov ljudi.
»Neposredna« demokracija
Bilo je pred dobrimi osmimi leti, malo po tistem, ko je Levica prvič prišla v parlament (takrat še kot Združena levica), ko je skupina njenih poslancev z venezuelskim predsedniškim letalom odpotovala v »raj« ob severni obali Južne Amerike. Najnovejša »pridobitev« socialistične vlade v Caracasu je bila takrat pomanjkanje otroških plenic, za kar so bili kakopak krivi zlobni kapitalisti. Miha Kordiš, eden ob potnikov v Venezuelo, je bil kljub temu navdušen nad državo (kjer ni zmanjkalo samo plenic in toaletnega papirja, ampak tudi hrane), saj se veliko pogovarjajo (in malo delajo), kar je izraz »neposredne demokracije«. In tudi pomanjkanje ni tako, kot ga slikajo zahodni mediji, je izjavil in pojasnil, zakaj ima država težave: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu.«
Zadeva je nekako logična. Kam bi pa prišli, če bi vsak posameznik lahko v vsakem trenutku šel v trgovino in kupil, kar bi hotel? Prosti trg in svobodna izbira (ko prideš v trgovino) je vendarle izraz nazadnjaškega in imperialističnega kapitalizma, mar ne? Če bi to ljudem dopustili, bi zavladala anarhija. Kam bi pa prišli, če bi vsak dovolj zaslužil za preživetje? Zapravljal bi denar za nepotrebne stvari, za tiste, za katere razsvetljeni v socialistični vladi pravijo, da so nepotrebne. Vendarle je le država tista, ki določa, kaj lahko kupujejo ljudje in česa ne. In tudi, koliko lahko zaslužijo. In se vam je mogoče za hip zazdelo, da ste tako socialistično razmišljanje nedavno že slišali, in to v svoji neposredni bližini? Niste se zmotili.
Socialistična Golobova vlada
Pred dobrim letom je sedanji premier na predvolilnem soočenju Kluba slovenskih podjetnikov (SBC) dejal: »Menedžerji moje starosti, to je moja izkušnja, moje mnenje, zares ne potrebujemo nižjih davkov. Jaz res ne vem, kaj bi meni nižji davki koristili, razen da bi imel več denarja na računu in bi ga mogoče zapravljal za večje neumnosti.« In potem se je zgodilo: volivci so dali največ glasov Golobu, ki je naravnost povedal, da bo poskrbel za višje davke, kajti če bi imeli ljudje preveč denarja, bi za zapravljali za neumnosti. Napovedal je, da ne bodo državljani tisti, ki bodo trošili glede na svoje potrebe, ampak bo država tista, ki bo trošila njihov denar.
To je bila čista napoved prehoda v totalni socializem, ki se danes uresničuje. »Neposredna demokracija«, ki je navdušila Kordiša, postajajo radikalne nevladne organizacije, kot so Inštitut 8. marec, Mirovni inštitut ali Jenullova skupinica. Vse več denarja neto davkoplačevalcev gre k njim, so v službi vladnih socialistov, smo blizu stopnje (ali pa že tam), kjer se državljani lahko odločajo le z dovoljenjem države in recimo kupujejo tisto, kar jim dovoli država. Čeprav se s tem odpravlja svoboda, socialistična Golobova vlada v tem vidi tisto končno razsvetljenje, kjer bo človek, osvobojen ne samo dela, ampak tudi samostojnega odločanja in razmišljanja. Slovenija ni izjema. Tudi zahodne države gredo z vse več omejitvami za posameznika in s številnimi regulacijami po poti Venezuele. (Socialistične) države Evropske unije namreč zdaj že ukazujejo, kako naj ljudje kuhajo, kaj naj jedo, katero energijo naj uporabljajo.
Avtocesta v socializem
Pot v »pravi« socializem se je tako s pomočjo (neposredne) »demokracije« spremenila v avtocesto. Eden od znakov je tudi krčenje univerzalnih človekovih pravic in svoboščin. Levičarji jih še vedno priznajo, le da jih redefinirajo sebi v prid. Za svobodo govora pravijo, da ni absolutna, ampak omejena s sovražnim govorom. In sovražni govor je tisto, kar oni pravijo, da je. In običajno je sovražni govor vse, s čimer se ne strinjajo progresivni ali ni v skladu z ideologijo prebujenosti (wokeizem). Prav tako je v polnem razmahu omejevanje zasebne lastnine. Kajti če je nekaj v »javnem interesu« (in javni interes je tisto, za kar levičarji pravijo, da je), lahko posameznika poljubno razlastninijo.
Komunisti so po 2. svetovni vojno počeli to na bolj grob način: če je bila kateremu od partijskih funkcionarjev všeč neka vila, so (meščanskega) lastnika preprosto razlastninili, tovarne pa nacionalizirali, češ da izkoriščevalske buržoazije pač ne bodo trpeli v socialistični državi. Metoda je danes nekoliko bolj sofisticirana in »pravno« pokrita. Pravijo ji »prerazporejanje« v imenu »socialne pravičnosti«, dosegajo jo s progresivno obdavčitvijo. Če nekomu, ki je uspešnejši od tebe in zato tudi bogatejši, ne moreš tega odvzeti po rokovnjaško, ga toliko obdavčiš, da bo postal revež. In po tej poti gre Golobova vlada: progresiven nov obvezni prispevek za zdravstveno zavarovanje (ki bo nadomestil prostovoljno zavarovanje), razmišljanje o progresivnem RTV-prispevku, povečanje obdavčitve najbolj premožnih in tako naprej. »Pač vzeli bodo tam, kjer je, po načelu, da tam, kjer ni, še vojska ne vzame,« je zapisal Žiga Turk. In življenje v slovenski Venezueli je na dosegu roke.
Avtoritarno ravnanje
A ker tudi najbogatejši nimajo toliko, da jim bogastva nekoč ne bi zmanjkalo, bo slej ko prej zmanjkalo ljudi, ki jim država lahko vzame. Takrat bomo vsi revni in nezadovoljstvo ljudi bo veliko, levičarji bodo lahko na oblasti ostali le z diktaturo. Že zdaj potekajo priprave na to. Golobova vlada želi obvladovati vse medije (opozicijske želi ukiniti, državne povsem podrediti sebi – primer »depolitizacije« RTV Slovenija), ker se zaveda, da so mediji tisti, ki dajejo utrip njeni (ne)priljubljenosti med ljudmi. Za družbene medije skrbijo posebne cenzorske ekipe nevladnih organizacij, drugače mislečim grozijo s pregonom ali z denarnimi kaznimi. Slednjega se je nabralo že kar nekaj.
Psihoanalitika Romana Vodeba je policija denarno kaznovala, ker je kritiziral predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič; direktorju Nova24TV Borisu Tomašiču ves čas grozijo s kazenskim pregonom in ukinitvijo opozicijske televizije in revije Demokracija; Aleksander Škorc in pisec tega članka sta bila pravnomočno obsojena na zaporno kazen, ker se ne strinjata z uničujočo levičarsko migrantsko politiko; urednik Nacionalne tiskovne agencije Urban Purgar ima zaradi domnevno sovražnega govora odprtih več postopkov; opozicijski vodja Janez Janša je ves čas tarča napadov in organov pregona; vladne koalicijske stranke so ustanovile posebno parlamentarno preiskovalno komisijo, ki naj bi preiskovala domnevno nezakonito financiranje opozicije, v resnici pa gre za komisijo, ki je namenjena diskreditaciji in uničenju družbe Nova24TV in revije Demokracija. Ali kot pravi Žiga Turk: »Najprej bodo dokončno očistili medije, utišali kritične glasove na družbenih omrežjih, potem pa tudi s trdo roko inšpekcij, inkvizicijskih organov in policije zagotovili ljudsko ljubezen do vladajočih.«
Ja, lahko se samo strinjamo s Turkom, da Golobova vlada deluje po venezuelskem scenariju. Ta bo Sloveniji prinesel pomanjkanje in obubožanje.
Žiga Turk: Pest oblasti bo vedno trša
Zapis dr. Žige Turka na družbenem omrežju Twitter, da se v Sloveniji odvija venezuelski scenarij:
»V Sloveniji se odvija venezuelski scenarij. Nekako demokratično izvoljena oblast, pa prosta zavor in ravnotežij, navajena vladanja s pomočjo pravnikov, ne pa tudi pravno, bo na vseh področjih postopno uvajala avtoritarne socialistične vzorce, začinjene z woknjenimi neumnostmi.
Ker to ne bo dajalo rezultatov, bo oblast delovala v treh smereh:
- Še bolj odločno bo uvajala, kar ne deluje. Prevladujoči narativ bo: ni problem socializem, problem je premalo socializma.
- Ljudi in gospodarstvo bo obremenila z dodatnimi davki in obremenitvami. Pač vzeli bodo tam, kjer je, po načelu, da tam, kjer ni, še vojska ne vzame. Dokler bodo manjšini lahko jemali, da bodo krmili svoje volivce, bo šlo. Ampak v nekem trenutku bo tega zmanjkalo in slabše bo šlo vsem.
- Zaradi naraščajočega nezadovoljstva ljudi bo pest oblasti vedno trša. Najprej bodo dokončno očistili medije, utišali kritične glasove na družbenih omrežjih, potem pa tudi s trdo roko inšpekcij, inkvizicijskih organov in policije zagotovili ljudsko ljubezen do vladajočih. Žaba se bo kuhala počasi. Štedilnik bo mogoče ugasniti le, če se bo dovolj ljudi levo od sredine zavedalo, kam to pelje. Čas je, da se v Sloveniji pojavi demokratična levica.«
Kako iz bogate države narediš revno državo?
Primer Venezuele je priložnost, da sedanja generacija človeštva lahko v živo spremlja, kako deluje in kako propada socialistično gospodarstvo. Propad države, kjer se inflacija meri v štirimestnih številkah in padec BDP v dvomestnih, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.
Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madura, je državo dokončno zlomil.
Venezuela je šolski in referenčni primer iz sodobnosti, da je vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, vnaprej obsojen na neuspeh. Kajti samo socialisti tako bogato državo z nafto lahko naredijo revno (Venezuela je po indeksu revščine vedno na samem vrhu ali blizu njega).
