Piše: Jovo Martinović
Ameriško mesto Dayton in bližnja letalska baza Wright Patterson sta prejšnji konec tedna gostila parlamentarce držav Nata. Parlamentarna skupščina Nata se je v Daytonu sestala ob 30. obletnici Daytonskega mirovnega sporazuma, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini (BIH). Značaj te vojne je bil ponovno predmet razprave po govoru črnogorskega predsednika Jakova Milatovića, ki je odpotoval na povabilo vodje ameriške delegacije v Parlamentarni skupščini Nata – kongresnika Michaela Turnerja.
Milatović je v svojem govoru poudaril hvaležnost Ameriki za njeno odločilno vlogo pri doseganju miru v Bosni in Hercegovini in regiji. Ocenil je, da je ta vloga privedla do konca “uničujoče državljanske vojne v Bosni in Hercegovini”. Bosanskohercegovski mediji so se takoj odzvali in poudarili, da z navedbo državljanske vojne zanikajo agresijo lastne države, ki je bila takrat satrap Miloševićeve Srbije znotraj Zvezne republike Jugoslavije. Milatovićev kabinet je naknadno objavil njegov govor na uradni spletni strani, pri čemer je poleg besede “vojna” izpustil besedo “civilna”. Drugi deli govora so bili v skladu s strateškimi zavezami Črne gore kot članice Natovega pakta in prve kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU). Milatović je poudaril tudi ohranitev suverenosti in ozemeljske celovitosti Bosne in Hercegovine. Doma se je odzval Suljo Mustafić, predsednik Bošnjaškega sveta v Črni gori. “Milatović ne bi smel relativizirati dejstev in zravnati odgovornosti akterjev konflikta … in moral bi vedeti, da vojna v Bosni in Hercegovini ni bila državljanska vojna, temveč brutalna agresija na mednarodno priznano državo,” je dejal Mustafić. Med agresijo na Bosno in Hercegovino se je zgodil genocid v Srebrenici, je spomnil Mustafić.
Paradoksno je, da je med drugimi odzivi prišla tudi reakcija najmočnejše opozicijske stranke – Demokratske partije socialistov (DPS). DPS je sporočila, da je Milatovićeva fraza “relativizacija vojnih zločinov in poskus zgodovinskega revizionizma” ter “grobo izkrivljanje zgodovinskih dejstev”, hkrati pa se posmehuje žrtvam sistematičnih zločinov in genocida. DPS je Milatovića pozvala, naj umakne revizionistično izjavo in se opraviči žrtvam vojne in njihovim družinam. Takšen poziv bi morda imel smisel, če bi enako storila DPS in njen vodja Milo Đukanović, ki sta opustila politiko služenja velikosrbskemu projektu, ko sta videla, da njihov prejšnji šef Slobodan Milošević izgublja vojno. Prav Đukanović se je na predvolilnih shodih hvalil, da na skrivaj pomaga “bratom” bosanskih Srbov mimo Miloševića, ko jim je le ta zaradi neposlušnosti uvedel blokado. Nekdanji obrambni minister Republike srbske (RS) Momčilo Mandić je javno pohvalil Đukanovićevo pomoč v gorivu in strelivu, ki je omogočila osvojitev Srebrenice. Kar se je zgodilo potem, je splošno znano. Đukanović ni bil nikoli povabljen na tožilstvo, da bi pojasnil vlogo Miloševićevega satelita v agresiji na Hrvaško, Bosno in Hercegovino in zlasti deportaciji bošnjaških beguncev iz Črne gore oblastem RS, od katerih je bila velika večina kasneje brutalno ubita.
V torek je Milatović v posebnem odgovoru pojasnil, da je od začetka svojega mandata večkrat poudaril, da v celoti sprejema in spoštuje odločitve mednarodnih sodišč, ki so nedvomno ugotovila, da je imel konflikt v Bosni in Hercegovini značaj mednarodnega oboroženega spopada. Poskus predstavitve predsednika kot sovražnika Bosne in Hercegovine in nespoštovalca žrtev “predstavlja politično manipulacijo DPS, ki je bila aktivna udeleženka vojnih dogodkov v 90. letih in ki iz prve roke ve vse o značaju te vojne, h kateri je prispevala s svojo politiko,” je zapisano v odgovoru. Mednarodno sodišče (ICJ) je v sodbi iz leta 2007 v zadevi “Bosna in Hercegovina proti Srbiji in Črni gori” v odstavku 401 poudarilo, da je bil bosanski “konflikt v bistvu notranjega značaja, čeprav je prišlo do sodelovanja od zunaj“.
Vsi v Črni gori vedo, da se je vojna v delih Bosne in Hercegovine zgodila leta 1991 z napadom Jugoslovanske ljudske armade (JNA) pod nadzorom Beograda (katerega privesek je bila tudi Črna gora) med dubrovniško operacijo. V Hercegovino je bilo poslanih tudi veliko število črnogorskih rezervistov, da bi od zadaj odrezali Dubrovnik in Pelješac in tako pomagali srbskim četam, ki so obtičale v Slavoniji. Aroganca, nasilje in ropi črnogorskih rezervistov so izzvali tudi konflikte v Mostarju in delih Hercegovine, naseljenih s hrvaškim prebivalstvom. Jeseni 1991 je v Karađorđevu potekalo znamenito srečanje med Slobodanom Miloševićem in Franjem Tuđmanom, na katerem so se po pričevanjih poznavalcev dogovorili o delitvi Bosne in Hercegovine.
Ko je Bosna in Hercegovina spomladi 1992 na referendumu izglasovala neodvisnost in postala mednarodno priznana država, je bil Milošević pripravljen in Užički in Podgoriški korpus sta ponovno prečkala mejo. Velikosrbski načrtovalci niso računali na to, da bodo sarajevski državljani vseh narodnosti uspeli organizirati nekakšno obrambo in odbiti JNA, ki je prodrla v mestno središče vse do mestne hiše. Po tem je novo ustanovljena Vojska Republike srbske (VRS) Sarajevo podvrgla triletnemu obleganju in hudemu uničenju. Beograd in VRS sta v nekem trenutku nadzorovala 70 odstotkov ozemlja Bosne in Hercegovine. Beograd je osvojil in etnično očistil celoten pas ob Drini razen Goražda. V dogovoru z Zagrebom in Beogradom je prevzel tudi celotno bosansko Posavino z velikim deležem hrvaškega prebivalstva, razen ozkega pasu okoli Orašja. Ustvarjen je bil tudi t. i. koridor v bližini Brčkega, ki bo povezal vzhodno in zahodno ozemlje RS. Kasneje bo Srbija hrvaško Posavino kompenzirala s predajo Zahodne Slavonije in t. i. Srbske Krajine. Leta 1993 se je Hrvaška v skladu z očitnim dogovorom z Beogradom pridružila vojni proti Bosni in Hercegovini z redno vojsko in enotami bosansko-hercegovskega Hrvaškega obrambnega sveta (HVO). Tokrat je Armada BiH presenetila velikohrvaške načrtovalce, ki so mislili, da bodo z nožem v hrbet prisilili BiH k propadu. HVO je bil v osrednji Bosni popolnoma potolčen.
Z napredovanjem vojne so se vse tri strani, vključno z bošnjaško večino, vse bolj radikalizirale. Konflikt je vse bolj dobival etnični in verski značaj. Vojna se je končala jeseni 1995 po zaslugi odločnega ameriškega posredovanja. Najprej je administracija Billa Clintona prisilila Hrvate, da so sklenili premirje z vojsko BiH. Sledili so zračni napadi na položaje VRS in nato skupna ofenziva HVO in vojske BiH v zahodni Bosni. Beograd je nato poslal elitne enote v podporo demoralizirani VRS in razpadajočim frontnim črtam. V trenutku, ko se je Republika srbska znašla na robu vojaškega propada in ko so se hrvaške in bosanske enote približale Banjaluki na 30 km, so ZDA ponovno posredovale. Zagrebu in Sarajevu so ukazali, naj ne vstopita v Banjaluko in ustavita ofenzivo. Ameriški politiki iz tistega časa se še danes prepirajo, ali je bila napaka pustiti RS pri življenju in Beograd praktično nagraditi s polovico ozemlja Bosne in Hercegovine. Alternativa je bila velika humanitarna katastrofa in več kot pol milijona beguncev, ki bi poleg 200 tisoč hrvaških Srbov, ki so pobegnili iz tako imenovanih dežel, preplavili Srbijo.
Na koncu je mirovni sporazum, ki so ga v Daytonu podpisali Milošević, Tuđman in Izetbegović, prinesel konec vojne in hkrati obstoj ter priznanje Republike Srbske, ki je uradno postala entiteta Bosne in Hercegovine.
Večina Bosancev in Hercegovincev navaja, da je Daytonski sporazum končal vojno, vendar ni prinesel stabilnosti in blaginje Bosni in Hercegovini kot državi. Politično odločanje v državi je vedno polno težkih kompromisov vseh treh strani, pogosto pod mednarodnim pritiskom. Vodstvo RS na čelu s predsednikom Miloradom Dodikom (ki je na oblast prišel po zaslugi ameriške podpore) je od lanskega leta sprožilo vrsto protiustavnih potez in sprejelo zakone, ki so začasno ustavili in/ali prepovedali delo določenih državnih institucij BiH na ozemlju RS. Začelo se je s prepovedjo uporabe odločb Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine, sledila pa je prepoved dela sodišč in tožilstev BiH ter Državne agencije za preiskave in zaščito (SIPA). Dodik je bil zunajsodno obsojen na eno leto zapora, za njim pa je bila razpisana nacionalna tiralica. EU in ZDA sta obsodili poteze RS in v BiH poslali vojaške okrepitve, tako da je vrh okoli Dodika na koncu obupal nad najbolj skrajno možnostjo.
Hkrati Dodik poziva k ustanovitvi zavezništva srbskih držav, ki bi se mu pridružila tudi Črna gora. Z veseljem je bil videti kot gost politikov Vučićevega bloka strank v Črni gori (NSD-DNP-SNP) in zlasti predsednika parlamenta Andrije Mandića, ki med Dodikovim obiskom ni želel razobesniti zastave BiH. Blok Vučićevih strank zagovarja idejo, da bi se v Črni gori, tako kot v Bosni in Hercegovini, v vse procese odločanja uvedel nacionalni ključ oziroma konsenz etničnih skupin, kar bi ohromilo državno upravo. Pri tem imajo nedvomno podporo obeh nadškofov Srbske cerkve (SPC), ki odkrito podpirata ideje srbskega sveta, skrite za škofovskimi plašči in pozlačenimi križi. Zaenkrat v državi ni niti ene institucije ali stranke, ki je v koalicijski vladi, ki bi smela javno nasprotovati projektu srbizacije SPC, ki ga orkestrira Aleksandar Vučić. Milatovićev govor iz Daytona 26. maja nosi naslov “Zahodni Balkan na zgodovinski prelomnici”.
Znova in znova …
