Piše: Gašper Blažič
Glede na to, da smo včeraj objavili članek o Medvedjeku, sedaj objavljamo še reportažo, ki je nastala na deseto obletnico krvavega napada JLA na Medvedjek. Avtor teh vrstic je namreč na ta dan obiskal družino Kotar. Članek je bil objavljen v 28. številki Demokracije leta 2001, 12. julija 2001.
V četrtek, 28. junija 2001, je minilo natanko deset let od napada jugoslovanskega vojaškega letalstva na Medvedjek. Napad na položaje Teritorialne obrambe, kolono tovornjakov na magistralni cesti Ljubljana—Novo mesto ter bližnja naselja je bil eden najbolj tragičnih dogodkov osamosvojitvene vojne za Slovenijo, saj je terjal precejšnje število smrtnih žrtev med civilnim prebivalstvom.
Razmere na magistralni cesti Ljubljana—Novo mesto na območju Medvedjeka so se zaostrile že dan prej, to je 27. junija 1991, ko je tankovska kolona že zgodaj zjutraj odpeljala iz Karlovca prek Metlike in Novega mesta proti Ljubljani. Enote TO so skušale ustaviti kolono pri Pogancih pri Novem mestu, kjer je bil izstreljen prvi strel v vojni za Slovenijo. V spopadu je bil ranjen častnik jugoslovanske vojske, vendar je kolona prebila blokado in se ustavila na Medvedjeku, kjer je naletela na močno blokado, sestavljeno iz tovornjakov iz tujine. Naslednji dan ob desetih zjutraj so začele enote TO silovito obstreljevati tankovsko kolono. Armada je odgovorila s protiletalskimi topovi, medtem ko je TO uporabljala tudi protioklepne metalce granat. Po polurnem boju je nastalo zatišje (vmes so potekala pogajanja), nato pa sta priletela dva miga 21 in z raketami (izkazalo se je, da so bile to kasetne bombe) napadla kolono tovornjakov na Medvedjeku. Ena od bomb je zadela tudi Kotarjevo domačijo tik ob cesti ter kozolec, pod katerim so bili gospodar Anton Kotar in še osem voznikov tovornjakov. Vsi so na kraju napada umrli. Kasneje so se letala vrnila še enkrat in znova streljala na kozolec pa tudi na položaje TO, zato so se bili pripadniki TO prisiljeni umakniti.
Na zgornji fotografiji: spomenik na Medvedjeku leta 2001. Na spodnji fotogafiji: na vrhu klanca na Medvedjeku je prišlo do napada. Tam je sedaj avtocesta s predorom. (foto: Gašper Blažič)
Spomin na tragični dogodek
Na deseto obletnico tega tragičnega dogodka, ki se je zgodil samo dva dni po slovesni razglasitvi samostojnosti, je ekipa tednika Demokracija obiskala Medvedjek in tudi družino Kotar. O dogodkih med vojno nam je pripovedovala Genovefa Kotar, ki je tistega usodnega dne v vojaškem napadu izgubila moža. Dejala je, da so vozniki tovornjakov prišli na obisk, zato jim je postregla s hrano in pijačo. »Najmlajši sin Roman, ki je bil tedaj star 13 let, se je z mopedom odpravil v trgovino po kruh in salamo. Sama sem voznikom, ki so bili tedaj pri kozolcu, postregla s kavo. Z njimi je bil tudi mož, ki mi je naročil, naj grem še po vino. Roman se je prav tedaj vrnil in spravil svoj moped, ki ga je dobil za birmo, v garažo. Ko sem prijela za kljuko vhodnih vrat, je strahotno počilo,« pripoveduje Genovefa Kotar. Kasetna bomba, ki je eksplodirala nad hišo, je uničila hlev in kozolec, ubila je gospodarja Antona Kotarja in vseh osem voznikov, ki so bili tedaj pod kozolcem. Od osmih glav živine so ostale le še tri. Genovefa je še dejala, da je bilo v tistem času v bližini njihovega doma tudi nekaj sovražnih vojakov in da so se ljudje zato bali hoditi zunaj. Tisti dan so letala znova napadla in spet streljala na kozolec, kjer je ležal mrtvi Anton; njegovo truplo je zoglenelo. Miru pa ni bilo niti v nedeljo dopoldne, ko so pokopavali Antona. Letala so vnovič preletavala Medvedjek, zato so se morali pogrebci umakniti in se skriti. Šele ko je nevarnost minila, je lahko Ivan Jagodic, župnik iz Velikega Gabra, opravil pokop. Maša za rajnega je bila teden dni kasneje.
Levo: Genovefa Kotar na mestu, kjer je deset let prej umrl njen mož. Desno: Pokojni Anton Kotar je bil oče petih otrok. Žal je po osamosvojitvi država nanje pozabila. Tudi letos jih niso vabili na proslavo kot svojce žrtev vojne za Slovenijo. (foto: Gašper Blažič, arhiv družine Kotar)
Znova požar
Neprijeten spomin na tragične dogodke je prebudil tudi požar, ki je dva tedna pred deseto obletnico osamosvojitve znova uničil Kotarjevo domačijo. Genovefa pravi, da je domačija v zadnjih sto letih gorela že štirikrat. Prvič se je zgodilo, ko so v času pred prvo svetovno vojno domačijo požgali berači. Drugič je domačija pogorela leta 1941, ko so jo požgali Nemci. Tretjič so jo požgala jugoslovanska letala leta 1991. »Četrtič je zagorelo iz neznanega vzroka. »Nihče ne ve, zakaj je zagorelo,« pravi Genovefa in doda, da ni mogoče, da bi prišlo do samovžiga sena, ker je bilo seno dovolj suho. Zgodilo naj bi se bilo 8. junija dopoldne okrog devetih, ko je šla zaradi nekih opravkov v hišo, da bi poklicala v zadrugo. Tedaj sta v hišo prišla človeka in jo opozorila na ogenj. Treba je bilo rešiti 12 glav živine, kar pa ni bilo lahko delo, saj so bile živali prestrašene, poleg tega je bil prostor poln dima. Požar so pomagali gasiti gasilci iz Velikega Gabra, Trebnjega in okolice. Pogorel je ves pridelek (okrog 22 ton sena) pa tudi puhalnik. Na srečo je hlev pogorel le do betonske plošče, zato živina ni ostala zunaj in se je lahko istega dne vrnila v hlev. Izkazali so se tudi vaščani, ki so s svojo solidarnostjo poskrbeli, da Kotarjeva živina ne bo ostala lačna. Težava pa je, da objekt ni bil zavarovan, zato je družina Kotar prisiljena sama kriti stroške. Tudi pri tem so ji na pomoč priskočili sovaščani. Poleg tega letošnji pridelek ogroža tudi toča, ki je letos v občini Trebnje še posebej nadležna. Na deseto obletnico spopadov na Medvedjeku, torej na dan našega obiska, pa je 32. vojaško teritorialno poveljstvo Slovenske vojske pripravilo proslavo, na kateri je bil slavnostni govornik Alojz Završnik, ki je pred desetimi leti poveljeval enotam TO. Ob tej priložnosti je Zveza veteranov vojne za Slovenijo Kotarjevim izročila denarno pomoč v višini 300 tisoč tolarjev in tako ublažila stisko po zadnjem požaru na njihovi domačiji.
Mačehovska država
Genovefa Kotar je ena izmed enajstih vdov padlih za samostojno Slovenijo. Trije od padlih so bili civilisti. Pravi, da vdove padlih v uniformi dobivajo denarno nadomestilo, tri vdove civilnih žrtev pa ne dobijo nič. Lani /leta 2000, v času Bajukove vlade, op. G. B./ jo je obiskal Janez Janša, ki je bil tedaj in v času slovenskega osamosvajanja minister za obrambo, in ji obljubil, da bodo zadevo uredili do septembra, vendar se to še ni zgodilo, saj so se bile že oktobra volitve, v vročem predvolilnem času pa seveda ni bilo mogoče dosledno urediti izplačevanja denarnih nadomestil. Tudi Drnovškova vlada, ki vlada v manj zahtevnih okoliščinah, tega še ni uredila.
Neurejeno je tudi vprašanje kazenske odgovornosti za genocid nad civilnim prebivalstvom, ki se je zgodil 28. junija 1991 na Medvedjeku, ter vračanje vojnih odškodnin. Kot je v telefonskem pogovoru dejal okrožni državni tožilec v Novem mestu Bojan Avbar, zagotovo obstajajo kazenske ovadbe zoper (ne)znane storilce pokola na Medvedjeku, vendar podatkov o njih za zdaj še ni mogel dati. Po njegovih besedah bi o tistih, ki so napad ukazali, največ vedeli povedati veterani, ki so se tedaj bojevali na strani TO in se tudi pogajali z jugoslovansko vojsko. Glede vprašanja vojnih odškodnin smo se obrnili na državno pravobranilstvo, vendar prav tako nismo dobili konkretnega odgovora, čeprav so zagotovili, da zahtevki po povrnitvi vojne škode obstajajo. Vendar pa vseeno ostaja grenak priokus – krivci za poboje civilnega prebivalstva leta 1991 še vedno niso znani, vojna škoda še vedno ni povrnjena, boleče pa je predvsem to, da ostaja država do vdov civilnih žrtev vojne za Slovenijo brezbrižna. Do kdaj?
P. S.: V uredništvu smo danes od ene od hčera pokojnih staršev Kotar (tudi mamaGenovefa Kotar je umrla nekaj let po tistem, ko smo jo obiskali) prejeli obvestilo, da so celo trideset let po teh dogodkih še vedno deležni diskriminacije in niso bili navedeni kot svojci padlih za Slovenijo. Zato tudi na tem mestu pozivamo državne organe, da to krivico popravijo.
