Piše: Gašper Blažič
Med pretresljivimi zgodbami vojne za Slovenijo velja omeniti predvsem tisto, da se je v nedeljo, 30. junija 1991, zgodil »lažni preplah« in sicer za zračni napad, ki ga nato ni bilo.
Tistega dne so ob 9h dopoldne sirene po vsej državi zavijale in odmevale. Ob tej uri se je iztekel ultimat vojaškega vrha v Beogradu, ki je zahteval brezpogojno vdajo Slovenije, takojšnjo prekinitev ognja s strani slovenske Teritorialne obrambe in milice proti enotam JLA, prav tako tudi takojšnjo deblokado vseh vojašnic ter ostalih objektov, vključno z vzpostavitvijo nemotene preskrbe vojašnic z vodo, elektriko in hrano. Prav tako je ultimat, ki ga je podpisal zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević, na beograjski TV pa ga je prebral vodja varnostne službe v generalštabu Marko Negovanović, terjal tudi takojšnjo izpustitev vseh ujetih vojakov, oficirjev in zveznih miličnikov, vključno z vrnitvijo vse zaplenjene vojaške opreme.
Za ultimat so vedeli že nekaj ur, preden je prispel
Jasno je, da so bile te zahteve za Slovenijo nesprejemljive in tudi poniževalne. Ultimat je v urad predsednika predsedstva Milana Kučana prispel po teleksu v večernih urah nekje okoli 18.25, dve uri kasneje pa preko Negovanovića predstavljen na TV Beograd. Vendar se je dejansko zanj vedelo že prej, saj so obveščevalne službe, tako ob pomoči slovenskih virov v Beogradu kot tudi avstrijskih obveščevalcev, zaznali načrtovanje velike vojaške akcije, ki bi Slovenijo spravila povsem na kolena. Prav zato se je že sredi dneva predsednik skupščine RS France Bučar kar peš odšel do ljubljanske stolnice, kjer so ravno končali s precej okrnjeno slovesnostjo posvetitve novih duhovnikov – tisti dan je bil namreč praznik sv. Petra in Pavla – , in poiskal ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja, s katerim sta se sicer v mladosti skupaj šolala v Zavodu sv. Stanislava. Bučar je zaprosil Šuštarja za nujno pomoč pri navezavi mednarodnih stikov, saj je bilo potrebno o zločestih namerah armade obvestiti mednarodno javnost. Nadškof Šuštar je imel iz časa svojega dolgoletnega delovanja v Švici številne dobre zveze. Med njegovimi osebnimi prijatelji je bil švicarski krščanski demokrat Kurt Furgler, ki je bil trikrat tudi predsednik Švicarske konfederacije. Prav tako se je nadškof Šuštar tudi obrnil na diplomatska predstavništva Svetega sedeža, imel je tudi neposreden dostop do kabineta papeža Janeza Pavla II., ki je bil Sloveniji še posebej naklonjen.
Kako je nadškof Šuštar 12 ur klical “vse živo”
Kot se spominja nadškofov tajnik, kasneje pomožni škof Anton Jamnik, je papež ob agresiji armade reagiral zelo hitro, že prvi dan agresije. Na nadškofovo prošnjo je papež Janez Pavel II. 29. junija poslal telegrame predsedniku predsedstva Jugoslavije Anteju Markoviću ter predsednikoma Milanu Kučanu in Franju Tuđmanu. V njih je izrazil svojo prizadetost zaradi vojaškega konflikta. »Dvigujem svoj glas, da prosim za končanje nasilja in vzpostavitev dialoga med prizadetimi stranmi,« je zapisal papež Janez Pavel II. Tako Slovenijo kot Hrvaško je omenil tudi na konzistoriju ob umestitvi novih kardinalov na praznik sv. Petra in Pavla. Torej istega dne. Dejal je: “Moja misel se danes posebej obrača k dragim prebivalcem Hrvaške in Slovenije. Blizu sem vsem tistim, ki objokujejo svoje padle, ranjenim in vsem, ki žive v žalosti in strahu. Še enkrat ponavljam, da ni mogoče in se ne sme zatreti s silo pravic in legitimnih želja narodov. Na ta način želim opogumiti vse tiste pobude, ki so usmerjene v iskanje pravičnih rešitev, samo na ta način je namreč mogoče zagotoviti mir in bratsko sožitje med narodi. Zato še enkrat pozivam vodstva vseh jugoslovanskih republik, naj pokažejo dejavno voljo do dialoga in daljnosežno modrost. Vse te želje za dobro in mir vseh jugoslovanskih narodov zaupam materinskemu posredovanju božje Matere in svetih apostolov Petra in Pavla.”
Na področju navezovanja mednarodnih odnosov so delovale številne civilne organizacije v Sloveniji, od Cerkve do kroga Nove revije. Za samostojno Slovenijo in njeno obrambo so zelo lobirali tudi Slovenci po svetu in v zamejstvu. Prve dni je bilo težko, saj je bila uradna zahodna politika do Slovenije zelo trda. Komaj nastalo državo so obtoževali secesionizma, separatizma in rušenja integritete Jugoslavije. V ozadju je bil tudi strah pred razpadom Sovjetske zveze, vzpona dogmatskih sil in posledično zlorabe jedrskega orožja. Zato je že kazalo, da bo Zahod tudi na grožnjo vsesplošnega bombardiranja odgovoril zelo hladno, češ naj Jugoslavija to zadevo uredi sama, navsezadnje je dokaj urejena država, predsednik njene vlade Ante Marković pa reformist z močno podporo v tujini. Zato je bilo potreben velik napor, da se o nameravanem bombardiranju obvesti maksimalno število vplivnih ljudi, tudi škofovske konference po Evropi in po svetu, predvsem pa številne civilne oblastnike, akademike, itd. Prav zato je tudi Bučar zaprosil za nujen sprejem pri Šuštarju.
Škof Jamnik se dogodka po poročilu časopisa Delo spominja takole: »Med kosilom me je poklicala sestra redovnica, ki je sprejela telefonski klic, da bi se pri nadškofu nujno rad oglasil predsednik skupščine dr. France Bučar, in to takoj. Šel sem k nadškofu in mu to povedal in seveda je bil nadškof Šuštar pripravljen sprejeti dr. Bučarja kadarkoli. Že med kosilom (torej dobrih deset minut po klicu) je dr. Bučar sam, in to kar peš, prihitel na Dolničarjevo v bogoslovno semenišče. Nadškof je prekinil kosilo in šel z dr. Bučarjem v posebno sobo (kar v bogoslovnem semenišču in ne na škofiji). Bučar je nadškofa Šuštarja v pogovoru prosil, naj nemudoma pokliče po telefonu svoje ugledne prijatelje po Evropi in svetu, da se prepreči napovedano letalsko bombardiranje Ljubljane in drugih delov Slovenije. Ta bombni napad naj bi se zgodil naslednji dan, v nedeljo, 30. junija. Bučar je v tem zaupnem pogovoru in prošnji nadškofu razložil še nekatera druga dejstva in hude nevarnosti. Spomnim se, da je nadškof Šuštar predčasno zapustil kosilo, odhitela sva v pisarniške prostore nadškofije in začelo se je klicanje po telefonu, od Vatikana, Švice, drugih držav v Evropi, ZDA, ter pošiljanje telefaksov na skoraj sto naslovov. To telefonsko klicanje in pošiljanje telefaksov je trajalo okoli 12 ur (samo ta dan, torej 29. junija) od 12. ure pa tja do polnoči. Ko se je to zaključilo, je nadškof Šuštar rekel: zdaj pa pojdimo v kapelo, da prosimo stvarnika zgodovine in dobrega Očeta, da po svojem sinu Jezusu in Svetem duhu blagoslovi naše delo za mir. Posebej je to noč slovenski narod izročil v Marijino varstvo, Mariji Pomagaj na Brezjah. Iz teh dni, ključnih za Republiko Slovenijo, izvira tudi zaobljuba, da vsako leto po naših romarskih cerkvah in pri vseh svetih mašah izročimo in posvetimo slovenski narod božji in naši materi Mariji, in sicer na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta.«
Psihološko zastraševanje Slovenije in nočna seja skupščine
Medtem je, kot smo omenili, ultimat prišel tudi pisno na sedež predsedstva RS. Vodstvo Republike Slovenije (Milan Kučan, Janez Janša, Igor Bavčar, Lojze Peterle in Janez Slapar) se je takoj zbralo na nujni seji vojnih kabinetov, da bi proučilo pogoje, medtem ko so tehniki preverjali pristnost depeše. Nastop generala Negovanovića na TV – posnetek so takoj predvajali slovenski mediji – je bil samo dodatni psihološki pritisk na javnost in slovensko vodstvo. »Štab vrhovne komande poziva vse občane in domoljubne sile, da se uprejo vsakemu pehanju države v vsesplošno katastrofo,« je svoj nastop zaključil Negovanović.
Že zelo kmalu po tem nastopu se je na poseben tajni način sestala slovenska skupščina, ki je morala preučiti pogoje t. i. evropske trojke z nočnega zasedanja v Zagrebu, povsem očitno je tudi zavrnila ultimat vojaškega vrha, medtem ko je bilo predsedstvo SFRJ dobesedno obglavljeno (Stipe Mesić sredi maja 1991 ni mogel prevzeti vodenja, čeprav je bil na vrsti po ustavnem redu). Skupščina RS je sprejela stališče, da je Slovenija pripravljena na mirno rešitev krize, vendar nikoli pod pogoji, ki bi ogrozili slovensko samostojnost in neodvisnost. Navsezadnje jo je zavezoval izid plebiscita. Slovenski obveščevalci so redno preverjali stanje na slovenskem nebu, kjer je bil zračni prostor za civilna letala zaprt že od 26. junija zgodaj popoldne, ter poročila z vojaških letališč v Zagrebu, Pulju, Zadru, Bihaću … Izkazalo se je, da so bili piloti v polni bojni pripravljenosti. Del seje so morali poslanci preživeti v kletnih prostorih, saj je bila varnost v zgornji dvorani vprašljiva.
Kako so nevtralizirali Cerklje
Ob tem velja spomniti, da je slovenski TO uspelo že pred tem izvesti izjemno pomembno operativno akcijo za varnost Slovenije in sicer nevtralizirati edino vojaško letališče na slovenskih tleh, namreč pri Cerkljah ob Krki, kar je bilo manj kot deset kilometrov stran od JE Krško. Tam je bila nastanjena 82. letalska brigada JLA z jurišniki J-22 (letala Orel) in lahkimi bojnimi letali J-21 Jastreb. Po nekaterih podatkih je jugoarmada že pred začetkom agresije na to letališče pripeljala pripadnike 63. padalske brigade iz Niša, torej izšolane diverzante, ki bi 30. junija opravili svojo nalogo. Ker je kompleks pri Cerkljah meril skoraj 600 hektarjev, ga slovenske sile zaradi ravninskega terena in pomanjkanja močne težke oborožitve niso mogle nepredušno hermetično zapreti ali klasično blokirati. Že prvi dan vojne so pripadniki TO iz Brežic prišli v bližino ter izstrelili na vzletno-pristajalno stezo in bazo več min iz 82-milimetrskih minometov. Sicer izstrelki niso povzročili veliko škode, a psihološki učinek je bil za armado uničujoč, saj so uvideli, da jih lahko doleti napad. Povrh vsega so z radijskimi zvezami ustvarjali »navidezno resničnost«, armada pa je temu prisluškovala in reagirala panično. Generalštab JLA je takoj sprejel panično odločitev: vsa bojna letala morajo nemudoma zapustiti Slovenijo, tako da so letala preselili v Bihać (Željava) in Banja Luko. Enote TO in milice pa so nato onemogočile vsak izhod niških specialcev, ki bi lahko priskočili na pomoč kontingentu JLA pod vodstvom Boška Prodanovića, ki se je z Medvedjeka umaknil v smer Zagreba, dokončno pa je bila ta enota poražena pri Prilipah.
Scenarij je bil zelo črn
Mnogi se sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi se črni scenarij za tisto nedeljo uresničil. V tem primeru bi Slovenija v nekaj urah doživela množično uničenje kritične infrastrukture in popolno blokado države. Zagotovo bi bilo neposrednih žrtev napada več tisoč. Zagotovo bi letala napadla oddajnike RTV, napadla zgradbo vlade in predsedstva, skupščine, Cankarjev dom, zgradbe nekaterih ministrstev, cestna križišča, mostove, železniška vozlišča, pa tudi letališča. Grozil je tudi napad na skladišča goriva ter kemične obrate. Ker je imela slovenska stran šibko oborožitev protiletalske obrambe, bi bila v takšnem primeru nemočna. Prvemu valu napadov bi sledili helikopterski desanti z aretacijami članov slovenskega vodstva, verjetno bi sledile tudi likvidacije ter postavitev vojaške uprave Slovenije, ki bi bila povsem odrezana od sveta. Po podatkih, s katerimi napadamo, so bili v igri letala Orel (J-22), Mig-21 in Jastreb (J-21), prav »orli« so s seboj nosili uničujoče kasetne bombe. Glede na to, da Slovenija ni imela na voljo dovolj kakovostnih zaklonišč za vse prebivalce, bi lahko uporaba teh kasetnih bomb – delno so bile uporabljene že v petek, 28. junija 1991, v raketnem napadu na kolono tovornjakov na Medvedjeku (hitra cesta Ljubljana-Zagreb) – povzročila pokol med prebivalstvom.
Kaj se je zgodilo malo po 9. uri?
Zakaj do napada ni prišlo, čeprav so bila letala že v zraku? Razlogov je verjetno več – od zloma poveljujoče linije od glavnega armadnega poveljstva vojaškega letalstva (generala Antun Tus in Zvonko Jurjević, oba Hrvata) in protizračne obrambe do zračnega poveljstva petega armadnega območja (Ljubomir Bajić), manjkala pa je tudi odobritev šefa petega armadnega območja generala Konrada Kolška, ki so ga nato na hitro zamenjali z Životo Avramovićem (z vzdevkom »Ledeni«). Precej pilotov se je tej bojni nalogi upiralo in so simulirali tehnične okvare na letalih. Nekateri slovenski kontrolorji letenja v JLA so v tistih minutah celo namerno javljali napačne koordinate ali pa v Ljubljano neposredno telefonirali informacije o vzletih. Za ta čas pa je general Kadijević skupaj s srbskim predstavnikom v predsedstvu SFRJ Borisavom Jovićem želel odleteti v Moskvo, kjer bi s sovjetskim obrambnim ministrom Dmitrijem Jazovom dokončno izvedli načrt sočasnega vojaškega puča v Moskvi in Beogradu. Toda kontrola beograjskega letališča Batajnica ni dala dovoljenja za vzlet, ker je Madžarska ni dovolila preleta, lahko bi na letalo celo streljali. Verjetno zato v prvem delu dopoldneva Kadijević ni bil dosegljiv, ko ga je skušal poklicati slovenski politični vrh. A očitno je vmes že posegla Evropska skupnost in še zveza Nato, češ da lahko Beograd računa na vojaško posredovanje zahodnih sil, če bo prišlo do napada, saj so imeli v rokah informacijo, da se Sovjetska zveza na intervencijo ne bo odzvala glede na precej neposrečeno delovanje sovjetske armade v Litvi.
Si je Milošević premislil glede Slovenije tistega dne ali kasneje?
Najverjetneje pa je pritisk mednarodne javnosti takrat že nagibal beograjskega »velikega brata« Slobodana Miloševića, da se preusmeri k projektu Velike Srbije. Ali je Milošević res osebno poklical v vrhovno poveljstvo JLA v Beogradu, ni povsem jasno, vendar je do preobrata prišlo, ko so bila letala že v zraku in so piloti imeli tarče (Ljubljano, oddajnike in štabe) že na svojih radarjih ter v vizualnem polju, je iz Beograda preko radijskih zvez prispela kratka šifrirana zapoved: »Prekinitev akcije, vrnitev v baze.« Letala so naredila ostre zavoje in se vrnila nazaj. Veliki napad, ki so ga nato preložili za en teden, a tudi takrat ni bil izveden, je bil tako odpovedan. Tiskovni predstavnik ljubljanskega korpusa polkovnik Jovan Miškov je sicer nato skušal vse skupaj opravičiti, da je šlo za lažni alarm (temu je nasedla celo novinarska ekipa CNN, a očitno je šla ta informacija direktno v roke tujemu novinarju in mimo legendarne dopisnice Mjuše Sever, ki je bila takrat ravno tako na terenu). Minister za informiranje Jelko Kacin je na to pripombo na tiskovni konferenci odgovoril, da so vsa letala, ki so poletela, vsebovala borbeni tovor.
Kakorkoli že, tistega dne je bila Slovenija rešena zagotovo zelo hudega napada, že isto popoldne sta v Ljubljano pripotovala zvezni premier Ante Marković skupaj s Kadijevićevim namestnikom Stanetom Brovetom, a Milan Kučan ter Dimitrij Rupel sta morala še isti večer znova v Zagreb. Na ponovno nočno snidenje z evropsko trojko, kjer je poveljevanje prevzela Nizozemska. In tisto noč so bile novice že za malenkost bolj spodbudne. Predsedstvo SFRJ je dobilo predsednika, trojka pa ni več vztrajala pri anulaciji osamosvojitve, ampak le pri zamrznitvi. Pregovorno tečni italijanski zunanji minister Gianni de Michelis pa je Ruplu spodbudno prišepnil, da je Slovenija že »skoraj rešena«. Seveda še ni bilo konec, Slovenijo je čakal še zelo vroč teden, a že naslednjo nedeljo so pogajanja v Brionih vendarle prinesla mir. Sicer negotov, a vendarle …
