Piše: J.S., STA
Italijanski premier Mario Draghi je predsedniku države Sergiu Mattarelli danes ponudil odstop, ki ga je ta sprejel, so sporočili s Kvirinala. Kot so dodali, bo vlada še naprej opravljala tekoče posle, poroča italijanska tiskovna agencija Ansa.
Italijanski finančnik Mario Draghi, ki velja za rešitelja območja evra na vrhuncu finančne krize leta 2012, je v domači politiki po letu in pol krmarjenja raznolike večstrankarske koalicijske vlade naletel na previsoko oviro. Potem ko v senatu ni dobil široke podpore in je razpadla koalicija narodne enotnosti, je danes nepreklicno odstopil.
Nekdanji šef Evropske centralne banke (ECB) je na čelo italijanske vlade prišel v začetku leta 2021 in sestavil koalicijo narodne enotnosti, ki bi Italijo povlekla iz hude zdravstvene krize in gospodarskih težav, ki so bile posledice pandemije covida-19.
Ekonomist, ki ni član nobene stranke, si je zagotovil široko podporo italijanskih parlamentarnih strank od levice do skrajne desnice. V njegovo vlado so vstopile stranke z leve sredine, desne sredine in skrajne desnice. Zunaj so ostali samo skrajno desni Bratje Italije.
Draghi je svoji vladi zastavil cilj, da Italijo varno popelje skozi pandemijo covida-19 in ji zagotovi pomembno finančno pomoč Bruslja iz svežnja za okrevanje in odpornost. Brez Draghija na čelu vlade pa Italija nima več pomembnega garanta stabilnosti, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
V drugi polovici leta mora Italija izvesti ključne reforme, da bo lahko Bruselj izplačal naslednji obrok pomoči iz sklada za okrevanje. Poleg tega mora sprejeti proračun za leto 2023, kar običajno traja dolgo. V času naraščajoče inflacije in cen energentov, ki so posledica vojne v Ukrajini, pa bo država, če bodo razpisane predčasne volitve, le stežka sprejemala pomembne ukrepe in politične odločitve.
Najnovejša kriza v Italiji je izbruhnila, potem ko senatorji iz vrst Gibanja pet zvezd prejšnji četrtek niso glasovali o svežnju ukrepov za pomoč pri soočanju z energetsko krizo ter za vojaško pomoč Ukrajini v višini 26 milijard evrov. S tem po Draghijevem mnenju ni bilo več zaupanja, na katerem je temeljilo sodelovanje v koaliciji, zato je ponudil odstop, ki pa ga Mattarella prejšnji teden ni sprejel in ga je poslal nazaj v parlament, da tam oceni nastali položaj.
V senatu je Draghi v sredo sicer dobil zaupnico, ne pa tudi široke podpore, ki jo je postavil kot pogoj za obstanek na položaju premierja. Tri koalicijske stranke – Liga, Naprej Italija in Gibanje pet zvezd – niso glasovale, s tem pa je razpadla koalicija narodne enotnosti.
Draghi, v italijanski javnosti poznan kot “super Mario”, je v začetku lanskega leta, ko je razpadla druga vlada nekdanjega premierja Giuseppeja Conteja, veljal za najboljšo izbiro za premierja, ki bi Italijo popeljal iz krize.
74-letnik v mednarodni javnosti velja za uglajenega in nekoliko zadržanega ter izjemno pronicljivega in sposobnega finančnika, čigar javna podoba se močno razlikuje od tipičnega italijanskega politika. “Tudi bankir ima srce,” pa se je danes Draghi pošalil v poslanski zbornici, kjer so ga pozdravili z dolgimi stoječimi ovacijami.
V času, ko je bil na čelu ECB, je bil znan po frazi “karkoli je potrebno”. Osem let kasneje, ko je vajeti te institucije predal Francozinji Christine Lagarde, je naslednici svetoval, naj se nikoli ne vda.
Finance so mu bile položene praktično v zibelko, saj je njegov oče sodeloval pri oblikovanju povojne italijanske denarne politike.
Draghi je diplomiral na znameniti rimski univerzi La Sapienza, doktorat iz ekonomije pa si je leta 1977 pridobil na eni najbolj uglednih svetovnih visokošolskih ustanov Massachusetts Institute of Technology v ZDA. Nekaj časa je poučeval ekonomijo na univerzi v Firencah, nato je bil med letoma 1984 in 1990 predstavnik Italije v odboru izvršnih direktorjev Svetovne banke.
Med letoma 1991 in 2001 je opravljal naloge generalnega direktorja na italijanskem finančnem ministrstvu. V tem času je med drugim vodil odbor za privatizacijo državnih podjetij, sodeloval pri pripravi več svežnjev gospodarske in finančne zakonodaje ter pripravil proračunsko reformo, ki je Italiji omogočila vstop v območje evra.
Vodenje italijanske centralne banke je prevzel konec leta 2005. Poznavalci mu priznavajo, da je uspel povrniti ugled centralne banke.
Med letoma 2006 in 2011 je opravljal naloge predsedujočega Forumu za finančno stabilnost, ki združuje najpomembnejše svetovne finančne ustanove v snovanju ukrepov za zagotavljanje globalne finančne stabilnosti.
Novembra 2011, ko je območje evra pretresala finančna kriza, je bil imenovan za naslednika Francoza Jean-Clauda Tricheta na čelu ECB. Pod njegovim vodstvom je ECB sprejemala odločitve, ki so se ob uvedbi skupne evropske valute leta 2000 zdele nepredstavljive. Svet ECB je obrestne mere znižal na zgodovinsko nizko raven, nekatere celo v negativno območje, likvidnost v finančnem sistemu pa je povečal z obsežnimi programi odkupov vrednostnih papirjev, predvsem državnih obveznic.
Po mnenju številnih je obvaroval evro in EU v nevihtnih časih. Po drugi strani si je z ekspanzivno in nekonvencionalno denarno politiko v času predsedovanja ECB pridobil mnogo kritikov.
Vodenje denarne politike pod njegovo taktirko je predvsem ob koncu njegovega mandata vneslo razdor med člane sveta ECB, pokazal pa se je globok prepad med guvernerji centralnih bank iz bolj severnih članic in Francije ter tistimi iz perifernih držav bolj na jugu evrskega območja. Nesoglasja so se preselila celo v javnost.
S čela italijanske vlade pa je Draghi odstopil prav na dan, ko naj bi ECB prvič od leta 2011 zvišala obrestne mere za evrsko območje.
