Piše: Bogdan Sajovic
Z dr. Krzystofom Olendzkim, veleposlanikom Republike Poljske v Sloveniji, smo se med drugim pogovarjali o ruski invaziji na Ukrajino, mednarodnem odzivu nanjo, ruskih grožnjah sosedom, razliki med dejanskimi begunci in ekonomskimi migranti ter pomoči Poljske napadeni Ukrajini.
Krzysztof Jan Olendzki (rojen 2. julija 1963 v Bystrzyci Kłodzki) je diplomiral in doktoriral iz zgodovine. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je delal v državnem arhivu, v več znanstvenih publicističnih zavodih in kot akademski raziskovalec. V diplomatski službi je od leta 1998, na poljskem zunanjem ministrstvu je delal kot svetovalec ministra in kot predstojnik različnih uradov in oddelkov zunanjega ministrstva, bil pa je tudi nekaj mesecev državni sekretar na ministrstvu za kulturo. V tujini je bil prvi sekretar na veleposlaništvih v Rimu in Talinu, generalni konzul v Vancouvru, veleposlanik v Tuniziji in od leta 2020 v Sloveniji. Poleg poljščine govori angleško, francosko, italijansko in rusko. Je poročen in oče treh sinov.
DEMOKRACIJA: Gospod veleposlanik, ruska invazija je povzročila milijone ukrajinskih beguncev. Koliko jih je na Poljskem in kakšne so vaše izkušnje z njimi?
Olendzki: Od 24. februarja je mejo s Poljsko prečkalo skoraj 5,3 milijona državljanov Ukrajine. Od tega jih je več kot milijon in pol ostalo v naši državi, da bi našli mir in stabilnost, kjer se bodo laže prebili skozi najtežje obdobje vojne, zato da bi se lahko čim prej vrnili na svoje domove. Nekateri se nameravajo na Poljskem ustaliti. Hkrati pa so se mnogi od 5,3 milijona ljudi, ki so prečkali poljsko mejo, že vrnili na svoje domove, da bi bili v bližini svojcev, ki se bojujejo, da bi živeli na svojih domovih kljub vojni in vsem tegobam, ki jih ta prinaša, ter kljub barbarskim napadom Rusov, pa čeprav so ogrožena njihova življenja. Pred vojno je bilo na Poljskem več kot milijon in pol ukrajinskih državljanov. Mnogi so se tu za stalno naselili. Odprli so podjetja. Zgradili so celo svoje hiše. Številni so k nam prišli s trebuhom za kruhom, da bi tako pomagali svojim družinam v Ukrajini. Sedaj se jih je več tisoč vrnilo v Ukrajino, da bi se bojevali za svobodo in neodvisnost svoje domovine. Na Poljsko so pribežale predvsem ženske in otroci; pogosto babice z vnuki, ki so s seboj privedle tudi druge otroke. Med omenjenimi begunci je skupno 93 odstotkov žensk in otrok; žensk je 49 odstotkov in otrok 44 odstotkov. 638.000 ljudi je delovno aktivnih, od tega jih je 65 odstotkov zaposlenih. Od 580.000 otrok jih je 55.000 mlajših od dveh let, 118.000 je starih od 3 do 6 let, 406.000 otrok oz. mladostnikov pa je šoloobveznih. Sprejeli smo celotne sirotišnice. Na stotine sirot torej, za katere skrbimo in zanje ustanavljamo prijazne šole. Trudimo se, da bi ozdravili travme, ki so posledica vojne. Želimo si, da bi vsi, ki se bojujejo za svoje dostojanstvo in svobodo, vedeli, da so njihovi bližnji na varnem. Za vse to si močno prizadevajo tako naša država, Katoliška cerkev in druge verske skupnosti, nevladne organizacije kot tudi številni posamezniki – Poljaki, običajni državljani. Poljska tudi sedaj dejavno izpričuje solidarnost s svojimi ukrajinskimi gosti.
DEMOKRACIJA: Nekateri krogi za Zahodu očitajo Poljski dvojna merila, ker sprejema ukrajinske begunce, medtem ko zavrača afro-azijske migrante, ki jih v Evropo skuša pošiljati Lukašenkov režim. Kaj pravite na te očitke?
Olendzki: Poglavitna razlika je ta, da Ukrajinci prihajajo na Poljsko zakonito, na podlagi mednarodnega prava, kajti Poljska je prva varna država, in na podlagi sklenjenih dvostranskih sporazumov. Migranti, ki jih Lukašenkov režim pošilja na Poljsko, pa to počnejo nezakonito. Belorusija je, kolikor mi je znano in kar trdi sam režim, država, ki ni vpletena v oborožen spopad in ima vse pogoje, da bi podeljevala migrantom azil. Vendar pa beloruske oblasti, ne samo da sèm množično vodijo ljudi in jih slepijo z mamljivimi preprostimi prevozi v Nemčijo, temveč že samo za vstop v Belorusijo zaračunavajo zasoljene pristojbine. Zdi se, da gre pri tem za posebno vrsto trgovanja z ljudmi – za način, podoben delovanju severnoafriških ničvrednežev, ki pošiljajo obupane Afričane v Evropo. V primeru Belorusije vemo, da so nekateri migranti izurjeni teroristični borci, ki niti na Poljskem niti drugje v Evropi ne iščejo mirnega kraja, kjer bi se ustalili in zaposlili. Usposobljeni so za destabiliziranje razmer, njihov cilj pa je predvsem Nemčija. Poljska sprejme vsakega begunca, ki na zakonit način izrazi namero za pridobitev azila ali mednarodne zaščite. Je odgovorna članica schengenskega območja ter evropska vprašanja rešuje v skladu z evropsko zakonodajo in postopki.
DEMOKRACIJA: Ali ograja, ki se jo postavili ob beloruski meji deluje?
Olendzki: Seveda. Varuje predvsem zdravje in življenje naših pripadnikov obmejne straže in vojske, ki so bili prej deležni fizičnih napadov beloruskih služb in migrantov, ki so jih beloruske službe k temu spodbujale. Seveda prihaja do poskusov preboja ograje. Vendar pa so to samo posamični primeri, omejeni na določene kraje. Varovanje zagotavlja predvsem učinkovit elektronski nadzor.
DEMOKRACIJA: Kolikor vem, Bruselj pod različnimi pretvezami Poljski še vedno blokira sredstva iz evropskih skladov, čeprav pomagate milijonom beguncev. Čemu ta blokada in kaj željo s tem doseči?
Olendzki: To je žalostno, vendar takšna dejanja nimajo veliko opraviti s spoštovanjem načel, predpisov in reda evropske pogodbe. So rezultat političnega boja večine, ki brutalno uresničuje nemško vizijo o federalni Evropi, v kateri se bodo morale majhne in srednje velike države podrediti največjim. Gre za javno teptanje načel svobode in enakopravnosti. To ni Evropa, ki si jo želimo. Blokiranje Poljske ima politični značaj, za blokado izplačila evropskih sredstev Poljski ni nobenega vsebinskega razloga.
DEMOKRACIJA: Poljska pomaga Ukrajini tudi z orožjem in opremo. Nam lahko poveste kaj več o tej pomoči?
Olendzki: Poljska je za ZDA druga država, ki dostavlja največ orožja Ukrajini, v kateri potekajo boji. Vrednost poljske pomoči je presegla 1,6 milijarde evrov in še vedno narašča. Do sedaj smo sosednji državi zagotovili 240 tankov, 100 oklepnih avtomobilov in veliko drugih vrst orožja. Podpiramo jih tudi z usposabljanjem, zdravstveno oskrbo ranjencev in s popravili opreme. Najbolje je, da vprašate kar Ukrajince. Humanitarna pomoč je še veliko večja. Nima smisla, da bi govorili o številkah, kajti človekoljubna pomoč je neprecenljiva. Človeškega življenja se ne da kupiti za milijarde evrov.
DEMOKRACIJA: Zdi se, da je odziv evropskih držav na rusko agresijo precej medel: veliko je namreč odločnih besed in deklaracij, le malo držav pa tudi odločno pomaga. Lahko kaj poveste o tem?
Olendzki: Na srečo take države obstajajo in Ukrajini veliko pomagajo. Danes si Poljska skupaj z Združenimi državami Amerike in Veliko Britanijo najbolj prizadevajo za podporo Ukrajini. Iz zgodovine smo se veliko naučili. Zelo zaskrbljiva je retorika nekaterih nemških politikov. Negativna mnenja, ki se pojavljajo v precejšnjem delu nemškega tiska v zvezi s politiko kanclerja Scholza glede Ukrajine in evropskih držav, ki so naši sosedi materialno pomagale, morajo vzbujati številna vprašanja. In tako se porajajo vprašanja ne le o evropski solidarnosti, temveč tudi o prihodnosti Evropske unije, ki pa ne more biti odvisna od kratko- ali dolgoročnih interesov svoje največje države članice.
DEMOKRACIJA: Bi morali ukrepe proti Rusiji še zaostriti in razširiti? Na kakšen način?
Olendzki: Cena miru je visoka. To so naša gospodarska odrekanja. Rusiji ne smemo dobavljati materialov, ki jih uporablja njena orožarska industrija. Prav tako ji moramo onemogočiti, da bi imela ogromne koristi od trgovanja z ogljikovodikom. Ne slepimo se – mikroskopski zneski tega dobička so namenjeni za življenje navadnih državljanov. Skoraj vse je pokradeno, kar pa ostane, gre za nakup orožja.
DEMOKRACIJA: Vidimo, da tudi odziv V4 na rusko invazijo ni enoten, nekateri v Bruslju privoščljivo napovedujejo kar razpad višegrajskega zavezništva. Kaj menite o tem?
Olendzki: Višegrajska skupina je učinkovita oblika regionalnega sodelovanja. V zadnjih mesecih je Madžarska sprejemala odločitve, ki so posledica pomanjkanja pronicljivosti in ustvarjanja utvar. To je nevarno za vse. Upam, da bo čas hitro pokazal, kakšne so bile sprejete odločitve in stališča. Kmalu se bo začel naslednji krog srečanj V4 pod vodstvom Slovaške. Videli bomo, kaj bodo prinesli naslednji tedni in meseci.
DEMOKRACIJA: Iz Moskve se slišijo tudi glasovi, da bo »Poljska naslednja na vrsti, ko opravijo z Ukrajino«. Jemljete te grožnje resno, se pripravljate tudi na možnost ruske agresije na Poljsko?
Olendzki: Smrtno resno. Rusija je naša soseda že vrsto stoletij. Zavedamo se, česa je sposobna. Zgodovina dvajsetega stoletja nas uči, da se Rusi ne ustavijo pred nikomer. Sovraštvo do Poljske, ki ga Dugin in sodelavci izražajo v svojih delih, nedvoumno kaže na to, da imajo njihove namere glede Poljske genociden značaj.
DEMOKRACIJA: Na drugi strani pa precej zahodnih analitikov meni, da je ruski vojni stroj že precej načet in se Rusija počasi bliža vojaškemu in ekonomskemu kolapsu. Kaj menite o teh trditvah?
Olendzki: Za sosedo želimo normalno, demokratično, miroljubno državo, ki z nami in mednarodno skupnostjo sodeluje in jo zaradi njene kulture, dosežkov, gospodarstva in odgovornega ravnanja v mednarodni skupnosti spoštujemo. Za zdaj je to še zelo oddaljeno.
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
