Piše: Bogdan Sajovic
Z diplomatom in nekdanjim veleposlanikom Slovenije v Združenih državah Amerike Tonetom Kajzerjem smo se med drugim pogovarjali o novem/starem predsedniku ZDA Donaldu Trumpu, napovedi gospodarske vojne s Kitajsko, neverodostojni slovenski politiki in diplomaciji ter katastrofalni zeleni agendi, ki je osiromašila Evropo.
Tone Kajzer se je rodil 9. julija 1966 v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo je obiskoval v rodni Mežici, kasneje pa je študiral na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, na Ekonomsko- poslovni fakulteti v Mariboru in na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani ekonomist in specialist za mednarodne odnose.
Poklicno kariero je začel v diplomaciji, in sicer v začetku leta 1995 na ministrstvu za zunanje zadeve. Med letoma 1996 in 2000 je delal na veleposlaništvu Slovenije v Egiptu, kasneje pa je po vrnitvi na zunanje ministrstvo do leta 2007 opravljal naloge namestnika nacionalnega koordinatorja za mednarodno razvojno sodelovanje in vodje sektorja.
V letih 2008−2012 je bil veleposlanik Slovenije na Finskem in v Estoniji in nato leto dni državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade. Leta 2013 je bil imenovan za izrednega in pooblaščenega veleposlanika v Kraljevini Danski, kjer je poleg Danske nerezidenčno pokrival celotno Nordijsko regijo (Islandija, Norveška, Švedska, Finska) ob tem pa do začetka leta 2016 še Estonijo in Litvo. Po vrnitvi iz Skandinavije je bil na MZZ zadolžen za digitalizacijo in kibernetsko varnost ter nato državni sekretar, v letih 2021−2022 pa je bil veleposlanik v ZDA z nerezidenčnim pokrivanjem Mehike, Paname in Kostarike.
Veleposlanik Kajzer je ljubitelj knjig in športa; v preteklosti se je veliko ukvarjal s tekom, sedaj pa mu je posebej pri srcu golf. Je poročen in ima dve hčerki. Soproga Milena je prav tako karierna diplomatka in ta čas opravlja delo ekonomske svetovalke na veleposlaništvu Slovenije na Danskem.
Trenutno najbolj vroča znanje politična tema je drugi predsedniški mandat Donalda Trumpa. Kako bo to vplivalo na odnose med Slovenijo in ZDA?
Bojim se, da pod aktualno vlado ne prav dobro. Ta vlada je močno in odprto stavila na zmago Harrisove na lanskih ameriških predsedniških volitvah. Izjave posameznih članov slovenske vlade, vidnih predstavnikov vladnih strank in provladnih medijev so bili, če se blago izrazim, izrazito negativni in nenaklonjeni Trumpu. In to ne le pred volitvami, pač pa tudi v dnevih po njih. Drži, v zadnjem času skuša predsednik vlade Robert Golob popraviti vtis, se prikupiti Trumpu, a bojim se, da pri tem ne bo kaj prida uspešen. Ne verjamem, da bi Trump in njegova ekipa tako zlahka pozabili negativne izjave.
Res pa je, da so mnogi evropski politiki delili ta sentiment oziroma menili, da bo Harrisova zmagala. Bili so žrtve izredno močne medijske manipulacije, ki se vleče že kakšnih dvajset let, vse od prvih volitev, na katerih je zmagal Obama. Veliki mediji dobesedno kreirajo javno mnenje in to jim je dolgo uspevalo. A kot smo videli na ameriških predsedniških volitvah, se je našla alternativa tem velikim medijem. Spletna omrežja, še posebno X, in podkasti so prebili monolit »edine prave resnice« velikih medijev in omogočili Trumpu, da je s svojim sporočilom dosegel volivce in zmagal.
Kar pa ne reši našega problema …
Naš problem ni le v tem, da je Golob s svojo ekipo stavil na zmago Harrisove. Splošni problem slovenske zunanje politike je tudi v tem, da postavlja interese Slovenije in Slovencev daleč na zadnje mesto. Namesto reševanja stvarnih problemov in delovanja za interese Slovenije ter Slovencev se slovenska zunanja politika ukvarja z ideološkimi temami reševanja podnebja, migrantov, kitov, sveta in kaj vem česa še. Največji problem slovenske zunanje politike pa tudi politike na splošno, vsaj kadar so na oblasti leve vlade, pa je, da smo popolnoma neverodostojni.
Mislite glasovanja v Varnostnem svetu OZN?
Ne samo to. Slovenija se je zavezala s plebiscitoma za pridružitev Evropski uniji in zavezništvu NATO k zahodnim demokratičnim vrednotam. Demokraciji, tržnemu gospodarstvu, medijski svobodi … A odkar je na oblasti Golobova vlada, Slovenija vsako leto pada niže na lestvici gospodarske svobode. Prostor medijske svobode, pluralnosti mišljenja, celo svobode izražanja se vse bolj zapira, narašča pritisk na opozicijske medije, pa saj sami to veste bolje kot jaz. Slovenija je med najbolj neverodostojnimi članicami Nata, odnos do ZDA, ki so hočeš nočeš sinonim za zahodne vrednote, pa je izrazito negativen, nekje na ravni Irana ali Kitajske.
Golobova vlada kot svoj največji zunanjepolitični dosežek razglaša izvolitev v Varnostni svet OZN. Predvsem je to napeljala vlada Janeza Janše, Golobova garnitura je le prevzela celoten že dogovorjen projekt. Izvoljeni pa smo bili zato, ker je bila alternativa Belorusija, ki je popoln ruski vazal, zato so se naši zavezniki v Natu potrudili, da smo bili izvoljeni mi, ker brez njihove pomoči pač nikoli ne bi bili izvoljeni. Zdaj pa Golobova vlada vleče poteze, ki so nasprotne interesom naših zaveznikov, s čimer izpademo neverodostojni.
Mislite na priznanje Palestine?
To je en tak primer. Da se razumemo, tudi jaz bi podprl urejeno palestinsko državo. A problem je v tem, da ta čas Palestina ni niti blizu pojma države, kaj šele urejene. Njeno priznanje je primer ideoloških potez, ki ste jih omenili prej. Vlada se je naslanjala na popolnoma ideološko izdelane študije Danila Türka in Vasilke Sancin ter sprejela priznanje Palestine v bistvu iz notranjepolitičnih razlogov. Šlo je za pomiritev določenih glasnih nevladnih organizacij in frakcij znotraj strank vladne koalicije. Zunanjepolitično ni priznanje Palestine Sloveniji preneslo nobene koristi (in tudi ne Palestincem, če smo že pri tem), pripomoglo je le k temu, da smo si še nekoliko zmanjšali verodostojnost v očeh naših partnerjev in zaveznikov v Natu. In ti seveda tega ne bodo pozabili tako hitro.
Kar bi lahko bil precejšen problem v časih, ki so pred nami, napoveduje se namreč turbulentno obdobje sprememb.
Spremembe vsekakor bodo, morda do njih še ne bo prišlo to leto, zagotovo pa se bodo začeli procesi že letos. Bidnova administracija je bila mlačna in pasivna in se je ukvarjala predvsem z vpeljavanjem prebujenske ideologije v vse pore družbe. Trump pa napoveduje zelo aktivno, celo robustno ameriško politiko, še posebno proti Kitajski.
Zato ponudbe za nakup Grenlandije in napovedi o vnovičnem prevzemu Panamskega kanala, ki ga zdaj obvladujejo Kitajci?
Tudi to. Ne verjamem, da bodo ZDA izvedle invazijo, vsekakor pa bodo izvajale zelo močan gospodarski in politični pritisk.
Kakšno pa je stališče Evropske unije v tem dinamičnem spopadu med Kitajsko in ZDA?
Vodstvo Unije si umišlja, da bomo ostali zunaj tega spopada, češ da smo ekonomsko zadosti močni, da se nam ni treba opredeljevati. To je iluzija, da ne rečem neumnost. Evropska unija je v preteklem desetletju izgubila konkurenčnost v primerjavi z Združenimi državami Amerike pa tudi s Kitajsko.
Posledice zelenih norosti?
Posledice popolnoma zgrešene gospodarske politike, ki nas drago stane in nas bo še stala. Kot sem dejal, evropska konkurenčnost je izpuhtela. Naša podjetja zapirajo obrate, proizvodnja se seli ven iz Evrope, vpliv Kitajske v Evropi pa se krepi. Poglejte ponos nemškega gospodarstva, avtomobilsko industrijo. V poslovanju s Kitajsko imajo primanjkljaj, edina izjema je Volkswagen, ki ima še majhen dobiček, predvsem na račun tantiem za nekatere licence. In tudi drugje razmere niso kaj dosti boljše, primanjkljaj proti Kitajski se skokovito povečuje. Tudi Slovenija je v popolnoma rdečih številkah v poslovanju s Kitajsko in ne vidim strategije ne s strani aktualne vlade v Sloveniji ne na ravni Bruslja, kako to menjavo uravnotežiti.
Če prav razumem, se moramo odločiti za ZDA ali pa pustiti Kitajski, da nas »požre«?
Da, morali se bomo odločiti. In da smo si na jasnem, kitajski model je popolnoma nekompatibilen z zahodnimi vrednotami, ki smo se jim zavezali.
Trump je napovedal 60-odstotne carine na uvoz vsega kitajskega blaga. Bo to tisti odločilni udarec, ki bo ustavil kitajsko ekspanzijo?
Vsekakor bo to hud udarec za kitajsko gospodarstvo. Ameriški primanjkljaj bi se korenito zmanjšal, Kitajska pa bo morala iti v devalvacijo valute. Temu pa bi seveda sledil beg kapitala iz Kitajske.
Sliši se, da bo nova administracija lahko zaostrila ukrepe tudi proti Rusiji. Bi to ustavilo vojno v Ukrajini?
Putin je šel v Ukrajino prepričan, da bo vsega konec v nekaj dnevih. Ta načrt je propadel in Rusija je sedaj v vojni, ki jo ekonomsko komajda zmore. Pripravljajo se ukrepi proti tako imenovani senčni floti; gre za okoli sto tankerjev oziroma plovil, ki prevažajo energente mimo gospodarskega embarga na azijske trge, iz tega pa lahko Putin še naprej financira vojno.
Če se torej prekine delovanje »senčne flote«, ostane Rusija brez denarja za nadaljevanje vojne?
Lahko bi, vendar pa ne smemo pozabiti, da je Rusija sklenila strateško partnerstvo s Kitajsko, za katerega kitajski predsednik Xi pravi, da je »brez omejitev«. Kitajska bi tako lahko prevzela financiranje ruske vojne v Ukrajini.
Ampak to bi pomenilo, da bi postala Rusija dejansko vazal Kitajske?
V gospodarskem smislu je praktično že sedaj podrejena partnerica, ampak da, zelo verjetno bi postala popoln vazal.
Če sem ciničen, ZDA bodo torej reševale pred kitajsko dominacijo tudi Rusijo, ne le Evrope. Bo torej Slovenija zavzela mesto ob ZDA?
S to vlado nisem prepričan. V zvezi z ZDA so ozko ideološki, poleg tega pa verjetno tudi precej ignorantski. Glejte, Janševa vlada se je dobro zavedala, da je v današnji dobi Silicijeva dolina v Kaliforniji gonilo razvoja. Informacijska tehnologija, vesoljska tehnologija, umetna inteligenca, sateliti, robotika … Tam vsakodnevno nastajajo tehnološka zagonska podjetja. Nekatera bodo resda propadla, a druga bodo prerasla v milijarde vredne tehnološke velikane, še več, nekatera bodo dobesedno krojila prihodnost. Mnoge države to vedo, vedo, da morajo biti na tekočem takoj zdaj, ne pojutrišnjem. Zato so tam odprla stalna predstavništva, tehnološke pisarne, ki natančno spremljajo, kaj se v Silicijevi dolini dogaja. Tudi mi smo pod Janševo vlado začeli z ustanavljanjem tehnološke pisarne, a Golobova vlada je ta projekt takoj ukinila.
Ampak zdaj bomo imeli Slovenko v Beli hiši …
(vzdih) Saj smo jo že imeli in nič storili. Zaključek ameriških volitev 2016 sem spremljal v družbi nekaterih veleposlanikov na zajtrku v nekem kopenhagenskem hotelu. Ko je bila razglašena Trumpova zmaga, se mi je približalo več visokih funkcionarjev danskega združenja industrialcev in mi čestitalo. Češ, prišli ste v Belo hišo. In potem iz tega ni bilo nič, štiri leta izgubljenih priložnosti. Bo zdaj kaj drugače? Pod zdajšnjo vlado, pod katerokoli levo vlado, ne verjamem.
Za konec. Korenite spremembe, pa če nam je to všeč ali ne, se bodo zgodile. Ali smo Slovenci kot družba sploh zmožni sprejeti te spremembe?
Dobro vprašanje. Težko je reči, ker obstaja del družbe, ki se teh sprememb dejansko boji in zato preprečujejo debato na to temo, vsaj v osrednjih medijih. Na srečo se da to blokado obiti prek spletnih medijev, čeprav skuša ta okoreli del družbe s cenzuro preprečiti debato tudi na spletu Z veseljem pa opažam, da stereotip »mladih politika ne zanima« očitno ne drži. Na spletu lahko vidite, da mnogo mladih politika in predvsem prihodnost še kako zanima in so tudi zelo aktivni v spletnih debatah. In to mi zbuja optimizem za prihodnost Slovenije.
