Piše: Petra Janša
O čiščenju novinarjev na TV Sloveniji po izrečeni fatvi predsednika vlade Roberta Goloba, vračanju Marcela Štefančiča, podeljevanju medalj za pločnik, ideološkem betoniranju javnega zavoda, vplivu Putinovega režima na dopisništvo TV Slovenija iz Moskve in še čem smo se pogovarjali z Rajkom Geričem, odgovornim urednikom drugega programa TV Slovenija.
Rajko Gerič se je rodil leta 1971. Študiral je na FDV v Ljubljani. Je univerzitetni diplomirani novinar. Že leta 1991 je kot študent novinarstva začel svojo kariero na RTV. Opravil je avdicijo in bil med 400 kandidati izbran v skupino 30 novinarjev, ki so delo začeli v informativnem programu. Kmalu je napredoval iz mlajšega dežurnega med novinarje notranjepolitične redakcije in se takoj po diplomi na FDV zaposlil kot novinar notrajnepolitične redakcije, delal na področju sodstva in policije, v svojih prispevkih je obdeloval tudi politične afere. Postal je tudi voditelj informativnih oddaj, bil voditelj Dnevnika, leta 2005 pa je prevzel mesto odgovornega urednika Informativnega programa TVS. Po koncu mandata je leta 2012 dobil povabilo Telekoma Slovenije in postavil novo televizijo Planet TV. Tam je bil do leta 2017, ko je prav v okviru Telekoma Slovenije šel v uredništvo Siol.net kjer je bil namestnik odg. urednika, leta 2022 pa je postal direktor TSmedia, ki ima v svojem portfelju tudi portal Siol.net. Leta 2023 se je prijavil na mesto odg. urednika na TV Slovenija in bil imenovan za odg. urednika uredniško-producentske enote informativni program na 2. programu TV Slovenija in parlamentarnem programu. Je oče treh otrok in ponosni dedek leto in pol stare vnukinje.
Gospod Gerič, Libertarec je na omrežju X kot odziv, da se na RTV Slovenija (RTVS) vrača Marcel Štefančič danes (11. 1. 2024) zapisal, da »odpuščajo novinarje, vračajo komuniste. Očitno težava vendarle ni v denarju«. Da je Štefančič v »formi, pripravljen, v nizkem štartu« je priznal tudi sam Zvezdan Martić.
Denar je bil vedno problem na RTVS in ni bil nikoli problem na RTVS. RTVS se vedno obnaša tako, kot da denar ni problem, ko gre za njihove. In tudi ta uprava se bo tako obnašala. Ko bo Marcel Štefančič znova dobil oddajo, bo prišel kot honorarni sodelavec. Najbrž bo dobil ekipo, ves potreben suport, nosili ga bodo po rokah in razglašali, da je to največja programska pridobitev v zadnjih nekaj letih. Uprava se seveda lahko tako obnaša. Da pa se najemajo honorarni sodelavci, ni nobenega delovnopravnega razloga glede na to, da so redno zaposleni na čakanju. Sam sem tu res legalist. Težko bo nekdo od uprave inšpekciji in kasneje na sodišču razložil, da smo najemali zunanje novinarje, medtem ko so bili redno zaposleni novinarji brez dela.
Se potemtakem vrača Studio City?
Ne, Marcel prihaja na novo komponirano oddajo, ki ima delovni naslov Težke besede oziroma Težka vprašanja, nekaj takega, in je tudi zapisana v PPN (programsko-produkcijski načrt, op. p.). Marcel bo imel »talk show«. Kupili bodo Marcela, ki bo sedel na oranžnem stolu in vabil svoje goste.
Na omrežju X smo lahko videli fotografijo, da je bil znova rešilec pred @RTV Slovenija, »tokrat rešujejo Manico Janežič Ambrožič (MJA). Upam, da vse ok. A to je, zanimivo, že tretjič, odkar oblast prevzela Martić in Forbici. Najprej rešilec zaradi Valentine Plaskan, potem pooblaščenke za mobing, zdaj zaradi MJA«. To je objavil Požar. Kaj se grejo vodilni?
Tukaj gre za osebne okoliščine vsakega posameznika, tako da o tem ne želim govoriti. Dejstvo pa je, da ta način strahovlade zanesljivo ne vpliva dobro na počutje ljudi na RTVS. Glede na to, da poznam večino zaposlenih na RTVS ali pa vsi zaposleni poznajo mene, saj sem tam že več kot dvajset let, se ne naši, ne vaši, ne levi, ne desni, ne rumeni, ne zeleni s tem načinom delovanja ne strinjajo.
Granitno kocko je težko razbiti, lahko pa se zgodi, da ta potem komu prileti nazaj v glavo.
Kakšno je vzdušje v hiši?
Vzdušje je temu primerno. Ljudje gledajo v tla, šepetajo, se pogovarjajo po tihem, se sestajajo po pisarnah, kjer jamrajo, ne upajo pa si več govoriti naglas. In to je intenca novega vodstva – potolči vse, ki si upajo povedati kaj naglas.
Vaši ekipi novinarjev in vam osebno pa so preprečili celo vhod v stavbo? Ali je tudi kdo od teh moral poiskati prvo pomoč?
Ne, to ne. Moja ekipa je hvala Bogu toliko stabilna. Z medsebojnim pogovorom in pomočjo si znamo svetovati. Bilo pa je kar nekaj solza in slabe volje. Govoril sem s kolegicami in kolegi, ki so res imeli pokvarjene praznike. Dva dni pred novim letom dobiti obvestilo vodstva, da si na čakanju in da zate ni dela, kar posledično lahko pomeni, da boš v prihodnosti lahko tudi ob službo, seveda ni dobra popotnica za novo leto.
Na omrežju X smo lahko tudi brali: »Kot napovedano: vse sodelavce ukinjene oddaje Panorama, na čelu z @rajkogeric, nameravajo odpustiti. Pokritje za to pripravljajo z novim statutom @RTV_Slovenija …« Se pravi, da je delo od doma le trik.
Ta odredba o delu na domu je v popolnem nasprotju z delovnopravno zakonodajo in veljavno kolektivno pogodbo – da se na dolgi rok rešijo tistih, ki jih ne marajo. Tako kot je napovedal predsednik vlade Robert Golob – da nas očistijo. Javni zavod mora v pol leta sprejeti nov statut, to piše v novem zakonu, a tega roka se niso držali. Potrebujejo malo več časa, saj ne znajo. Zdaj so spisali predlog statuta, kamor so v prehodne določbe dejansko zapisali, da zaradi ukinitve informativnega programa na drugem programa preneha potreba po zaposlenih. Mislim, da je ta statutarna prehodna določba nezakonita, saj o tem, ali delo je ali ga ni, odloča uprava v posvetovanju s sindikati.
Boste to izpodbijali tudi na sodišču?
Če bo tak statut sprejet, bomo te določbe zanesljivo izpodbijali na sodišču.
Zadnjič ste šli na policijo. Kaj ste tam dosegli?
Dosegel nisem nič. Policisti so me zelo pozorno poslušali. Spisali smo dober zapisnik. Celo vrnil sem se nazaj, ker so me poklicali nazaj, da sem še dopolnil prijavo.
Na Policijsko postajo Ljubljana-Center?
Ja. Policistom sem naznanil sum kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic. Trdno sem prepričan, da je uprava, s tem ko je izdala te odredbe, zlorabila svoj položaj na dveh ravneh: prvič sta bila kršena delovnopravna zakonodaja in socialni dialog, se pravi kolektivna pogodba, kar je uprava točno vedela in so kljub temu izdali te odredbe, drugo, kar me izredno moti, je to, da je bila ta odredba sprejeta brez sklepa uprave. Trdim, da uprava o tem nikoli ni sklepala.
Zakaj?
O tem sta sklepala samo Zvezdan Martić kot predsednik uprave in Andrej Trček kot član uprave. Sta tudi edina podpisana pod odredbo. Delavski direktor Franci Pavšer te odredbe ni želel podpisati, Simon Kardum pa s tem sploh ni bil seznanjen. Imamo štiričlansko upravo in zakon pravi, da uprava odloča z večino vseh članov. Že za sprejetje takega sklepa, ki je še vedno nezakonit, potrebujejo tri glasove, ki pa jih nimajo.
Kardum sploh ni bil obveščen o odredbi?
Ne, Kardum o tem ni vedel nič. Bil je tudi edini član uprave, ki takrat ni bil na dopustu.
On je odstopil.
Ja, ampak to ne pomeni, da ni bil takrat član uprave. Kardum je še danes uradno član uprave – se pravi, dokler je član uprave, ima RTVS štiričlansko upravo.
Kardum je bil v enem od medijev tudi zelo kritičen do dogajanja na RTVS?
Sam sem te njegove izjave po odstopu skrbno prebral in sem navdušen v tej smeri, da je Simon Kardum v pol leta glede RTVS ugotovil več kot pri nas nekateri do penzije ne bodo spoznali.
Vrniva se k odpuščanju. Prebrala sem, da vlada panika na RTVS, ker mislijo odpustiti 200 zaposlenih. Veste kaj o tem?
Ne vem. Po hodnikih se govori o pripravah seznamov. Sindikat, katerega zastopam, o tem ni bil seznanjen, ampak glede na rokohitrstvo naše uprave se ne bi čudil, da se delajo kakšni dodatni seznami – tako kot se je kar nenadoma naredil seznam za 15 novinarjev Panorame, se lahko naredi jutri seznam za 20 drugih ljudi. Mi smo preizkusni kamen za to, da se dela, kar se želi. Zato bomo naredili vse, da tega ne dopustimo.
Gre za neke vrste zastraševanje?
Gre za, kot bi rekli v jugovojski, »pokazno vežbo« oziroma prikazno vajo – če boste glasni, bomo pa še vas. Mi smo bili glasni, nismo jim bili všeč, nismo bili njihovi, in ker jih je, kot bi rekel Marcel Štefančič, jebeno več, lahko potolčejo tiste, ki niso z njimi.
Kaj je narobe z oddajo Panorama, da je vodilni ne marajo? Gre namreč za sodoben pristop poročanja.
Oddaja Panorama bi bila lahko za marsikatero oddajo na RTVS vzor, kako se oddaje delajo. To je bila oddaja, ki je bila narejena pod napačnim vodstvom, napačnimi imeni in jo je treba ukiniti.
Lahko bi jo predvajali na prvem programu …
Se strinjam, oddaja bi v boljšem terminu dosegala še boljšo gledanost ob tem, da je treba povedati, da je ta oddaja imela na dnevni ravni uradno več kot 20.000 gledalcev – vsak dan smo napolnili Stožice. In tem je nekdo vzel oddajo, za katero res ni nobenega razloga, da se ukine.
Zdi se mi, da RTVS nazaduje glede sodobnih načinov pristopa poročanja, če jo primerjamo z drugimi TV-hišami.
Ravno to je problem RTVS, da je ostala v času, kjer je treba delati kot pred 30. leti in bomo najboljši. Ta samozadostnost, ta izkrivljena samopodoba – mi smo najboljši, najbolj profesionalni, najbolj kredibilni – se vrti samo še znotraj RTVS. Temu ne verjame nihče več, ki stopi iz hiše.
Sploh formati informativnega programa so ostali v nekem času …
Zataknili smo se v času.
Je pa direktorica TVS Ksenija Horvat pripravljena na pogovore, odpira uradne ure in objavlja e-mail, da ji zaposleni pišete. Kaj želi s tem doseči? Nima novih idej?
Mogoče želi, da se pride poklonit novi oblasti čim več ljudi. Moji zaposleni, ki so ta čas na čakanju, so se na pogovor že prijavili in čakajo na odgovor.
Kako? Kaj čakajo?
Tukaj je treba povedati, da je eno delovnopravni vidik, se pravi zakonitost odredb o čakanju na domu, ki so zanesljivo nezakonite in sporne; drugo pa je ta človeški vidik. Ves čas govorim in tudi na svetu delavcev sem še enkrat povedal, da se s petnajstimi zaposlenimi, ki so prejeli odredbo in so bili poslani na čakanje, nihče od vodstva ni niti enkrat pogovoril, niti ni prišel prednje in jim razložil, kako težka je situacija, zakaj ni dela in kaj bo z njimi čez en mesec, ali jih bodo razporedili na drug program. Nikoli niti enega sestanka. Dva dni pred novim letom so jim poslali odredbo »zate ni dela« in po novem letu še eno odredbo, da ni dela. Istega dne pa so jim prepovedali tudi vstop v RTV-hišo do njihovih delovnih miz in osebnih stvari. Ta odnos je pokazal neverjetno maščevalnost in željo po očiščenju ne-naših. V tridesetih letih se na RTVS še nikoli ni zgodilo, da bi komu na tak način prepovedali vstop v hišo.
V oddaji Kdo vam laže ste rekli, da Gibanje Svoboda pri vsem skupaj nima več večjega vpliva, ampak je zadeve v svoje roke prevzela trda levica.
Glede na to, kdo se najbolj oglaša in kdo vodi to RTVS, sem prepričan, da je to res trda, skrajna levica na čelu z Asto Vrečko.
Še ena vaša izjava mi je ostala v spominu: »Zadeva se poliva z betonom in iz tega bo nastala granitna kocka.«
Točno to se sedaj dogaja. S tem ko se utišajo vsi glasovi drugačnih, ko se uničuje pluralizem na RTVS, ko se uničuje to, da bodo slišana drugačna mnenja od tistih, za katera se sedanje vodstvo zavzema, se uničuje demokratična norma in se zaliva beton po celotni strukturi. Ne bodo več pustili razpoke. In če te ni, potem je to granitna kocka.
Bo to granitno kocko sploh mogoče razbiti?
Granitno kocko je težko razbiti, lahko pa se zgodi, da ta potem komu prileti nazaj v glavo.
Žiga Turk je na omrežju X zapisal: »Zdaj pa tudi jaz pravim, porušiti ta čebinarski RTV. Do tal.« Kot odziv na prej omenjeni sporni statut.
Kot rečeno, če bo ta statut sprejet s to dikcijo, potem bom kar podpisal izjavo gospoda Turka.
Ko bo Marcel Štefančič znova dobil oddajo, ga bodo nosili po rokah.
Verjetno ste zasledili, da je evropski poslanec Milan Zver na Svet Evrope in novinarska združenja spletne platforme Sveta Evrope za promocijo zaščite novinarstva in varnosti novinarjev naslovil pismo, v katerem opozarja na revanšizem novega vodstva RTVS.
Lepo, da nas kdo še tudi v Evropi »porajta«. Glede na to, da se je evropska komisarka na veliko ukvarjala z nami, hodila v Slovenijo, se srečevala s predsednikom ustavnega sodišča takrat, ko ne bi smela, bi človek pričakoval, da bo tudi kaj rekla o tem, ko so 15 novinarjev dali na čakanje in prepovedali vstop na RTVS, pa seveda molči.
Je bila politika premalo odzivna v tem primeru?
Politika je odzivna, kot je. Zadovoljen sem s tem, da so tudi nekateri evroposlanci opazili, da se tukaj nekaj dogaja. Če bi bila zadeva obratna, bi kakšni drugi evroposlanci skakali pred kamerami, dajali izjave, protestirali ipd.
Kaj pa novinarski kolegi, so vas podprli?
Razen Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) se niso oglasili. Ta (ne)odziv novinarskih kolegov me boli, ampak glede na to, da se deljenje na »naše« in »vaše« ne neha, se niti ne čudim.
Ljudje to mirno spremljajo od daleč, edini odziv na dogajanje je poziv k neplačevanju RTV-prispevka …
Žal mi je, da se mora javnost z nami sploh ukvarjati na tak način. Dobivam ogromno podpore od čisto navadnih ljudi. Zadnjič sem bil v trgovini in me nekdo potreplja po rami in reče, gospod Gerič, mi smo z vami, držite se. Žalostno je, da se morajo naši gledalci s tem ukvarjati. Javna televizija je že po svojem nazivu javna, je last vseh in namenjena vsem. Da bo TV na tak način postajala čedalje bolj last nekoga, se bo čedalje bolj videlo na zaslonu.
Zakaj je RTVS še vedno tak monolit?
Zato ker se RTVS ni premaknila v času in je ostala v devetdesetih letih. To je sveti gral levega pola slovenske politike še iz starih časov. S te pozicije se ne želi nihče premakniti.
Kje je šlo narobe, da smo danes tam, kjer smo?
Kot devetnajstletni študent prvega letnika novinarstva sem prišel na RTVS. Takrat je bil res užitek delati, ker se je RTVS po enopartijskem enoumju odpirala in začela dihati. Bili smo generacija mladih novinarjev, ki so nam dali prostor. Saj so ostale starejše strukture in točno smo vedli, da imajo še vse pod nadzorom …
Obstajal je rdeči telefon.
Je obstajal, so mi ga pokazali, ni pa več zvonil. To je bila samo še šala iz preteklosti za nas, mlade, ki smo tja prihajali. Mi smo lahko vsi vse delali, odpiral se je prostor, leta 2023 pa se ta prostor spet zapira, kar je žalostno.
Zakaj?
Po mojem mnenju je negativna kadrovska selekcija poskrbela za to, da so javni zavod zapuščali dobri, perspektivni mladi novinarji. Ker tukaj niso videli prave prihodnosti ali priložnosti, so odšli drugam, kjer so naredili velike kariere in so uspešni. Na javnem zavodu pa je ostalo preveč povprečja in to je potem zatolklo še tisto ustvarjalnost, ki na javnem zavodu RTVS je, ampak, te, ki izstopajo, porežejo. Ker če ti izstopaš na javnem zavodu, zvišuješ povprečje, tega si pa nihče ne želi.
Ker bi potem morali vsi več delati?
Ja. Ker če nekdo pokaže, kako se da delati, potem se hitro vidi, kdo zna delati in kdo ne.
In smo pri tistem, da se špice morajo porezati …
In se porežejo špice in smo vsi zadovoljni, ker smo povprečni.
Bi še kaj dodali za naše bralce?
Govorite naglas, spremljajte čim več medijev, zato da si boste lahko ustvarili dobro javno sliko – samo z gledanjem javne TV te slike ne boste dobili.
Na splošno so ljudje nezadovoljni z (ne)delom vlade, ampak vsi samo gledajo, plačujejo davke in čakajo druge …
V Sloveniji je težava ta, da je veliko laže dobiti kolesarje na cesto kot pridne, poštene in delavne ljudi.
Ker ti nimajo časa?
Ja, ker delajo in se spopadajo z realnimi problemi. Najlaže je skakati okoli in protestirati, če nimaš nobenega pravega dela in če ti nekdo to zraven še financira. Če pa imaš službo, družino, njivo za obdelati, je prag tega, da te požene na cesto, veliko višji. Ko bodo taki ljudje prišli na cesto, pa ne bo enostavno.
Vladajoči torej preizkušajo to mejo?
Kdaj se je zlomila prejšnja država? Ko so šli delavci Litostroja na cesto, ko so šli delavci v »plavih« haljah na cesto. Ko gre tak človek na cesto, ki pridno in molče dela cele dneve, takrat te mora biti strah. Zakaj se zdaj lomi v Nemčiji? Ker so kmetje na cestah. Ko ti spraviš toliko traktorjev na cesto, takrat bo morala nemška vlada hudičevo premisliti, ali si ta spor lahko privošči. Ni preprosto spraviti kmeta na cesto.
Samo RTVS slabo poroča o tem.
Seveda. Mi ne smemo o tem poročati, saj se tudi kaj dosti ne ukvarjamo s tem, da so prišli na Poljskem s policijo očistit javno TV.
Lahko pa potegnemo tu neko vzporednico.
Mogoče so naši aktivisti dobili zagon, ko so gledali slike iz Poljske in so zdaj še trše zagrabili tiste, ki še na glas govorimo. Sva že omenila, da sem danes (11. 1. 2024, op. p.) spet nazaj v službi, ker sem dobil poziv na delo?
Ne. Kaj se je zgodilo?
Nov moment je ta, da sem včeraj (10. 1. 2024, op. p.) ob 16. uri in 21 minut od uprave prejel e-mail, kjer so mi napisali, da moram danes zjutraj biti v službi in da se moram zglasiti pri nadrejenem, da mi odredi delo – brez obrazložitve, ne da bi preklicali odredbo o čakanju na delo na domu. Seveda se s tem načinom ne strinjam. Po osmih dneh so pogruntali, da odgovornega urednika ne moreš poslati na čakanje. Imajo kar precej težav, kar pa bodo morali razlagati drugje.
Mogoče še omeniva, da ste na pogovor prišli s sveta delavcev RTVS.
Ja.
Kako je bilo?
Uprava se je izgovarjala na strokovne službe, jaz pa trdim, da strokovne službe na RTVS, se pravi kadrovska in pravna služba, brez komande ne naredijo nič. Za takšno akcijo so seveda imele komando z vrha. To bomo, če bo treba, tudi dokazali na sodišču.
Kdo so glavni akterji?
Zvezdan Martić, Ksenija Horvat, in kar je moja špekulacija glede na njuno sedanje ravnanje, še Ilinka Todorovski ter predsednik sveta Goran Forbici. Slednja dva ne bosta nikjer podpisana, sta pa s tem seznanjena.
Spremljajte čim več medijev, zato da si boste lahko ustvarili dobro javno sliko – samo z gledanjem javne TV te slike ne boste dobili.
Kakšna je sedaj vloga Ilinke Todorovski?
Deluje kot teta iz ozadja, je v vseh teh organih, saj vedno sedi zraven direktorice TVS, formalne funkcije pa nima.
Kakšna pa je resnica glede zunanjih dopisnikov, kaj se tam dogaja?
Poleg tega, da so Nini Kojima prekinili pogodbo, ne vem nič. Zna se zgoditi, da bi odpoklicali tudi Karmen Švegelj v ljubljansko redakcijo nesposobnih novinarjev, kjer bi se ji verjetno zmešalo. Karmen Švegelj pač ni človek, ki bi sedel v pisarni. Ampak ta odločitev še ni sprejeta.
Kaj pa glede dopisništva v Moskvi, je res tako drago?
Za uradne finančne podatke morate prositi upravo. Lahko pa vam povem, da Moskva stane 100.000 evrov na leto, kar je precej dražje od večine drugih dopisništev. Mogoče je dražji New York. Problem Moskve je to, da smo ugotovili, da bivanje dopisnice Vlaste Jeseničnik omogoča Putinov režim – to pomeni, da ji je ruska država prek svoje agencije »zrihtala« stanovanje po subvencionirano ugodni ceni. Če bi bil jaz odgovorni urednik, v to ne bi privolil. Nacionalna TV, ki si ne more privoščiti normalnega stanovanja, kjer ima dopisništvo, je bolje, da tega nima. Ne more ti država priskrbeti stanovanja, ker to močno okrni videz nepristranosti. Če pa je to Putinov režim, potem pa je to sploh sporno. Lahko si mislimo, kaj je v tem stanovanju. Tega ne bi smeli dopustiti. Najmanj, kar je, bi morali najti neko stanovanje z najemnino.
Jeseničnikova potem ne more neodvisno poročati o vojni v Ukrajini?
Novinarsko delo v Moskvi je sedaj izredno problematično, zato smo se v prejšnjem mandatu pogovarjali in odločali o tem, da dopisništvo iz Moskve začasno preselimo v Kijev. Ta odločitev je bila sprejeta, a so jo z novim vodstvom povozili in so Vlasto Jeseničnik vrnili nazaj v Moskvo. Mislim, da ne Vlasta, ne Peter, ne Jože, ne Pavel ne morejo delati v Moskvi neodvisno. Zato je ta čas dopisnik iz Moskve popolnoma nekoristen. Saj če bi poročal, kakšen je resničen Putinov režim, zakaj ljudje padajo z balkonov, bi ga lahko zaprli. To je dejstvo. Zato novinarji, ki so ta čas v Moskvi, ne morejo imeti kredibilnosti.
Potem je bolje, da od tam ne poročajo.
Bolje. Znotraj Rusije ne moreš zganjati resnega novinarstva, ker je res prenevarno.
Zanimivo. Tudi Nina Kojima je bila verjetno kaznovana zaradi svojega stališča glede vojne v Izraelu, ko je obsodila delovanje Hamasa in Hezbolaha in vse, ki v Sloveniji podpirajo ti dve teroristični organizaciji, javno vprašala, katero slovensko občino bi jim odstopili.
Vsak, ki govori naglas in ni ni na liniji, je hitro moteč. Nekateri problemi pa so res globlji.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
