Piše: Vida Kocjan
Prof. dr. Matjaž Novak na Fakulteti za menedžment predava ekonomijo, kot raziskovalec pa se ukvarja zlasti z analizami produktivnosti na mikroekonomski in makroekonomski ravni. Pogovarjali smo se o realnem stanju v državi z vidika javnofinančnih politik, podjetništvu, konkurenčnosti in čezmerni proračunski porabi. Kot nekdanji svetovalec vlade je tudi pojasnil, kaj bi svetoval zdajšnji in prihodnji vladi.
Matjaž Novak je diplomiral na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru (2002: Empirična analiza agregatne produkcijske funkcije slovenskega gospodarstva), magistriral je ne Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani (2004: Vpliv sektorske realokacije delovne sile na naravo gospodarske rasti v Sloveniji) in doktoriral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani (2007: Frontiers of real convergence of transition economy). Na Fakulteti za mabagement Univerze na Primorskem je zaposlen od leta 2003. V tem času je bil tudi predsednik nadzornega sveta družbe Geoplin (2011–2014), v mandatu 2012–2013 je bil zaposlen v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije kot svetovalec predsednika vlade za gospodarstvo, od 2014 do 2021 je bil osem let dekan Fakultete za management Univerze na Primorskem, od leta 2017 je direktor podružnice Moskovske državne univerze M. V. Lomonosov v Kopru (Zavod Lomonosov Koper). Na Fakulteti za management predava ekonomijo, kot raziskovalec pa se ukvarja zlasti z analizami produktivnosti na mikroekonomski (mikroekonomski vidiki menedžmenta produktivnosti) in makroekonomski ravni (teorija in analiza gospodarske rasti).
Spoštovani prof. dr. Novak. Napovedi gospodarske rasti za Slovenijo se slabšajo, Mednarodni denarni sklad (IMF) je letos napoved rasti BDP znižal že dvakrat. Kaj se dogaja?
Dogaja se dvoje. Prvič, stopnjuje se negotovost v svetovnem merilu, kar izjemno slabo vpliva še posebej na evropsko gospodarstvo, znotraj katerega je posebej evidentna šibkost EU, ki je bolj ali manj nemi opazovalec trgovinskih pogajanj, ki jih vodi predsednik ZDA z drugimi državami. Drugič, kar pa je specifičnost Slovenije, je to, da je zunanja gospodarska negotovost dodatno okrepljena z entropijo idej, predlogov in impulzivnih odločitev, ki povečujejo proizvodne stroške v domačem gospodarskem okolju in temu primerno stopnjujejo gospodarsko negotovost, še posebej pa omejujejo možnost učinkovitega odzivanja podjetnikov na negativne tendence na njihovih (izvoznih) trgih.
Kritičen do vodenja javnofinančne politike je tudi Fiskalni svet. Stanje javnih financ se slabša, primanjkljaj sektorja države se povečuje, hkrati vlada denar troši kot za stavo, tik pred volitvami je veliko predvolilnih bombončkov. Menite, da bo ta balon enkrat počil, če se bo to nadaljevalo? Kdaj se bo pokazalo realno stanje?
Trend zagotovo ni vzdržen – Fiskalni svet je po mojem prepričanju podal povsem realno strokovno mnenje, morda za bolj laično poslovno razumevanje še preblago. Realno stanje se že kaže. Je pa res, da za zdaj odgovorni nosilci fiskalne politike posebej izpostavljajo, da je napoved za prihodnje leto boljša, kot bo letošnja realizacija. Prav tako izpostavljajo, da so gibanja v javnih financah takšna, kot so bila predvidena s sprejetjem proračunskih dokumentov v lanskem letu. To sta dva ključna argumenta v njihovem javnem komuniciranju skrb zbujajočega stanja. Kar zadeva napoved gospodarske rasti za prihodnje leto, je treba reči, da je s trenutne perspektive zagotovo bolj verjetno, da bo v prihodnjem letu prišlo do vnovičnih popravkov te napovedi navzdol v primerjavi z verjetnostjo za popravek navzgor. Prav tako je bil proračun za letošnje leto sprejet na predpostavki večje gospodarske rasti od te, ki bo na koncu dosežena. Že samo ti dve dejstvi sta dovolj, da bi morala fiskalna politika reagirati na strani porabe že včeraj. Če torej bolj neposredno odgovorim: realno stanje je znano, žal pa je sestavni del te realnosti tudi dejstvo, da se nujno zahtevano ukrepanje prelaga v prihodnost, ko bo pa žal treba reagirati odločno in v nadpovprečnem obsegu.
Nekdanji finančni minister dr. Janez Šušteršič je v enem od pogovorov dejal, da bi šli s takšno porabo naprej še dve leti, potem pa bo prišla druga vlada, ki bo rekla, da tako ne gre več naprej, in potem bo ob zategovanju pasu kriva nova vlada in ne tista, ki je zapravljala. Se strinjate?
Najprej, ne vem točno, kaj je imel prof. Šušteršič v mislih s tem dveletnim obdobjem – če je njegova ocena, da lahko tak trend živimo v javnih financah še dve leti, se mi zdi (pre)dolgo z vidika današnje pozicije. Če pa on tako vidi ocene aktualnih izvajalcev fiskalne politike, bi se lahko strinjal, da je to povsem mogoče razmišljanje zdajšnje vlade. In drugič, kar zadeva vprašanje krivde, kriva bo ta vlada, obsojena bo pa naslednja.
Vse skupaj spominja na leti 2012 in 2013, ko ste bili svetovalec takratnega predsednika vlade. Če primerjate zdajšnji čas in tista leta, smo v podobni godlji?
Kar se mene tiče, je po vsebinski razsežnosti godlja, kot pravite, hujša. Krizna leta, ki jih omenjate, so namreč temeljila na svetovni gospodarski krizi, vir krize je bil bančni sistem in domala vse države (vsaj v kontekstu EU) so se na neki način znašle na isti barki. Zdaj pa smo daleč od tega, da bi bili vsi na isti ladji, čeprav vsi delimo negotovo makroekonomsko in geopolitično okolje. In v tem skupnem okolju rast (in s tem tudi razvoj) slovenskega gospodarstva drsi pod stopnjo rasti svetovnega gospodarstva. Nadalje, Češka. Slovaška. Hrvaška, Poljska, Bolgarija, Španija itd, beležijo bistveno višje napovedi gospodarske rasti. To pomeni, da se soočamo namesto z dohitevanjem in morda s prehitevanjem tistih gospodarstev, ki si jih postavljamo kot kriterij primerjave, z evidentnim zaostajanjem. Primerljive države iz skupnega gospodarskega območja so evidentno bolj učinkovite pri upravljanju z izzivi aktualnih globalnih turbulenc. Samo kot medklic – empirično preverljivo dejstvo je, da je bila Slovenija na prvem ali drugem mestu po uspešnosti in učinkovitosti gospodarstva pri soočanju z gospodarsko krizo zaradi svetovne pandemije. Danes, pri soočanju z izzivi globalnih tranzicij, pa drsimo pod svetovno povprečje.
Lahko rečemo, da so leve vlade slab gospodar?
V kontekstu tega, kar sem pojasnil do tega trenutka, lahko rečemo, da se ta čas v Sloveniji slabo gospodari. Takojšnja posplošitev te trditve pa se mi v tem trenutku zdi prenagla. Namreč, če se malo ozremo po bližnji okolici, so gospodarstva, ki imajo bistveno zahtevnejšo notranjepolitično situacijo in beležijo boljše rezultate. Primer: Poljska ima dokaj kompleksno politično situacijo, gospodarska gibanja neprimerljivo boljša od naših. Slovaška, ne moremo je opredeliti kot desno vlado, ima pričakovano gospodarsko rast bistveno boljšo od naše. Po drugi strani pa je pri nas vladajoča politična koalicija absolutno stabilna, trend gospodarskih gibanj pa precejšnje nasprotje tej stabilnosti.
Vaši raziskovalni interesi se osredotočajo na mikroekonomske analize produktivnosti in makroekonomske vidike gospodarske rasti. Kako te teme povezujete z dejanskimi izzivi slovenskega gospodarstva?
Mikroekonomski in makroekonomski vidik tega, s čimer sem se v preteklosti v akademskem okviru zelo intenzivno ukvarjal, sicer na prvi pogled nista med seboj neposredno povezana, čeprav na koncu sta, in to kljub temu, da so gibanja na neki način nasprotna. Če skušam (upam da) čim bolj preprosto razložiti. Pri mikroekonomskem vidiku je šlo za aplikativno vprašanje podjetniškega sektorja o preslikavi odmika dejanske produktivnosti glede na tehnološko dosegljivo raven produktivnosti v višje proizvodne stroške od tistih, ki bi jih podjetje dosegalo, če bi delovalo na zgornji meji produktivnosti. In na tej ravni posameznih podjetij sam v vsem tem obdobju vendarle vidim kontinuiran napredek – rast produktivnosti torej in s tem rast stroškovne učinkovitosti. Makroekonomski vidik pa pomeni pogled na narodno gospodarstvo kot celoto, kjer pa se opažena rast produktivnosti na mikroekonomski ravni ne sešteje ali preslika v makroekonomskem pogledu. Eden od omejitvenih dejavnikov je v svojem trdem vsebinskem jedru prav problem obvladovanja proizvodnih stroškov v kontekstu našega domačega makroekonomskega okolja. Če namreč podjetnik na eni strani z investiranjem v tehnične izboljšave obstoječe proizvodne linije, z investiranjem v postavitev nove tehnologije in še bolj z investiranjem v razvoj novih tehnologij povečuje produktivnost in s tem postaja stroškovno vse cenejši, konkurenčen na trgu torej, mu na drugi strani rastoči stroški v najširšem pomenu te besede (vključujoč pritiske na takšno rast plač, ki bi prehitevala rast produktivnosti, vključujoč obdavčevanje) vse to, kar je prigospodaril za to, da ohranja konkurenčni položaj na trgu, če želite, mednarodnem trgu, poberejo. Aktualna slika je pač takšna, da se podjetniki trudijo in prizadevajo za rast produktivnosti s ciljem povečevanja stroškovne učinkovitosti, pa jim na drugi strani tisti del makroekonomskih politik, ki vplivajo oziroma opredeljujejo makroekonomski okvir proizvodnih stroškov, ne gre naproti – žal ravno nasprotno.
Konkurenčnost gospodarstva pada, podjetniki so zaskrbljeni, davki naraščajo, obremenitev dela prav tako. Kako to ocenjujete?
Navedeno vprašanje ocenjujem kot korekten povzetek pravkar povedanega – skratka, rezultati rasti produktivnosti, ki jih ustvari podjetnik, so izničeni zaradi neustreznih ekonomskih politik.
Znižujejo se investicije, narašča pa druga potrošnja. Kako bo vse to vplivalo na državo?
Ja, ta čas je državna potrošnja in potrošnja gospodinjstev (ta je še posebej podprta z rastjo plač v javnem sektorju) gonilo zdajšnje gospodarske rasti (ki je kljub temu bistveno nižja od pričakovane). Prav dolgo tako ne bo šlo več. Upam, da je razumljivo, da imamo v danem trenutku rast državne potrošnje in rast plač v javnem sektorju, ki temeljita na nadpovprečnem zadolževanju in pritisku na iskanje možnosti za povečevanje obdavčevanja. Tehnično gledano imamo pri zadolževanju še nekaj navidezne rezerve v kontekstu, da nismo med najslabšimi po deležu javnega dolga v BDP. Hkrati pa je to zadolževanje namenjeno financiranju tistega dela potrošnje, ki v pretežni meri niso investicije, te pa so najbolj vitalna spremenljivka v kontekstu dolgoročnega razvoja. S tega vidika bi bila vse zadolževanje in rast obdavčevanja upravičljiva le, če bi bila za namene financiranja investicij. Če bomo nadaljevali s takim pristopom, bomo obsojeni na novi »ZUJF«, in to v okoliščinah globalne gospodarske rasti.
Menite, da so potrebne reforme, morda celo radikalne − in katere?
Radikalne v tem pomenu, da mora biti delovanje oz. ukrepanje ravno obratno od tega, kar je tendenca in stanje zdaj: ne smemo torej povečevati zadolževanja za financiranje potrošnje gospodinjstev in države, kvečjemu za financiranje investicij, in naj bo rast državne in osebne potrošnje utemeljena na rasti investicij, ne pa da rast državne potrošnje duši rast investicij. Sicer pa bi se sam distanciral od izraza reforme in od razvojne strategije, ki temelji na retoriki reform, ki je (morda) utemeljila, zagotovo pa zaznamovala aktualni mandat vlade. Poudarjam, da gre za retoriko! Mislim, da bi bilo z vidika razvoja Slovenije bolje in boljše, če se vrnemo k tistemu, kar smo v preteklosti že preskusili, to je, da Slovenijo gradimo in ne reformiramo. Gradnja mora biti umirjena, stabilna in predvidljiva, da se omogoči poslovnemu sektorju ustrezen manevrski prostor za prilagajanje. Zaobseči je treba najmanj naslednje razsežnosti: infrastrukturo (v najširšem pomenu te besede), potem je tukaj cena energije, ki je vitalnega pomena za stroškovno konkurenčnost podjetij na trgu; dodatno izpostavljam, da moramo biti posebej pozorni na mehanizme inflacije v našem gospodarstvu – to je izrazito kritično področje, saj gre za vprašanje, kako zavarovati posameznika pred začaranim krogom inflacije v povezavi z rastjo plač. Nadpovprečna rast cen upravičuje zahteve po povečevanju plač, če pa ta rast sproži novo rast cen, potem nismo storili nič dobrega. Izrazit problem je zelo omejena fleksibilnost delovne sile – prehajanje iz zaposlitve pri neperspektivnem podjetju k tistim z nadpovprečno perspektivo je preskromno in je slabo dvakrat. Prvič, ker se na ta način podaljšuje življenjska doba poslovnega subjekta, ki srednjeročno nekako preživi, dolgoročno pa ugasne. Drugič, ker duši potencialno hitrost razvoja propulzivnih podjetij z nadpovprečno potrebo po svežih zaposlitvah. Posebna razsežnost pri graditvi makroekonomskega okolja našega gospodarstva je zagotovo na novo urediti in preurediti sistem javnih financ.
Kaj bi danes svetovali vladi?
Aktualni samo to, da se dogovori s socialnimi partnerji in sploh z vsemi deležniki proračunske porabe in skuša skupaj z njimi doseči neko novo odloženo dinamiko rasti javnofinančne porabe. Za kaj več pa je zmanjkalo časa. Bi bilo pa to ekonomsko upravičeno.
Kakšen pa je nasvet prihodnji vladi?
Kar zadeva bodočo vlado, sem marsikaj nakazal v prejšnjih navedbah. Žal najin čas in prostor za celovit odgovor ne zadostuje. Bi pa morda ob vsem povedanem izpostavil še eno razsežnost. Namreč, dokler je Slovenija imela monetarno suverenost, je bila Banka Slovenije institucija, ki je bila vitalnega pomena pri graditvi makroekonomskih pogojev v domačem gospodarstvu. S povsem upravičeno integracijo Slovenije v evroobmočje se je vloga Banke Slovenije povsem spremenila in se je pretvorila v (pomembno) birokratsko institucijo nadzora, ki pa še vedno na neki drug način pomembno kroji pogoje v domačem ekonomskem okolju, pač v skladu s sprejetimi pravili v evroobmočju. Tako je recimo sprejela pravila, ki določajo, pod kakšnimi pogoji in koliko se lahko posameznik zadolži – seveda s ciljem, da se ohranja stabilnost bank. S tega vidika razumljivo. Z vidika mnogo posameznikov pa precej pogubno – marsikatero gospodinjstvo zaradi ukrepa, ki krepi stabilnost bančnega sistema, ne sme plačevati anuitete najetega posojila za nakup stanovanja, mora pa plačevati najemnino, ki je večja, kot bi bila anuiteta pri bančnem posojilu. Logično je, da tisti, ki plačuje najemnino, lahko namesto te odplačuje posojilo, trenutni sistem pač žal mnogim to preprečuje in jih tišči v določeno osebno stisko. Skratka, ko govorimo o nalogah bodočih vlad, bo nedvomno treba vzpostaviti tudi neko institucionalno protiutež institucijam, ki jih zapovedujejo integracije, v katere smo upravičeno vključeni, da bomo lahko učinkovito in uspešno omogočali razvoj ne samo države v makro smislu, ampak slehernemu posamezniku.
Priča smo nominalnemu zadolževanju države. Finančni minister Klemen Boštjančič je v teh dneh na Kitajskem. Napovedal je izdajo nove obveznice v kitajski valuti. Lani je bilo to v japonski. Se vam zdi to običajno?
No, običajno je, da se skušajo najti čim cenejši viri zadolževanja – podrobnosti ne poznam, intuitivno pa sklepam, da čezmerna tekoča proračunska poraba in potrebe po refinanciranju pritiskajo na iskanje zelo ugodnih virov financiranja. Kitajska je specifična gospodarska velesila, pri čemer sam ocenjujem, da ne smemo upoštevati samo ekonomskega vidika, ampak tudi širši trenutni in predvideni geopolitični vidik.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
