Piše: Vida Kocjan
“Na vsak način bi v teh časih, ko zdravniki stavkamo, rada sporočila ljudem, da se bomo potrudili, da bomo naredili vse tisto, kar je res treba. Da jih prosimo za potrpljenje in da jih prosimo tudi, da po svojih močeh, kot je to v demokratični družbi mogoče, prepričajo odločevalce, da prepričajo vlado, da morajo zdravstvo urediti.«
S prof. dr. Bojano Beović, dr. med., specialistko infektologije, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije, smo se pogovarjali prejšnji četrtek. Tema je bila stanje v zdravstvu in s tem povezana stavka zdravnikov, kaj so razlogi, zakaj in koliko v Sloveniji primanjkuje zdravnikov. Kakšno je stališče predsednice zbornice tudi do osebnih napadov peščice ljudi na zdravnike in kakšen je njihov namen. Morda privatizacija javnega zdravstva?
Prof. dr. Bojana Beović je po končanem pripravništvu tri leta specializirala anesteziologijo, nato se ji je ponudila priložnost nadaljnjega študija in raziskovalnega dela na Infekcijski kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, kjer dela vse od specialističnega izpita. Vrsto let je bila zdravnica na intenzivnem oddelku, kasneje se je postopno usmerila v reševanje problemov okužb na drugih oddelkih UKC Ljubljana in v smotrno rabo antibiotikov, kar je tudi sedaj težišče njenega strokovnega, raziskovalnega in pedagoškega dela.
V naziv docentke za predmet Infektologija z epidemiologijo je bila izvoljena 31. maja 1999, v naziv redne profesorice pa leta 2016. Leta 2011 je pridobila naziv višje zdravstvene svetnice. Od leta 2006 ima mesto asistenta na Katedri za infektologijo z epidemiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, od leta 2016 pa mesto učitelja na katedri. Predavala je na dodiplomskem in podiplomskem študiju na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, Fakulteti za farmacijo in Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Je avtorica ali soavtorica več kot 350 bibliografskih enot, ki jih citira COBISS. Imela je več deset vabljenih predavanj na mednarodnih strokovno-znanstvenih srečanjih in zdravstvenih ustanovah v tujini. Kot glavna raziskovalka in kot raziskovalka je sodelovala pri več raziskovalnih projektih, ki jih je financirala ARRS in farmacevtska industrija. Med letoma 2015 in 2018 je vodila Študijsko skupino za smotrno rabo antibiotikov pri Evropskem združenju za klinično mikrobiologijo in infekcijske bolezni. Od leta 2011 vodi Posvetovalno skupino za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, od leta 2017 je članica Slovenske medicinske akademije.
Člani Zdravniške zbornice Slovenije so jo decembra 2020 na volitvah izbrali za predsednico zbornice, mandat je uradno prevzela s potrditvijo na skupščini zbornice februarja 2021.
Spoštovana prof. dr. Beović. Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (Fides) je 15. januarja začel s stavko, vi pa ste opozorili na nemoč in nezadovoljstvo zdravnikov zaradi nikoli uresničenih obljub. Kako komentirate to stavko, kaj je razlog zanjo?
Neposreden razlog, kot razumem Fidesova stavkovna izhodišča, je neuresničevanje podpisanih dogovorov tako v letu 2022 kot leta 2023. Povedati pa je treba, da je to pravzaprav samo ozka stavkovna zahteva. Ko se pogovarjam s kolegi iz različnih ustanov, gre za širše zahteve po temeljitejšem urejanju zdravstva.
Izrazili ste pričakovanja, da se bo vladna stran držala podpisanih lastnih zavez in da se bo stavka končala, za zdaj pa nič ne kaže, da bi se to uresničilo …
Težko odgovorim, to je vprašanje za Fides, je pa to na vsak način ne samo moja želja, ampak tudi želja zdravnikov. Seveda pa je to prvi korak, prvi kamenček k urejanju razmer in tudi k vzpostavitvi zaupanja med zdravniki in vlado. Verjetno pa tudi z drugimi poklicnimi skupinami, ki so v težavah in potrebujejo ne samo večje plače, kajti to je samo en del, ampak res neko organizacijo dela na svojem področju.
Kaj menite o tem, da se ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel ne udeležuje pogajanj z zdravniškim sindikatom? Dejala je celo, da za to nima mandata, tj. pooblastila. Pogajanj pa se udeležuje državni sekretar na ministrstvu za javno upravo. Kako gledate na to, čemu takšnemu še nismo bili priča?
Pogajanj se udeležuje tudi državni sekretar z ministrstva za zdravje. Kakšen je dogovor na vladi, ne vem, ne vem niti, kdo je pravzaprav tisti, ki imenuje vladno pogajalsko skupino. Vendar pa je bil to očitno dogovor na vladi.
Zato ministrica nima pooblastil?
Verjetno. Ker je tudi uradno izjavila, da nima mandata. Za vsako funkcijo, ki jo nekdo opravlja, mora imeti pooblastilo, to je razumljivo. Zakaj so se tako odločili, pa je druga stvar.
Neposreden razlog, kot razumem Fidesova stavkovna izhodišča, je neuresničevanje podpisanih dogovorov tako v letu 2022 kot leta 2023.
Zdravniki so zaradi kadrovskih primanjkljajev vedno delali preveč, delodajalci so jih prosili za soglasje za delo prek zakonsko določenih 40 ur tedensko, približno polovica zdravnikov po zdajšnjih podatkih pa je zdaj to soglasje za čezmerno delo preklicala. Kaj bo to pomenilo v zdravstvu?
To pomeni, da bo marsikje težko organizirati celotno službo, ki temelji na tem. Na to čezmerno število nadur zdravnikov se je slovenska družba kar nekako navadila. Zdaj pa se bo pokazalo, kaj pomeni, če imamo v neki družbi, v neki državi zdravnikov toliko časa premalo.
Zakaj je zdravnikov premalo, gredo drugam?
Težko rečem. Gotovo gre deset odstotkov zdravnikov drugam, verjetno še nekaj več, v tujino, nekaj jih gre tudi v povsem zasebni sektor. Tukaj ne govorim o javnem sektorju, ki je zaseben po lastnini. To je vse javni sektor skupaj z državnimi ustanovami. Zdravnike iz javnega sistema izgubljamo namreč takrat, ko gredo delat povsem v zasebni sektor, to je sektor, ki je financiran iz žepa ali morda zavarovanja pri drugih zavarovalnicah, ki si ga lahko privoščijo samo nekateri. Tudi tega je nekaj. Pri mlajših zdravnikih je nekaj tudi odhodov v druge poklice. Pred 20 ali 30 leti je veljalo, da je zdravnikov v Sloveniji tako ali tako preveč in da ni potrebno dodatno izobraževanje. Zdaj se je sicer njihovo število povečevalo, saj imamo že nekaj let novo medicinsko fakulteto, tudi vpis je postopno večji in ni mogoče kar naenkrat vpisati toliko več zdravnikov, se pa vpis postopno povečuje. S tem se povečuje tudi število zdravnikov. Ne sledimo pa potrebam. Tudi v Evropi na primer imajo večje število zdravnikov. Imeli so večje število zdravnikov kot v Sloveniji že pred 20 leti, zdaj se je tudi tam to število povečalo, ker so potrebe večje. Slovenija nekako ne lovi teh potreb, ki jih narekuje na eni strani demografija, bolezni, na drugi pa tehnološka ponudba medicine. Temu ne sledimo. Ne gre torej samo za nominalno povečevanje.
Koliko zdravnikov po vaši oceni primanjkuje v Sloveniji, je največji primanjkljaj med družinskimi zdravniki?
Največ primanjkuje družinskih zdravnikov, čeprav ta podatek ni vedno povsem točen, ker moramo družinskim zdravnikom do neke mere prišteti tudi pediatre, ki pri nas delajo na primarni ravni. Vendar pa se da v celoti to preprosto izračunati, če primerjamo evropsko povprečje in povprečje v Sloveniji − na število prebivalcev nam manjka tisoč zdravnikov.
V bolnišnicah vodstva zdaj večinoma navajajo, da bodo umaknili soglasja zdravnikom za delo drugje. Kaj bo to pomenilo za zdravstvo? Ali morda to pomeni tudi kršenje pravic zdravnikov?
V bistvu to ne pomeni kršenja zdravniških pravic. Delali bodo tako kot drugi državljani. Enak delovni čas, kot je v Sloveniji uzakonjen in kot ga narekuje tudi evropska direktiva. Problem pa je, da je nemogoče, da bo vse delo v tem delovnem času, v teh opravljenih urah, narejeno.
Priča smo tudi pogromu nad zdravniki. Večina državljanov odobrava zahteve zdravnikov in jih razume, vendar pa je zelo glasna in odmevna skupina, ki deluje proti njim. Kako komentirate ta pogrom?
Ta pogrom je v resnici zelo, zelo zaskrbljiv, ker vodi v razpad javnega zdravstva. Volja zdravnikov in v bistvu pripravljenost nadaljevati stavko je do neke mere prav spodbujena s temi pogromi, s temi žalitvami. Če se bo to nadaljevalo, če se bo ta klima nadaljevala, bomo težko zamerili zdravnikom, da se bodo odločili in zapustili slovenski javni zdravstveni sektor. Težko ocenjujem, kakšne namene imajo ti ljudje, ampak prav gotovo v prvi vrsti ne dobrih. Morda se za njimi skriva celo želja po razpadu javnega sistema in nekega interesnega kapitala v ozadju, ki želi v resnici opraviti zdravo privatizacijo zdravstva. Tistega dela torej, ki ne bo dostopno iz javno zbranih sredstev in bo dostopno samo ljudem, ki bodo to zdravstvo lahko plačali iz svojega žepa.
Na željo po privatizaciji v ozadju opozarjajo tudi drugi. Kaj bi to pomenilo?
To bi pomenilo, da je to, kar se zdaj v majhnem obsegu dogaja v Sloveniji, zelo očitno v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah. Recimo v Srbiji. Če želite zdravstveno storitev, jo boste v javnem sistemu iz svojega obveznega zavarovanja zelo težko dobili ali pa bo ta zelo nekvalitetna, zanjo bo treba plačati iz svojega žepa. In tega si zdravniki, čeprav bi v takšnem sistemu bistveno več zaslužili, res ne želijo. Iz Slovenije odhajajo zdravniki na takšen način delat v Srbijo.
Se že zdaj dogaja, da odhajajo nazaj v Srbijo? Do zdaj smo vedeli samo to, da iz Srbije prihajajo v Slovenijo.
Kot vem, so nedavno z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana nazaj odšli trije vrhunski strokovnjaki.
Nekateri opozarjajo, da tako hudo, kot je v slovenskem javnem zdravstvu danes, ni bilo še nikoli in da za to niso krivi zdravniki, medicinske sestre in drugi zaposleni v zdravstvu. Se strinjate s tem?
Seveda. To je tudi ena od stavkovnih zahtev, naj vlada neha uperjati prst v vzroke za težave v zdravstvu v zdravnike ali druge zaposlene, ampak naj se loti sprememb, ki bodo privabile zdravstvene delavce nazaj v zdravstvene poklice, kjer bodo v dobrih delovnih razmerah z veseljem tudi ostali.
Kaj pa zdravstvena reforma, ki naj bi bila številka ena v prioritetah zdajšnje vlade? Obljubljali so namreč, da bo zaživela s 1. januarjem 2024.
Zgodilo se ni nič. Dobesedno.
Koliko Zdravniška zbornica Slovenije sodeluje z ministrstvom za zdravje, kakšne so te povezave?
Z ministrstvom seveda sodelujemo. To je del zborničnega dela, pa tudi t. i. javna pooblastila. Zbornica izvaja številne naloge v imenu države, kar zadeva specializacije, evidentiranje zdravnikov in podobno. To je nekaj, kar se dogaja v večini evropskih držav. Tukaj smo prav gotovo povezani. V bistvu gre za pravila igre, ki jih do neke mere določimo zdravniki in so del naše avtonomije v okviru zbornice, za kar vedno da soglasje nato ministrstvo. Tudi sicer sodelujemo pri pripravi različnih zakonov s svojimi predstavniki v različnih delovnih skupinah. To sodelovanje poteka, vendar pa je veliko vprašanje, kakšni so rezultati tega dela. Marsikaj je bilo že pripravljeno skoraj do konca, spremembe zakonodaje, kot je npr. zakon o digitalizaciji in podobno, pa se na koncu ni zgodilo nič.
Čakalne vrste se podaljšujejo, ljudje za to pogosto krivijo zdravnike …
To je popoln nesmisel. V vsaki zdravstveni ustanovi se izvede toliko storitev, kolikor jih Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je plačnik tega, plača. Ponekod ne pride do realizacije, za to so verjetno penali in podobno. Ponekod se ta realizacija preseže, to je praviloma minus zdravstvenih izvajalcev. Tisti, ki določa obseg programov in določa tudi čakalne vrste, je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
ZZZS je ostal nespremenjen in deluje kot v času pred osamosvojitvijo države. Zakaj se pri tem nič ne premakne, da bi prišlo do reorganizacije ipd.?
Težko rečem. Po svetu obstajajo različne teorije, kako imeti organizirano plačevanje javnega zdravstva − ali je to proračun, ali je to ena zdravstvena blagajna, ali je to več zdravstvenih zavarovalnic. Razprave na to temo tečejo že dlje časa in v Sloveniji pravzaprav nismo našli dokončnega odgovora na to vprašanje. Zavod za zdravstveno zavarovanje do neke mere sodeluje pri nekaterih izboljšavah, vendar pa gre na drugi strani za organizacijo, ki ima monopol nad razdeljevanjem sredstev in je na eni strani poimenovan kot zavarovalnica, na drugi pa gre v bistvu za plansko dejavnost iz proračuna. Če se primerjamo z zavarovalnico, kjer imamo zavarovan svoj avto, nam tam nikoli ne povedo, da škoda sicer je in jo bomo dobili povrnjeno, vendar moramo v čakalno vrsto za storitev, ki jo zagotavlja zavarovalnica. Skratka, v primeru ZZZS ni odnosa, da bi zavarovalnica dejansko zagotavljala storitve, kupovala te storitve za svoje zavarovance, ampak gre za modele financiranja, kot bi šlo za financiranje v resnici iz proračuna. Zadeve ostajajo nedorečene. O podrobnostih bi težko govorila, saj nisem strokovnjakinja za to področje, vem pa tudi iz svojega zdravniškega dela, kako stvari funkcionirajo.
Če se bo to nadaljevalo, če se bo ta klima nadaljevala, bomo težko zamerili zdravnikom, da se bodo odločili in zapustili slovenski javni zdravstveni sektor.
Po drugi strani smo priča, da ZZZS mirno plača vse preglede, ki jih državljani opravimo v tujini, kar je posledica dolgih čakalnih vrst v Sloveniji.
To je izjemno nespametno. Tukaj gre za to, da s tem zaslužijo ljudje, ki živijo drugje in tam plačujejo davke. Če bi plačevali to izvajalcem zdravstvenih storitev v Sloveniji, bi se že ta del povrnil v skupno blagajno, če govorimo samo o tem. Zelo nesmiselno je izobraževati zobozdravnike in jih celo uvažati. V Sloveniji je zobozdravnikov dovolj, potem nekomu drugemu plačujemo za storitve, ki so očitno vključene v tisto, kar plačuje ZZZS? Tukaj ne govorimo o nadstandardnih storitvah, ki so samoplačniške na obeh straneh meje. Enako velja tudi za diagnostične postopke in še kaj bi se našlo. Dogaja se, da slovenski zdravniki svoje ambulante odpirajo na drugi strani državne meje za slovenske bolnike. Seveda pa se kot državljani s tem nikakor ne smemo strinjati. V bistvu so to podjetja, ki so registrirana v tujini in plačujejo davke v tujini. Skratka, gre za neto izgubo za državo.
Kakšno je vaše stališče do evtanazije? Zdravniki večinoma nasprotujejo usmrtitvam starejših in bolnih. Kakšno je vaše osebno stališče do tega?
Moje stališče je odklonilno. V družbi, v kateri zdaj živimo, pa še bolj. Nismo namreč družba, ki bi znala poskrbeti za starejše in nebogljene. Slabo imamo razvito paliativno oskrbo. Sicer je vrhunska v tistem majhnem delu, kjer jo imamo, ampak v resnici nedostopna številnim državljanom. Res je skrajno neetično uvajati evtanazijo v takem primeru. Sploh se mi zdi, da je evtanazija v družbi razumljena kot neke vrste napredek, pri čemer se hitro pojavi asociacija recimo na evgeniko*, ki je bila v prvi polovici 20. stoletja razumljena kot napredek, dokler ni prišlo do spoznanj, kaj so v bistvu ti zdravniki, ki so to izvajali, naredili. Tukaj moramo zdravniki pravočasno stopiti stran, povedati ljudem, za kaj gre, in seveda teh postopkov ne izvajati.
Je še kaj, kar želite sporočiti slovenski javnosti?
Na vsak način bi v teh časih, ko zdravniki stavkamo, rada sporočila ljudem, da se bomo potrudili, da bomo naredili vse tisto, kar je res treba. Da jih prosimo za potrpljenje in da jih prosimo tudi, da po svojih močeh, kot je to v demokratični družbi mogoče, prepričajo odločevalce, da prepričajo vlado, da morajo zdravstvo urediti.
Zdravniki ne stavkajo samo zase in za svoje plače …
Nikakor ne. Med stavkovnimi zahtevami niso samo plače, je tudi odnos do zdravnikov, je tudi postavitev zdravstvenega stebra, ki bi nam omogočil napredek v zdravstvu oziroma omogočanje teh privlačnih delovnih mest tudi za srednješolsko izobražene medicinske sestre, ki so temelj zdravstva, da ne bodo odhajale v druge poklice. Vse to so zahteve. Ko pa se z zdravniki pogovarjam tudi na stavkovnih zborih, so zahteve še širše. Res je treba spremeniti upravljanje javnih zdravstvenih zavodov. Skratka, treba je podpreti zdravstvo na različne načine. In to je tisto, kar imamo v mislih, ko govorimo o stavki in o tem, kakšne spremembe želimo. Na vsak način so naše razmere vedno namenjene tudi bolnikom. Kako se počuti bolnik, ki ponoči ne more priklicati sestre, ker je edina in ima delo z drugim bolnikom? Potem fizične razmere, bolnišnice z enim straniščem za 10 postelj, pa pokvarjena prha, to so razmere, v katerih težko delajo medicinske sestre, težko dela zdravnik, najtežje pa seveda to prenašajo pacienti.
*Evgenika je družbena filozofija, ki zagovarja izboljševanje človekovih dednih lastnosti z različnimi oblikami posegov.
(Intervju je bil objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
