Piše: Andrej Sekulović
Primož Kuštrin je prevajalec, ki med drugim prevaja tudi knjige avtorjev evropske nove desnice. Z njim smo se pogovarjali o njegovih prevodih, o tem kaj lahko avtorji, ki jih je prevedel, danes ponudijo slovenskemu bralcu, pa tudi o kulturni hegemoniji in pritiskih osrednjih medijev, ki preprečujejo objektivne javne razprave o idejah nove desnice.
Gospod Kuštrin, v slovenščino ste prevedli že dve knjigi, katerih avtorji so predstavniki tako imenovane »miselne šole nove desnice«. Gre za Manifest za evropski preporod avtorjev Alaina de Benoista in Charlesa Champetierja ter za Posmrtno poročilo avtorja Tomislava Sunića. Nam lahko poveste, kako ste se sami prvič seznanili z novo desnico?
Z »novo desnico« me je seznanil prijatelj, povedal mi je, da se njeni avtorji navezujejo tudi na predkrščanski in antični miselni svet, za katera sem se takrat zanimal, in v nasprotju z »liberalno«, »ekonomsko« desnico vidijo vrednost v tradicionalnem, konservativnem pojmovanju vrednot, kar je bilo takrat in je še zdaj tudi meni blizu.
Kaj vas je najbolj pritegnilo k idejam nove desnice in kako to, da ste se odločili za prevod ravno zgoraj omenjenih knjig?
Kupil sem knjigo »Against Democracy and Equality: The European New Right«, ki jo je napisal dr. Tomislav Sunić, ameriško-hrvaški pisec, disident, nekdanji diplomat in univerzitetni profesor. V izdaji založbe Arktos ji je bil kot priloga dodan »Manifest za evropski preporod« francoskih intelektualcev Charlesa Champetierja in Alaina de Benoista, slednjega se šteje za enega prvih in glavnih mislecev »nove desnice«. Ob branju Sunićeve knjige sem prebral tudi de Benoistov Manifest, nad katerim sem bil tako navdušen, da sem se odločil, da ga prevedem, saj jedrnato povzema poglede obeh avtorjev na najvažnejše probleme družbe leta 1999, ko je bilo delo napisano, njune temeljne vrednote in tudi generalne usmeritve oziroma načela, s pomočjo katerih probleme naslavljati. Knjiga Tomislava Sunića pa me je prepričala z izborom tem, najmanj kar lahko o njih rečem je, da gre za spregledane in zamolčane teme, kot je na primer kruta usoda nemškega naroda po drugi svetovni vojni, pa tudi za nekonvencionalna in sveža naziranja, kot je na primer teza, da so judovsko-krščanske ideje (odrešenje po smrti, koncept linearnega časa, misijonarstvo) v moderni dobi prešle v sekularne nadomestke, kot so vera v utopične družbe (komunizem, zelena prihodnost), koncept neprestanega napredka in vera vanj in razširjanje posvetnih ideologij (komunizma, demokracije).
Medtem ko je Posmrtno poročilo letos izšlo pri založbi Nova obzorja, ste vaš prevod Manifesta za evropski preporod leta 2017 izdali v samozaložbi. Kako to, da ste se odločili omenjeno knjigo izdati sami, ni bilo takrat za to delo nobenega interesa pri kakšni slovenski založbi?
Kot neodvisni prevajalec sem bil v času, ko sem iskal založnika, že navajen na nezanimanje in ležernost urednikov slovenskih založb, pri čemer seveda obstajajo tudi izjeme. Verjetno je razlog za opisano stanje tudi prenasičenost s knjigami in slaba donosnost dejavnosti na premajhnem tržišču ob vsesplošnem propadu bralne kulture in nasploh kulture znanja in vedenja. Zdi se, da šteje le še ozko specializirano tehnično znanje, razgledanost na področju klasičnega humanizma se smatra za nekoristno in za izgubo časa, kar je popolnoma v skladu z duhom postmodernosti. Kljub temu, da sem knjigo financiral sam, mi je na pomoč priskočil sosed založnik (kar postavlja na laž zlajnano »modrost«, da naj bi med Slovenci veljalo, da naj sosedu krava crkne), ki je delo prepoznal kot objave vredno in prevzel distribucijo knjige. Mislim pa, da založnika zelo hitro najde prevod kateregakoli naprednega, zelenega ali multikulturnega avtorja.
Ob izidu Manifesta za evropski preporod bi morala v Ljubljanski mestni knjižnici potekati tudi predstavitev omenjene knjige, na kateri bi gostoval tudi Tomislav Sunić, ki pa je bila tik pred zdajci odpovedana. Kako to, da je prišlo do te odpovedi?
Moram povedati, da je imela knjižnica vse do odpovedi do mene kot organizatorja predstavitve knjige zelo korekten in profesionalen odnos. V noči na dan pred prireditvijo se je v tedniku Mladina pojavil negativen medijski odziv na napoved prireditve. Dvostranski članek je navajal napačne podatke, zavajal, ni odražal dejstev, v njem je bil zelo jasen poudarek, ki ga je podal Rastko Močnik: “Zdi se mi katastrofalno, da se s tem ukvarja javna knjižnica.” Da o nacizmu, ki je bil za vsak slučaj, da kdo ne bi spregledal, prisoten že v podnaslovu članka skupaj z imenom knjižnice, niti ne govorimo. Močnik, katerega mednarodni in intelektualni domet je precej manjši od de Benoistovega, je v članku za nameček oholo pribil, da je avtor knjige “nevreden resnega intelektualnega zanimanja”. Članek pa se zaključi z besedami Svetlane Slapšak o Alainu de Benoistu: »Ta človek je pošast.« Nič novega pri levičarjih: diskreditacija pod krinko »strokovnosti«, za katero se skriva ideologija; razčlovečenje, ki kot tako opravičuje kakršnokoli nasilje, tudi smrt – že videno pri vsaki komunistični revoluciji. Tako sem dan pred prireditvijo ob 14:55 dobil iz knjižnice obvestilo, da prireditev odpovedujejo.
Nam lahko zaupate kakšne razloge za precej nenadno odpoved predstavitve so vam navedli v Mestni knjižnici Ljubljana?
Pisno so mi pojasnili, da »niso bili seznanjeni z vsemi informacijami v zvezi s predstavitvijo knjige, ki so šele sedaj prišle do njih”. Ko sem poskušal izvedeti kaj več, pri čemer sem se ob izrazih presenečenja skliceval na ustavno zagotovljeno svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja (34. člen Ustave Republike Slovenije: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.«), mi je direktorica knjižnice, potem ko od gospe, ki je bila v knjižnici zadolžena za prireditve, nisem dobil odgovora, pisno zabrusila, da »ni dolžna nikomur polagati računov«.
Kako ste se sami odzvali na to?
Ker menim, da mora biti odločanje v javnih ustanovah transparentno, sem se obrnil na Informacijskega pooblaščenca, ki pa je moj zahtevek za razkritje razlogov, zaradi katerih je bila prireditev odpovedana, zavrnil z argumentacijo, ki je povzemala obrazložitev knjižnice pred Informacijskim pooblaščencem, da knjižnica nima predpisov ali aktov, s katerimi bi urejala področje organizacije dogodkov, torej v zvezi s tem tudi ni nobenih dokumentov, ki bi jih lahko knjižnica kot javna ustanova v zvezi z odpovedjo predstavila javnosti.
Se vam zdi, da v slovenskem kulturnem in literarnem prostoru obstaja določena ideološka prevlada, ki preprečuje, da bi se v javnih ustanovah, kakršna je Mestna knjižnica Ljubljana, razpravljalo svobodno in objektivno tudi o knjigah in idejah, ki ne spadajo v okvirje liberalnih in levih idej?
Argumentacija Informacijskega pooblaščenca, ki je povzemala argumentacijo knjižnice, je verjetno pravilna in z njo nimam težav, tudi postopek je bil voden korektno. Vseeno pa menim, da si javna knjižnica kot ustanova, ki jo financiramo državljani in bi morala služiti vsem državljanom, ne bi smela privoščiti takšne arbitrarnosti. Odpoved si lahko razlagam na več načinov: knjižnica je ravnala neprofesionalno (ni se poučila o vsebini dela in referencah in kompetencah avtorja knjige in gosta prireditve, raje je verjela senzacionalizmu v tisku), knjižnica se je ustrašila medijskega linča propagandnega medija ali pa je knjižnica že ves čas držala figo v žepu. Sam menim, da je šlo za kombinacijo prve in druge možnosti, dopuščam pa tudi tretjo. O tej tretji je na nekem posvetu ali okrogli mizi, mislim, da se je odvijala v prostorih RTV Slovenija, verjetno govorila Svetlana Slapšak, ko je v zvezi z odpovedanim dogodkom razložila, da poznamo oblastniško in kapilarno cenzuro, ta slednja da se je zgodila v knjižnici. Če njena razlaga drži, potem je to daleč od pluralne družbe, za katero se ljudje, kot je sama, uradno zavzemajo, saj se po nareku strokovno-ideološke elite kapilarno duši ideje, ki tej niso po godu, še prej pa se jih seveda ožigosa in diskreditira kot absolutno zlo. Prevlada, torej kulturna hegemonija, ki jo omenjate, se odraža tudi v tem, da lahko nacizem, fašizem in rasizem ljudem lahkotno podtikajo avtorji, politiki in novinarji, ki trivializirajo, opravičujejo, zagovarjajo, podpirajo, ali pa celo poveličujejo komunizem, Stalina, Tita, razredni »rasizem« in množične poboje zaradi razredne ali ideološke pripadnosti; še več, za vse našteto se zdi, da je družbeno, medijsko in politično sprejemljivo. Problem je globlji, kot se zdi …
Manifest za evropski preporod je izšel v Franciji ob koncu prejšnjega tisočletja, večina esejev iz Posmrtnega poročila pa je bilo prav tako napisanih že v 90. letih prejšnjega stoletja. V kolikšni meri vprašanja, s katerimi se ukvarjajo avtorji teh knjig, ostajajo po vašem mnenju aktualna v naših časih, in kaj lahko ti dve knjigi ponudita danes slovenskemu bralcu?
Vprašanja so še vedno aktualna, nekatera še bolj kot prej, med njimi je zagotovo vprašanje mulitkulturalizma, prav tako vprašanje dekadence oziroma zatona zahodne kulture in civilizacije, nekatere od tem pa so brezčasne, ker gre pri njih za raziskovanje razmerij med različnimi paradigmatskimi sistemi, na primer med antiko in poantičnim obdobjem – bodisi srednjim vekom, novim vekom ali postmoderno. Slovenskemu pa tudi kateremukoli drugemu bralcu lahko ti dve knjigi pa tudi druge knjige avtorjev nove desnice ponudijo predvsem razmišljanja izven ustaljenih okvirjev tako levice kot tudi desnice, razmišljanja, ki so bila iz ideoloških razlogov oziroma zaradi prevlade progresivizma izgnana z univerz, predvsem pa zaradi obilice citiranja in bogatih bibilografij, ki so jim praviloma dodane, služijo kot enciklopedijski pregled avtorjev in del, ki so predvsem od konca druge svetovne vojne ožigosani kot nazadnjaški in izgnani iz šol, univerz, medijev in politike.
Hvala vam za intervju. Morda nam za konec lahko zaupate, če nameravate v prihodnosti prevesti v slovenščino še kakšno delo avtorjev, ki ne spadajo v trenutne politično korektne okvirje in pa katere druge avtorje, poleg zgoraj omenjenih, bi še priporočili vsem, ki jih zanimajo ideje nove desnice?
Zagotovo bom še prevajal. Glede avtorjev, ki bi jih priporočil, pa bralcem priporočam katerokoli delo teh avtorjev; veliko citatov in bogatih bibiliografij na primer vsebuje Sunićeva knjiga »Against Democracy and Equality: The European New Right«.
Biografija
Primož Kuštrin je prevajalec, ki za različne založbe in v samozaložbi iz angleščine prevaja poezijo, eseje, leposlovje za mladino in otroke in knjige s politično-filozofsko vsebino. Njegov zadnji prevod je knjiga ameriško-hrvaškega avtorja Tomislava Sunića »Posmrtno poročilo«, ki je izšla pri založbi Nova obzorja.
