Piše: Bogdan Sajovic
Z Alojzom Peterletom, predsednikom osamosvojitvene Demosove vlade, nekdanjim evropskim poslancem in predsednikom Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, smo se pogovarjali med drugim o vladni ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve, odnosu do osamosvojitve, polarizaciji in diskreditacijah, ki jih širi levica.
Alojz Peterle se je rodil 5. julija 1948 v Čužnji vasi pri Trebelnem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer se je obstransko ukvarjal tudi s športom in s šahom ter opravil izpit za jadralnega pilota. Diplomiral je iz zgodovine in geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, vzporedno pa je študiral tudi na Ekonomski fakulteti UL in diplomiral na prvi stopnji. Po diplomi se je zaposlil na Urbanističnem zavodu in nato na Zavodu za družbeno planiranje. V tem času je pel v Zboru sv. Cecilije pri frančiškanih, se ukvarjal s čebelarstvom (več let je bil tudi predsednik čebelarske zveze). Petnajst let je bil odgovorni urednik Revije 2000, bil je tudi glavni urednik študentske krščanske revije Tretji dan.
Leta 1988 je vstopil v Odbor za varstvo človekovih pravic. Marca 1989 je bil soustanovitelj Slovenskega krščansko-socialnega gibanja in postal njegov tajnik, od novembra 1989 pa predsednik Slovenskih krščanskih demokratov. Leta 1990 je bil izvoljen za podpredsednika Demosa.
Po zmagi Demosa na volitvah aprila 1990 je Peterle postal predsednik osamosvojitvene vlade. Po izglasovani nezaupnici aprila 1992 je bil do volitev v opoziciji, v drugi Drnovškovi vladi pa je postal podpredsednik in zunanji minister (1999–1994). V kratkotrajni Bajukovi vladi leta 2000 je bil spet zunanji minister, zaradi nestrinjanja s politiko združene SKD in SLS pa je z Bajukom in s še nekaterimi drugimi poslanci izstopil in soustanovil Novo Slovenijo. Na listi te stranke je bil izvoljen za poslanca v evropskem parlamentu, kjer je ostal tri mandate, do leta 2019. Sedaj je predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.
DEMOKRACIJA: Gospod Peterle, da takoj zgrabiva bika za roge. Zakaj je treba ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve?
Peterle: Ukinitev samostojnega muzeja osamosvojitve ni tehnična zadeva, ampak udarec po osamosvojitvi, ki izhaja iz temeljne zadrege levice, izraža pa se z jezo. Osamosvojitev ni bila projekt partije. Kljub temu so stranke komunističnega izvora v kritičnih trenutkih pri njem sodelovale z Demosom in bi ga lahko ponotranjile in praznovale kot skupno stvar. Namesto tega poslušamo diskreditacijsko govorico o »zaslugarjih«, »domoljubih« in še kaj hujšega. Gre za oblastno uveljavljanje novega odnosa do osamosvojitve in poskus njenega podrejanja interesom zunaj nje same.
DEMOKRACIJA: Levičarji bi torej radi preurejali dogodke v zvezi za osamosvojitvijo?
Peterle: Delujejo že tako in zdi se, da je muzej šele začetek. Eni pravijo temu prisvajanje zgodovine. Dogodkov se ne da preurejati, lahko pa se spreminja interpretacija. Vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili tudi na drugo, kar je povezano z osamosvojitvijo. Slišal sem za najavo, da bodo spomenike iz časa enoumja, ki so kulturno zbrani v Parku vojaške zgodovine v Pivki, spravili nazaj na stare lokacije. Osamosvojitev so podprli tudi številni komunisti, veliko manj pa jih je (bilo) za demokratično preobrazbo, ki je pri nas zastala. Ne pozabimo, da leta 1991 ni šlo samo za slovo od Jugoslavije, ampak tudi od nedemokratičnega enopartijskega režima. Ne bi škodilo, če bi bila v naslovu muzeja osamosvojitve tudi beseda demokratizacija.
DEMOKRACIJA: Tako kot si v zadnjem času izmišljujejo slavne bitke NOB, recimo na Menini planini?
Peterle: Menina planina je podaljšano življenje mita na račun davkoplačevalcev. Koliko pa imamo igranih filmov o osamosvojitvi? Seveda je očitna težnja, da bi osamosvojitev podredili NOB. Nedavno je predsednica republike Nataša Pirc Musar dejala, da je bila »narodnoosvobodilna borba najbolj domoljubno dejanje v naši zgodovini«. Bolj kot osamosvojitev, dajte no!
DEMOKRACIJA: Se pravi popolna podreditev osamosvojitve partizanščini, celo kot nekakšna kontinuiteta, privesek?
Peterle: V tem smislu. Poenostavljeno rečeno ponujajo tako zgodbo: skoraj vse je bilo doseženo že med letoma 1941 in 1945, potem pa se nenadoma zgodi še osamosvojitev. V mit o osvoboditeljih in izdajalcih projicirajo namene, ki jih Kominterni podrejeni komunisti niso imeli. Moskvi ni šlo za samostojno Slovenijo, ampak za sovjete od Vladivostoka do Gibraltarja. Poskušajo ločiti revolucijo od boja proti okupatorju, kot da je bila revolucija samo po naključju zraven, partizanstvo pa je temeljilo na boju proti okupatorju in se je bojevalo za osamosvojitev Slovenije. Spomnimo se Mitje Ribičiča: »Kdor ne razume revolucije, ne razume nič.« Zakaj pa so potem čakali še petinštirideset let, da je do osamosvojitve dejansko prišlo? Skušali so tudi prikazati, kot da je bila ustanovitev teritorialne obrambe v sedemdesetih letih del načrta za osamosvojitev. To ni res, teritorialna obramba, ki je odigrala vlogo v vojni za Slovenijo, ni služila namenu, za katerega je bila na začetku postavljena, in ni bila več podsistem JLA, ki nas je napadla. Moštvo TO, vključno s komunisti, je bilo bolj ali manj isto, namen pa je bil povsem drug. TO je 1991 branila plebiscitarno voljo slovenskega naroda za samostojnost. Komunisti, ki so pri tem sodelovali, so (bi bili) lahko ponosni na to. Odkar se je nekdanji predsednik RS Borut Pahor jasno izrazil o tem, je ideja o kontinuiteti TO vsaj navzven potihnila.
DEMOKRACIJA: In tako pridemo do ukinjanja Muzeja slovenske osamosvojitve, ali kot skušajo prikazati levičarji, združitve.
Peterle: Nalijmo si čistega vina, gre za ukinitev. Pravno gledano je vlada ukinila dve samostojni muzejski ustanovi, tako Muzej slovenske osamosvojitve kot tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije in se odločila za pravnoformalno novo muzejsko ustanovo. In namen tega manevra je podreditev, degradacija osamosvojitve. Kot je bila edinstvena osamosvojitev, je sedaj edinstvena ukinitev. Sami sebe spotikamo.
DEMOKRACIJA: Ampak levičarji se izgovarjajo na stroko …
Peterle: To so prazni izgovori. Mar dr. Simoniti, minister, ki je podpisal odlok o ustanovitvi muzeja osamosvojitve, ni zgodovinar, celo doktor zgodovine? Ali pa dr. Dežman ali dr. Oset in drugi, ki so sodelovali pri tem projektu? Ali je stroka samo na eni strani? Dovolite primer sveže strokovnosti »naših«. Govorim o prospektu osamosvojitve, ki ga je ob njeni trideseti obletnici državni zbor, strokovni pregled pa so pri tem opravili dr. Repe, dr. Gabrič in dr. Premk. V njej vodja Demosa dr. Jože Pučnik in osamosvojitvena vlada sploh nista omenjena, čeprav je slednja prevzela nase ključne operativne naloge osamosvajanja. Seveda tudi niso omenjeni Slovenski krščanski demokrati, presenetljivi zmagovalci volitev znotraj Demosa, so pa imensko našteti vsi člani Predsedstva (S)RS. Tako stroka, ki pozna samo »naše«. Metodo izključevanja poznamo. Že iz tega se da predvidevati, kako bi bila videti predstavitev osamosvojitve v novem muzeju. Kar brez Pučnika in vlade.
Pa ne gre samo za ignoriranje, dogaja se zasmehovanje, zaničevanje in zavajanje. Norčujejo se iz začasnega muzeja, češ da je skromen. Seveda je, saj je bil komaj dobro ustanovljen, za vzpostavitev muzeja je potreben čas. Vnaprej mu pripisujejo namero zlorabe.
DEMOKRACIJA: Glede na tako široko zasnovano akcijo ni prav verjetno, da je zamisel o ukinitvi muzeja zrasla na zeljniku ministrice Aste Vrečko ali predsednika vlade Roberta Goloba.
Peterle: Ne, tukaj gre za projekt celotne levice. Ta pa deluje na treh ravneh. Prva je tista v ozadju, ki ima dejansko moč – predvsem kapitalsko in medijsko. Druga raven je tako imenovana civilna družba, nevladniki. Ti so po navodilih prve ravni prevzeli ulico. Tretja raven pa je formalna oblast, ki pa izvaja tisto, kar ji prvi naročita, recimo pokop Janeza Zemljariča z državnimi častmi. Če sem prav poučen, je bila ideja o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve podana že mesece pred volitvami, zdaj pa sta Vrečkova in Golob oziroma vlada zadevo izvršila.
DEMOKRACIJA: Imajo pa polna usta floskul, kako gre za strokovno in ne politično odločitev …
Peterle: Ustanovitev muzeja ali v tem primeru ukinitev je seveda politično dejanje, kakšno pa naj bi bilo? Pričakoval bi malo več intelektualnega poštenja. Je nekdanji Muzej narodne osvoboditve ustanovila stroka, je ona postavila spomenik revolucije (ne NOB) na današnjem Trgu republike? Vsebina muzeja pa je seveda stvar stroke. A kot sem že rekel, levica polarizira in politizira tudi stroko. Po njenem so strokovnjaki samo na eni strani, njihovi. K temu pa so ukinitev izvedli na grob način.
DEMOKRACIJA: Kako to mislite?
Peterle: Za začetek – vodstvi in zaposleni obeh muzejev sploh nista bili obveščeni o ukinitvi oziroma »združitvi«. Za to so izvedeli iz medijev. Ministrica za kulturo do odločitve o ukinitvi ni nikoli sprejela direktorja Muzeja slovenske osamosvojitve, čeprav je za to prosil. Se pa sklicuje na veteranske organizacije in strokovne kroge, ki so bili proti samostojnemu muzeju.
Politika izvršenih dejstev torej z vnaprej znanimi kadrovskimi posledicami. Aroganca in diskreditacije nas spominjajo na nekdanje čase, za katere smo menili, da so z osamosvojitvijo ostali za vedno za nami. Zdaj, trideset let kasneje, pa direktorja dveh državnih muzejev iz časopisov izvesta, da sta odstavljena – saj nista smeti.
S takim ravnanjem potiskajo osamosvojitev v območje polarizacije, kot da ne bi bili že dovolj razdeljeni. To je v nasprotju z duhom in naravo osamosvojitve, ki temelji na plebiscitarni volji slovenskega naroda. Bistveno je, da nas je osamosvojitev povezala, poenotila, ne pa razdelila, kot se je to zgodilo pred osemdesetimi leti. Takrat so se policisti in teritorialci bojevali skupaj. Osamosvojili smo se skupaj in za vse.
Naj poudarim, da je bil zakon o plebiscitu 6. 12. 1990 sprejet v tedanji skupščini brez enega samega glasu proti, podprle so ga vse v skupščini zastopane stranke.
V vladi, ki sem jo imel čast voditi, tretjina ministrov ni pripadala koaliciji Demos, nekateri med njimi so bili iz opozicije. In bila je zavezana »slovenskemu skupaj«. Osamosvojitev je bila edinstveno dejanje v naši zgodovini. Brez enotnosti v ključnih trenutkih nam ne bi uspelo.
Neodgovorno in nemoralno se mi zdi početje levice, ki nas hoče polarizirati tudi v odnosu do osamosvojitve. V vojni za Slovenijo smo se bojevali skupaj, sedaj pa imamo veteranske organizacije, ki se razlikujejo predvsem po odnosu do partizanskega gibanja oziroma do NOB. Nič nam ne bo pomagalo, če bo še osamosvojitev žrtev prerekanja o starih temah, če se bo še ena generacija ločevala in obkladala z vzdevki izpred osemdesetih let.
DEMOKRACIJA: A vendar se to dogaja, celo vse huje je …
Peterle: Diši po starem, tudi po metodah, ki jih je uporabljala Udba. Podlaga za to je koncept sovražnika. Pri nas se govori o izdajalcih, fašistih, nacistih. Eni bi nas radi potiskali proti letu 1941. Bolje bi bilo, če bi nas zanimalo leto 2041 in naprej.
Glejte, če bi hotela vlada uveljaviti vsebinske spremembe, bi zamenjala vodstvo muzeja. To ni bilo dovolj, udarila je po celotni ustanovi.
DEMOKRACIJA: Menda ustanavljajo tudi muzej, posvečen »kolesariatu« in tako imenovanim vseslovenskim vstajam …
Peterle: Marsikaj bomo še doživeli, ni pa potrebe, da bi ukinjali in vnaprej diskreditirali muzej, ki ga je ustanovila demokratično izvoljena vlada. Dovoljujem si karikaturno napoved, kako bo videti novi muzej – obsegal bo nekaj nadstropij, posvečenih partizanskemu boju in Jugoslaviji, v kleti pa bo soba z eksponati iz osamosvojitve.
DEMOKRACIJA: Ko omenjate eksponate, so tisti, ki so jih darovali za Muzej slovenske osamosvojitve, nedvomno razočarani nad razvojem dogodkov. Ali je morda kdo zahteval eksponate nazaj?
Peterle: Tega ne vem, to bi morali vprašati vodstvo muzeja. Zagotovo pa bo ta poteza vlade zmanjšala željo, da bi še kdo daroval eksponate novemu muzeju. In mnogi imajo eksponate, ki bi tja sodili. Jaz osebno imam kar nekaj stvari, ki bi jih lahko podaril muzeju, verjetno tudi Janša, Bavčar in še mnogi drugi, ki so sodelovali v procesu osamosvajanja. Če se diskreditirajo osamosvojitev in osamosvojitelji, zakaj bi zbirali eksponate? Da končajo v nekem depoju in pozabi?
DEMOKRACIJA: Ali bi bilo boje, če bi se ustanovil zasebni muzej osamosvojitve?
Peterle: Med očitki levice, s katerimi skušajo diskreditirati muzaj osamosvojitve je ravno ta očitek, da gre za »zasebni projekt«. Menda nismo imeli zasebne vlade. Sploh pa je vprašanje, ali bi županstvo dalo dovoljenje za ustanovitev muzeja. Saj ne dajo dovoljenja niti za pokop posmrtnih ostankov po vojni pomorjenih, kar je nezaslišano, še padli okupatorski vojaki so lahko pokopani na ljubljanskem pokopališču. Tako bi zasebni muzej lahko zaživel samo zunaj Ljubljane, za kar menim, da ni prav. Hočem reči, ni problema, če obstajajo tudi zasebni muzeji, a osamosvojitvi bi moral biti namenjen samostojen muzej, skupen, v glavnem mestu, kot je to v navadi po svetu.
DEMOKRACIJA: In kako naprej, kakšne bodo poteze, da vlada spremeni odločitev?
Peterle: Gre za resno stvar, gre za odnos do temelja naše države. Nasprotovanje ukinitvi se širi. Ljudem ni vseeno. Pismo v podporo samostojnega muzeja osamosvojitve je podpisalo okrog 80 zgodovinarjev in muzealcev (stroka!). Odziva se civilna družba, pripravlja se protestni shod. Opozicijske stranke pa pripravljajo proti ministrici Vrečkovi interpelacijo v državnem zboru.
