Piše: Metod Berlec
Z raziskovalcem udbovskih arhivov, pisateljem in publicistom mag. Igor Omerza smo govorili o njegovi impozantni arhivsko-zgodovinski trilogiji Temna stran Dela, ki obsega več kot 1.200 strani. Še posebej je obsežen drugi del te trilogije, ki nosi podnaslov Kronika propadle »udbovsko-čebinske« Slovenije.
Pisatelj Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Diplomiral in magistriral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja je sodeloval v procesih demokratizacije in nato osamosvajanja Slovenije. Deloval je kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, nato v stranki Slovenska demokratična zveza, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1989. Po njenem razpadu je deloval v okviru Demokratov Slovenije, stranke, ki se je nato marca 1994 združila z Liberalno demokracijo Slovenije. Med letoma 1991 in 1992 je opravljal funkcijo direktorja Službe družbenega knjigovodstva, nato pa funkcijo poslanca prvega sklica Državnega zbora Republike Slovenije. Po končanem podžupanskem mandatu v Ljubljani se je umaknil iz javnega političnega življenja predvsem v publicistično in pisateljsko dejavnost. Na podlagi skoraj 20-letnega raziskovanja udbovskih arhivov je izdal številne knjige, ki so močno odmevale v slovenski javnosti. Napoveduje še nove »udbovske« knjige! Več o njegovih knjigah (in spletni prodaji) na dobra-knjiga.si
Gospod Omerza, nedavno ste v prostorih Muzeja VSO in v oddaji Beremo na televizji Nova24TV predstavili še drugi in tretji del svoje obsežne trilogije Temna stran Dela. Pri tem je zanimivo, da ste prvi del izdali že leta 2019, ob promociji knjige pa napovedali, da boste drugi in tretji del izdali naslednjo leto, nekako do konca leta 2020. No, obljubo ste uresničili, a pet let kasneje. Verjetno zato, ker ste vmes izdali še celo vrsto zelo zanimivih in odmevnih knjig?
Res je. Nekako nisem prišel do finiširanja Delove trilogije. Vmes so mi »skakale« neke obletnice, pomembni datumi, npr. 50 let od slavnega intervjuja Edvarda Kocbeka za Pahor-Rebulovo knjižico Edvard Kocbek – pričevalec našega časa ali naročilo tržaške Mladike, naj napišem knjigo o štajersko-zamejskem osamosvojitelju Francu Jezi, ki so ga zalezovali kot Separatista. Po svoje pa je to tudi dobro, saj sem ob tem našel še kar precej novih dokumentov o temnih in svetlih novinarjih (in sotrudnikih Dela).
V prvi knjigi trilogije Temna stran Dela – s podnaslovom Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov v prvih treh poglavjih razkrivate, kot pravite, »potovanje Edvarda Kocbeka in prijateljev v Delovo črno luknjo«. Pri tem poudarjate, da sta s Kocbekom obračunavala že predhodnika Dela, se pravi Slovenski poročevalec in Ljudska pravica …
No, Edvard Kocbek je bil največja rdeča cunja za propadli režim in njegovo tajno politično policijo, po domače Udbo. Začnejo ga zalezovati, čeprav je bil v vojaško-političnem vrhu Osvobodilne fronte, že leta 1944! Do njegove smrti je okoli njega delovalo 100 špicljev in predhodniki Dela so se nanj medijsko spravili z vso silo že leta 1952, zaradi njegovih, za Kardelja spornih novel Strah in pogum.
Sledi četrto poglavje, ki odkriva sramoten odnos t. i. Gorjupovega Dela do, zaradi Edvarda Kocbeka, priprtih in zaprtih Viktorja Blažiča (novinarja Dela) in Franca Miklavčiča (sodnika).
Ja, za Delo žalostna zgodba, kako niso stopili v bran dvema političnima obsojencema. Miklavčič je celo dobil daljši zapor ne samo zaradi pisanja v podporo Kocbeku »pričevalcu«, ampak tudi zato, ker je Zemljaričeva Udba našla njegove skrite Dnevnike, v katerih opisuje demokratično ureditev ustroj samostojne Slovenije. Kot v posmeh temu je veleudbovec in protiosamosvojitelj Janez Zemljarič dobil od aktualne vlade vojaško-državne pogrebne časti! Tfej!
No, v zadnjem poglavju pa pišete o Mitji Gorjupu in Jožetu Javoršku kot udbovsko-režimskem siamskem dvojčku. Kakšna je bila njuna vloga v tistem času?
Gorjup in Javoršek, oba tajna ovaduška kapitalca, sta prek Dela javno zlivala gnojnico ob Kocbekovi sedemdestletnici, se pravi od septembra do decembra 1974 in sta s tem nadaljevala po izidu Kocbekovega tržaškega pričevanja marca 1975. Drugače pa je Javoršek leta in leta cinkaril Udbi »prijatelja« Kocbeka za denar, Gorjup pa je npr. leta 1977 kot šef Dela omogočil Udbi dostop do vseh pisalnih strojev novinarjev v t. i. Črni vdovi, Delovi stolpnici. Zavrženo!
Naj preideva k drugi knjigi vaše trilogije, ki nosi naslov Temna stran Dela s podnaslovom Kronika propadle »udbovsko-čebinske« Slovenije. To res obsežno knjigo, ki šteje skoraj 700 strani, ste razdelili na dve veliki poglavji; na Kapitalce in Manjše ribe. Se pravi, da ste jih razdelili po kriteriju pomembnosti?
Da, pomembnost sem ocenjeval po številu in po odličnosti njihovih poročanj Udbi. Morda bi ob bolje ohranjeni udbovski dokumentaciji še kakšna manjša riba priplavala v kapitalske vode. Pri tem naj poudarim, da je v udba.netu, ki ne laže!, še mnogo udbovskih šifer za novinarje Dela, a zanje nisem našel nobene ohranjene dokumentacije. Če bi bila udbovska dokumentacija v celoti ohranjena, bi bila knjiga o Delu in Udbi desetkrat debelejša in število Delovih ovaduhov morda do 10-krat večje!
Pojdiva najprej k prvemu »kapitalcu« Antonu Beblerju, ki je bil registrian vir Službe državne varnosti oziroma Udbe. O njem ste v knjigi napisali kar dobrih štirideset strani …
Prvi je v knjigi zaradi abecede. On je bil tudi konfident vojaške obveščevalne službe. To ni KOS! Veliko je hodil v tujino in poročal obveščevalno, a žal tudi politično. Zacinkaril je tudi svojega kolega na fakulteti Leopolda Šešerka. Zanimivo je, da ni napredoval v registriranega sodelavca, pač pa so ga nekje pri koncu režima udbovci začeli tudi zalezovati.
Drugi »kapitalec« je Dušan Biber. Iz vašega knjige je recimo razvidno, da je pisal za Udbo natančna poročila o svojih srečanjih recimo z znanim nemškim novinarjem Viktorjem Meierjem …
O njem je največ ohranjenega, kar 160 strani. Imel je dve kodni imeni Kaktus in pozneje Trn. Obakrat bodičast torej! Njegovih poročanj je veliko. Ko mu je britanska publicistka ruskega rodu Nora Beloff poslala v pregled delovno kopijo svoje knjige o Titu, jo je cokinpok dostavil Udbi. Profesionalno dno za doktorja zgodovine!
Iz vaše knjige je recimo povsem jasno, kar se je sicer že prej vedelo, da je bil nekdanji urednik Dela, nato pred leti poslanec Jankovićeve Pozitivne Slovenije Mitja Meršol sodelavec slovenske tajne politične policije oz. Udbe.
Meršol je vsaj priznal, da je delal za Udbo. Najbolj zanimiv dokument o njem je Zemljaričevo opozorilo Beogradu, da so srbski udbovci Meršola kompromitirali. Zakaj? Meršol je naši Udbi poročal z neke emigrantske, srbske večerje v Londonu. To je slovenska Udba potem sporočila v Beograd. Tam so udbovci začeli gnjaviti starše ene od udeleženk večerje in oni so o tem obvestili svojo »londonsko« hčerko. Tako je bil »provaljen« Meršol. Zmazal se je tako, da je hčerki dejal, da je o tem pisal ženi in da je verjetno Udba to prečitala. Ni bila lahka tale rabota za Udbo!
Recite še kakšno besedo o Antonu Rupniku, ki ste mu v knjigi posvetili kar 80 strani. A to pomeni, da je bil zelo dejaven?
Zelo. Srečna okoliščina je, da je o njem ohranjena udbovska analiza. Za nobenega konfidenta Udbe nisem našel tako podrobnega dokumenta. Najprej je bilo njegovo kodno Gustav, nato Viktor. Rupnik je npr. Udbi precej natančno opisal, kako se iz centra Dunaja pride do hiše novinarja Viktorja Meierja, kako je hiša videti zunaj in znotraj ter kje skrivata zakonca Meier ključ od vhodnih vrat. Verjetno je Udba načrtovala kakšen tajni vdor v njegovo domovanje. Morda ga je tudi opravila, a dokumentacija o tem ni ohranjena. Poleg tega so Rupnika tajni policaji tudi opremili s snemalno napravo za potrebe snemanja njegovega pogovora z Meierjem (kodno zalezovan kot Žurnalist in pozneje kot Toper). Vedeti morate, da je bil Meier pomemben evropski novinar, kritičen, objektiven do jugorežima in zalezovale so ga vse republiške in zvezna Udba. Bil je fantastično informiran, uporabljal ga je celo, ko mu je to ustrezalo, Milan Kučan, saj je npr. njegov potrčko Matjaž Kmecl zaupno povedal Meierju o ozadju odstranjenega članka v Mladini »Noč dolgih nožev«, ki ga je napisal Vlado Miheljak.
Med »kapitlaci« je tudi Marjan Sedmak. Je iz udbovskega gradiva jasno, kdaj je začel sodelovati s Službo državne varnosti oz. Z Udbo?
Ne vem, kdaj je začel sodelovati. Njegovo kodno ime je bilo precej nenavadno – Užičan. Kar precej časa sem si belil glavo, od kod to tajno ime, a mi nič pametnega ni padlo v glavo. Tudi Užičan je poročal o Meierju. Poleg tega je meni najbolj zanimivo, čeprav to v ovaduškem smislu ni kaj posebno pomembno, kako Sedmak opisuje Udbi svoje stanovanje in druge zadeve v Bonnu, citiram: »Po prihodu v ZRN si je [Užičan] v Godesbergu 5 km iz Bonna najel stanovanje. Stanovanje je dvosobno in je novo. Ima dobro lokacijo, saj ima v eni smeri našo ambasado, oddaljeno 5 minut vožnje z avtobusom, v drugi smeri pa je center Bonna in Press Amt, do koder lahko prideš s podzemsko železnico. Za stanovanje plača 850 DM najemnine in ostale stroške … Zaenkrat ne potuje izven Bonna predvsem iz razloga finančnih zadev, želi pa si obiskati Berlin … Tam osebno pozna svojo bivšo študentko iz partijske šole Konda Martino, ki je sedaj učiteljica.«
Smešno, morda pa ne? Res, kaj vse je zanimalo Udbo!
Nekteri od teh »kapitalcev« so še živi, če se ne motim, recimo Anton Bebler, Mitja Meršol, Anton Rupnik in Marjan Sedmak. Se je že kdo odzval na to vašo knjigo? Ali vam je morda kdo od njih zagrozil s tožbo?
Nihče se ni odzval, tega tudi ne pričakujem. No, vsi prizadeti, ki so me do sedaj tožili, so propadli na sodišču, ker ohranjenih dokumentov, kot lepo pravi množični morilec Stalin, se ne da izsekati niti s sekiro! Tožbe bi bile smiselne samo proti sestavljalcem udbovskih poročil, veliko jih je še živih, če bi prizadeti konfidenti bili prepričani, da so udbovci v svojih poročilih lagali oz. da so si izmišljali konfidente. Misija nemogoče!
V drugi del te obsežne knjige ste uvrstili t. i. manjše ribe. Koga vse?
Grem po abecedi: Doberšek Tit, Fornezzi Tone – Tof, Godnič Stanka, Gustinčič Jurij, Košir Manca, Kralj Dragoljub – Drago, Močnik Rastko, Novak Andrej, Pahor Božidar, Pengov Jure, Pogačnik Bogdan, Tedeško Janko, Željeznov Dušan.
No, za Toneta Fornezzija – Tofa je že v prejšnjem režimu veljalo, da je nekakšen dvorni oz. režimski humorist. Vi razkrivate, da je imel udbovsko kodno ime Gorenc?
Da, Tone Fornezzi je bil opuščen sodelavec in registriran vir Udbe.
Kako pa je bilo z Manco Košir?
Koširjeva ima v udba.netu alias CAE – Centralni aktivni evidenci status opuščene sodelavke in neregistriranega vira. Njeno kodno ime je bilo Karpo. Torej gre za dvojno prikrivanje pravega imena, prvič, kodiranje in drugič, sprememba spola. To je Udba počela zato, da bi bilo teže odkriti prava imena konfidentov, če bi prišlo do vdora v njeno dokumentacijo. Pa tudi vsi v Udbi tako niso imeli dostopa do pravih imen, le udbovec za zvezo s konfidentom in nekaj šefov.
No, tretji knjigi trilogije ste dali naslov Svetla stran Dela. Knjiga je diametralno nasprotje druge knjige trilogije, saj opisuje tajno udbovsko zalezovanje sedmih Delovih novinarjev. Pri tem ste knjigo razdelili na dve veliki poglavji in začeli s »svetlješo stranjo«. Zame osebno je zanimiv predvsem Danilo Slivnik, ki mi je dal priložnost, da sem prve novinarske izkušnje pridobil na Magu.
Slivnika nisem mogel dati v »popolno svetlobo«, ker ima šifro posebnega vira, a iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da je bil kar velika kost v grlu tako Sovjetom kot dopisnik v Moskvi kot našemu režimu doma. Podpredsednik slovenske vlade Boris Frlec je celo o njem pisal besno pismo notranjemu ministru Tomažu Ertlu in zahteval razčiščevanje glede njegovega pisanja iz Sovjetske zveze. Na drugi strani pa je KGB-jevec Viktor Krutko, Udba mu je dodelila lepo kodno ime zalezovanja Igor, za Danila dejal, da je »dermo« – govno, ker je bil tako negativno nastrojen do Sovjetske zveze.
V drugo poglavje oz. drugi del knjige Svetla stran Dela z naslovom Popolna svetloba pa ste uvrstili Viktorja Blažiča, Andreja Inkreta in Alenko Puhar. Zakaj?
Zato ker so vsi brez vsakega udbovskega »madeža«, bili so pač zalezovani leta in leta kot Blaž, Prijatelj in Priloga. Če naredim primerjavo z Dantejevo Božansko komedijo, potem je Temna stran Dela Pekel, Svetlejša stran Dela so Vice in Popolna svetloba je Raj. Zato tudi Temno in Svetlo stran Dela prodajam skupaj, ker drugače bi mi »svetloba« ostajala. Tudi jaz sem moral kupiti vse tri dele Danteja, čeprav sem Pekel prebral že večkrat, Vice in Raj pa samo enkrat, in še to s težavo! A tudi zadnja sta seveda mojstrovina par excellence!
Približujeva se koncu najinega pogovora. Kaj nam sporoča vaša impozantna trilogija o Delu? Kaj nam pove o medijski krajini v prejšnjem režimu?
Nič dobrega. Podobno knjigo bi lahko napisal o Ljubljanskem dnevniku, Večeru, socialističnem radiju in televiziji itd. Ampak to je logično, saj v diktaturah, pa naj bodo komunistične ali naci-fašistične ali kakršnekoli, pač ne more biti drugače. Vsi segmenti take družbe so pod nadzorom in tajna politična policija je orodje ozkega kroga vodilnih ljudi v takih režimih.
In res čisto za konec. Kot ste dejali v oddaji Beremo na televiziji Nova24TV, načrtujete že izdajo novih knjig. Katerih?
Najprej izide januarja 2026 v moji seriji Velikani slovenske osamosvojitve in Udba knjiga Janez Janša – Kaplar. Pod tem kodnim imenom sta namreč Udba (in KOS) zalezovala Janeza Janšo. Potem aprila 2026 ob 80-letnici Dimitrija Rupla prihaja nova knjiga iz serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba s podnaslovom Dimitrij Rupel – Negativ. Napisan je tudi že 2. in 3. del o velikanu osamosvojitve Cirilu Žebotu (kodno zalezovan kot Peter). Še bo za »ljubitelje« Udbe veselo, napeto in poučno!
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
