Piše: Metod Berlec
Soočamo se z najbolj nepredvidljivim in napetim varnostnim okoljem po koncu hladne vojne. Vojna v Ukrajini traja že štiri leta, na Bližnjem vzhodu je ponovno izbruhnil obsežen konflikt, ameriško‑izraelske operacije proti Iranu pa so odprle povsem novo poglavje v globalni obveščevalni in vojaški dinamiki. O tem smo se pogovarjali z nekdanjim direktorjem Sove, predsednikom Odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS in odvetnikom Janezom Stuškom, ki v okviru svoje službe pogosto prihaja v stik z vprašanji varnosti, kibernetskih tveganj in mednarodnega prava.
Gospod Stušek, kako ocenjujete trenutno stopnjo varnostnega tveganja za Slovenijo v kontekstu hkratnih kriz – vojne v Ukrajini in novega konflikta na Bližnjem vzhodu?
Moja ocena je, da je stopnja varnostnega tveganja za Slovenijo danes povišana in bistveno bolj kompleksna, kot si je pripravljena priznati slovenska politika oziroma družba kot celota. Slovenija sicer za zdaj ni neposredno izpostavljena klasični vojaški grožnji, vendar je del evropskega in evroatlantskega prostora, kjer se konflikti ne širijo več samo prek frontnih črt, temveč tudi prek kibernetskih napadov, obveščevalnih operacij, vplivnih kampanj, sabotaž in pritiskov na kritično infrastrukturo itd. Vojna v Ukrajini je po štirih letih postala vojna izčrpavanja z dolgoročnimi posledicami za evropsko varnostno arhitekturo, nova eskalacija na Bližnjem vzhodu pa prinaša dodatno plast nestabilnosti.
Za majhno in odprto državo, kot je Slovenija, to pomeni predvsem eno: nismo zunaj dosega kriz, ampak smo v njihovem posrednem dosegu vsak dan. Posebej me skrbi razkorak med realnim varnostnim okoljem in političnim diskurzom pri nas. V času, ko se evropske države resno ukvarjajo z odvračanjem, odpornostjo in obrambnimi zmogljivostmi, se pri nas še vedno pojavljajo iluzije, da smo nekakšna oaza miru. Odpornost brez osnovne obrambne sposobnosti pa je samo lepo zveneča beseda. »Dual use« (dvojna raba) je lahko legitimen koncept, ne more pa biti nadomestek za manjkajoče temelje sistema – kadre, logistiko, opremo, poveljevanje in zaščito kritične infrastrukture.
Zato je moj temeljni očitek preprost: Slovenija ima veliko dokumentov in strategij, bistveno premalo pa otipljivih rezultatov – slednje za Slovenijo ugotavlja tudi Nato. Največja nevarnost za Slovenijo danes ni panika, ampak uspavanost. V času, ko se evropske države resno ukvarjajo z odvračanjem, odpornostjo in vojaškimi zmogljivostmi, se pri nas še vedno pojavljajo lahkotne in skoraj salonske debate o izstopu iz Nata – pogosto brez najmanjšega razumevanja, kaj bi to pomenilo že na teoretični ravni, kaj šele v praksi. Članstvo v Natu ni ideološki okrasek, ampak temeljni okvir kolektivne obrambe, interoperabilnosti, vojaškega načrtovanja, dostopa do zavezniških zmogljivosti in političnega odvračanja. Izstop iz takega okvira za majhno državo ne pomeni večje suverenosti, ampak manjšo varnost, višje stroške in bistveno večjo strateško osamljenost.
Ali obstaja možnost, da bi se konflikt med ZDA in Izraelom na eni ter Iranom na drugi strani prelil v širšo regionalno vojno, ki bi vplivala tudi na Evropo?
Da, nevarnost širše regionalne vojne je realna in ni več le hipotetična. Največje tveganje je, da se sedanji spopad ne bi širil le po osi ZDA–Izrael–Iran, ampak tudi prek iranskih zaveznikov, napadov na pomorske poti, energetskih tokov, kibernetskih operacij in terorističnih povračilnih dejanj. Tudi EU je izrecno opozorila, da bi nadaljnja eskalacija lahko ogrozila Bližnji vzhod, Evropo in širši mednarodni prostor, zlasti ob morebitnih motnjah v Hormuški ožini.
Za Evropo to ni oddaljena kriza, ampak neposreden varnostni in gospodarski problem. Posledice bi se lahko najprej pokazale v dražji energiji, motenih dobavnih verigah, pritisku na pomorski in zračni promet, povečani nevarnosti radikalizacije ter v kibernetskih napadih in vplivnih operacijah. Europol je že opozoril na povišano teroristično in kibernetsko tveganje za EU, evropski voditelji pa svarijo tudi pred destabilizacijo regije in novimi migracijskimi pritiski. Strokovno vprašanje zato ni več, ali bo vplivala na Evropo, ampak kako močno in kako dolgo. Čas za iluzije je potekel; potrebujemo takojšnjo oceno ranljivosti in krepitev obrambe.
Celoten intervju preberite v tiskani reviji Demokracija.
