Piše: Metod Berlec
S svetovnim popotnikom, publicistom, kulturnikom in politikom Borutom Korunom smo govorili o njegovem pisanju, njegovih knjigah in aktualnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in po svetu.
DEMOKRACIJA: Gospod Korun, najbolj vas poznamo po vaših potovanjih in potopisih. Kaj vas je vleklo v svet?
Korun: Že v mladosti sem želel spoznati svet in v študentskih letih sem na avtostop potoval po Evropi, Mali Aziji, Severni Afriki. Pozneje sem potoval seveda na druge načine. Srečevanje z ljudmi, ki so v tistih časih marsikje živeli še v povsem drugačnem svetu, je bila vedno velika fascinacija. Tega ne moreš spoznavati samo iz knjig. Vedno me je zanimala tudi preteklost, oblike in usode civilizacij, s katerimi sem se srečeval. Neverjetna je različnost kultur, ki so nastajale po svetu. Spoznal sem Afganistan, kot je bil v 70. letih prejšnjega stoletja, očarala me je Indija tistega časa. Eno najbolj nenavadnih in omembe vrednih doživetij pa je bilo bivanje med Indijanci Kogi v kolumbijskem pogorju Sierra Nevada de Santa Marta, ki v veliki meri še živijo tako kot njihovi predniki Taironi. Ali pa srečanje s potomci starodavnih Majev, ki so se španskim osvajalcem prav tako umaknili v pragozdove južne Mehike.
DEMOKRACIJA: Na potovanjih ste se ukvarjali s kulturo in z zgodovino tistih krajev, a hkrati ste se spuščali tudi v pustolovščine. Kako to?
Korun: Potovanje po suhem do Bombaja leta 1973 je bilo gotovo oboje: pustolovščina z množico doživetij in spoznanje nečesa novega. Kombinacija obojega je bila potem stalnica mojega pisanja. V knjigi Stopinje boga Atona sem pisal o nastanku monoteizma, se iz Egipta čez Sinaj prebijal proti Izraelu in se spotoma povzpel na goro Sinaj. Knjiga Na začetku je bila Troja je spet kombinacija potopisov po deželah stare Grčije, vendar tudi pisanje o različnih vidikih antične kulture.
Kraji, ki sem jih v vseh »dimenzijah« najbolj spoznal, pa so mi dali navdih za še kaj več. O junaku, ki je bil najbolj grški od vseh Grkov, o Odiseju, sem potem napisal roman, zgodbo, ki jo v knjigi glavni junak na stara leta sam pripoveduje.
Na drugi strani oceana je bila taka dežela najbolj zgodovinski del Peruja, ki me je prevzel tako zaradi svoje pokrajine kot zaradi zgodovinske usode. Kraje, po katerih je zadnji inkovski vladar Tupac Amaru iz visokih andskih planot pred Španci bežal proti amazonskim pragozdovom, sem tudi sam prehodil in je tako ta perujska pokrajina lahko postala prizorišče pustolovskega romana z naslovom Zadnji inkovski zaklad, ki temelji na omenjenem zgodovinskem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Veliko vaših potovanj je potekalo po vodi, s kajakom. Tudi o tem ste pisali …
Korun: Začelo se je z vožnjo po divjih rekah. Najprej na Savinji, potem na Soči, Tari, Zilji, Beli … S prijatelji sem potoval v južno Francijo, Grčijo, da, vozili smo se tudi po Evfratu skozi soteske »divjega Kurdistana« v Turčiji. Podatke o teh rekah, o njihovi naravi in težavnosti sem dobival iz obsežne literature v nemščini. Nazadnje sem še sam napisal vodnik za kajakaštvo po Soči v nemščini. (Ampak iz svoje kože nisem mogel in v uvodu sem nemškim bralcem na kratko predstavil vso slovensko zgodovino.)
Drugačen čar kot voziti se po brzicah pa je bilo potovati po rekah. Začelo se je že na črnogorski Tari, ki sem jo prevozil vsaj petkrat. Potem sem prišel na misel, da bi veselje do potovanja po vodi združil z nagnjenostjo do Južne Amerike. Ta veslaška potovanja, ki so trajala vsako po več tednov, sem opisal v treh knjigah. Zadnja v tej trojici je izšla letos z naslovom Z veslom in peresom po svetu. Osrednje mesto v tej knjigi ima pripoved o veslanju po Reki smrti, kjer sva s partnerko veslala 600 kilometrov skozi divjino brazilskega Mata Grosa, kjer se nisva srečevala samo z Indijanci, ampak tudi s krokodili. Na nemški Labi pa sva se »srečevala« s spomini na protestantizem in Martina Lutra. S prijateljem Wernerjem sva v neki indijanski vasici trčila ob skupino kolumbijskih gverilcev. Potem še dogodivščine na reki Paragvaj, v Venezueli, na morju, na Mekongu …
(Celoten intervju je objavljen v novi številki revije Demokracija.)
