Piše: Andrej Sekulović
Etienne de Montety je namestnik glavnega urednika francoskega jutranjega časopisa Le Figaro in odgovorni urednik njegove književne priloge. Je tudi romanopisec, njegov roman Velika preizkušnja je v slovenščini izdala založba Družina. Z njim smo se pogovarjali o tem romanu in o splošnih težavah francoske družbe.
Etienne de Montety je bil rojen 2. maja 1965 v Parizu, kjer je tudi študiral ter magistriral iz prava in politologije na pariški univerzi X-Nanterre. Je novinar, namestnik odgovornega urednika časopisa Le Figaro in tudi odgovorni urednik priloge Figaro littéraire, v kateri piše o književnosti. Je tudi znan romanopisec, ki je bil večkrat nagrajen. Za svoj roman Velika preizkušnja, izdan leta 2020 in sedaj preveden tudi v slovenščino, je prejel prestižno nagrado francoske akademije.
Nam lahko za začetek poveste kaj več o svojem novinarskem delu in tudi o svoji pisateljski karieri?
Novinar sem pri pariškem dnevniku Le Figaro. Pravzaprav sem odgovorni urednik priloge Figaro littéraire. Pišem torej o romanih in o zgodovinskih knjigah v sklopu književnega kotička dnevnika Le Figaro. Svoj čas pa posvečam tudi pisanju romanov, sem torej tudi romanopisec.
Zakaj ste se odločili postati pisatelj, so temu botrovale kakšne posebne okoliščine?
No, pišem že zelo dolgo. Ko sem bil otrok, sem zelo občudoval pisatelje. Spomnim se strica, ki je bil novinar v literarnem časopisu. Intervjuviral je mnoge slavne pisatelje mojega otroštva. Zahvaljujoč njemu sem tako veliko zvedel o teh pisateljih ne le kot o avtorjih, temveč tudi kot o ljudeh. Stric mi je na primer za kakšnega pisatelja povedal, da je zelo prijeten človek, ali pa za kakšnega drugega, da je neprijeten, in tako dalje. Na splošno me je zelo zanimalo književno življenje v Franciji. Veliko francoskih pisateljev sem tudi osebno spoznal. Bil pa sem preveč sramežljiv, da bi tudi sam začel pisati, saj se mi je zdelo, da moja dela nikoli ne bi mogla doseči veličine drugih pisateljev. No, ko pa je večina teh pisateljev preminila, sem se kar nenadoma odločil, da začnem tudi sam končno pisati. Tako sem napisal nekaj romanov. Pri tem sem hotel povedati zgodbe, ki jih ni še nihče drug.
Eden vaših romanov, imenovan Velika preizkušnja, je bil nedavno izdan v slovenskem prevodu pri založbi Družina. Zakaj ste se odločili napisati ta roman?
Pred sedmimi leti se je zgodil strašen teroristični napad v cerkvi v Franciji. Dva mlada islamista sta ubila duhovnika v mesecu juliju, v času poletnih počitnic torej. To je povzročilo velik šok znotraj francoske družbe, pa tudi v Evropi in svetu. Mene samega je kot novinarja ta grozoviti dogodek močno pretresel in prizadel. Takrat sem bil v uredništvu časopisa Le Figaro in sem kot kolumnist moral o tem pisati. Umor je na meni pustil zelo velik pečat, saj sem sam kristjan, napad pa se je zgodil v cerkvi. Duhovnik, sveti človek, je bil umorjen. Človek miru, ki je bil tudi človek dialoga med krščansko in muslimansko skupnostjo. Zelo nasilno sta ga umorila mlada človeka. Vprašal sem se, kaj se dogaja v Franciji, da sta v času počitnic dva mladeniča morila, s čimer sta hkrati odločno zavrnila stanje miru, za katerega si je duhovnik prizadeval v tem majhnem mestu. Spomnim se, kako sem ob tem sprevidel, da sta bila morilca istih let kot moji otroci. Zavedel sem se, da so vsi mladi v Franciji na počitnicah. Da se sončijo na plažah, kopajo v morju ali pa pohajkujejo po gorah. Medtem pa sta mladeniča, mlada v Franciji živeča muslimana, organizirala napad v cerkvi. To je bil jasen dokaz, da imamo resnične težave.
Torej je roman povezan s tem grozljivim dogodkom?
Odločil sem se napisati ne esej, temveč roman, v katerem bi raziskoval skozi vsakega junaka, kdo je bil pravzaprav ta duhovnik in kakšna je miselnost mladega muslimana ali islamista, kaj se pravzaprav dogaja v njegovi glavi. Roman je torej dober način za razmišljanje o teh stvareh in jih raziskovati skozi osebnosti in miselnosti junakov.
Omenjate teroristični napad, ki sta ga povzročila islamista. Vendar pa ne gre za edini tovrsten napad. V Franciji se jih je v zadnjih letih zvrstilo že več. Očitno je, da znotraj migrantskih skupnosti raste islamistična radikalizacija v Franciji in v Zahodni Evropi. Kako vi doživljate to težavo in kako to vpliva na francosko družbo?
Gre za ogromno težavo in za zelo zapleteno situacijo, ki vključuje več posameznih problemov. Eden od njih so migracije iz Severne Afrike, ki je povezana s Francijo. Dobrega pol stoletja so bile te države pod Francijo. Obstajajo torej povezave pa tudi težave. Med Alžirijo in Francijo je bila vojna. Vendar pa v Franciji živi veliko Alžircev. Mladi Alžirci v Franciji imajo težave s svojo identiteto. Ne počutijo se ne Alžirce ne Francoze. Kot pravim, gre za problem identitete. Ne čutijo se Francoze, živijo pa v Franciji. Ob tem se je tudi islam kar nenadoma spremenil. Pred stoletjem je obstajalo več islamskih skupnosti. Imeli smo islam Alžirije, arabski islam, islam v Bosni. Šlo je za isto religijo, ki pa je imela različne tradicije, šlo je za različne stopnje islama. Z družbenimi omrežji, s televizijo in spletom so specifične islamske organizacije, kot je Muslimanska bratovščina iz Egipta z vahabitsko tradicijo v različnih muslimanskih skupnostih uveljavile svoje videnje religije. Gre za poenoteno vizijo islama. Ta oblika islama je hkrati močno živa v nekaterih revnih soseskah francoskih mest. Mladino brez kulture je zelo lahko prepričati, da se pridružijo tej islamistični viziji vere. Ker mladina nima idealov in je velikokrat brezposelna, jih islamisti prepričajo, da se jim pridružijo, da se gredo z njimi borit v Bosno ali v Sirijo v imenu Alahove slave.
V Franciji so poleg terorističnih napadov velikokrat tudi nasilni izgredi …
Obstaja torej prepad med tovrstnim islamom in francosko sekularno družbo. Gre za probleme korenin, socialne revščine in identitete, ki se pojavljajo v tem delu prebivalstva. Gre za zmes vseh teh težav. Danes se težave v Evropi in Franciji velikokrat rešujejo z nasiljem. V Franciji smo imeli poleti zelo nasilne izgrede. Kar nenadoma se vsako nezadovoljstvo izraža z nasiljem. Gre za nov fenomen. Vse težave, povezane z religijo in identiteto, se tako nasilno »rešujejo«. To je seveda grozljivo. Za teroristične napade so velikokrat odgovorni muslimani, rojeni v Franciji, ne tisti, ki so se priselili. Oktobra je bil ubit učitelj. Ubil ga je učenec čečenskega izvora, vendar rojen v Franciji. Skratka, vedno se vrnemo k težavam z identiteto, glede katere so muslimani, rojeni v Franciji, precej zmedeni.
Kako gledate na odzive politike bodisi Macronove vlade, bodisi desnega opozicijskega Nacionalnega zbora Marine Le Pen na te dogodke?
Vlada tu nima veliko moči, saj gre za obsežen problem. Poskuša pač zagotoviti varnost. Javnost je ob vsem tem zelo zaskrbljena. Macron skuša vse pomiriti. Le Penova pa je prav zaradi teh dogodkov vse bolj priljubljena med prebivalstvom. Zdajšnje stanje je njej v prid. Francozi so zelo zaskrbljeni zaradi nasilja. Pred le nekaj tedni je skupina ubila mladeniča na zabavi. Takšne tolpe pobijajo mlade, zato so seveda Francozi zaskrbljeni za svoje otroke. Atmosfera je zares grozljiva.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
