Piše: Lucija Kavčič
Ob Evropski prestolnici kulture različni projektni strokovnjaki razlagajo o Goricah kot Berlinu v malem, o zidu, ki ju je delil in ga seveda ni bilo, ali o kakem drugem ekstremu ter načrtno spregledujejo vlogo Cerkve in katoliških politikov pri snovanju goriškosti, je v pogovoru dejala publicistka Erika Jazbar.
Erika Jazbar (1972, Gorica, Italija) je časnikarka, publicistka in javna delavka. Po izobrazbi je klasična filologinja, zaposlena v slovenskem uredništvu informativnih sporedov javne italijanske radiotelevizije RAI v Trstu. Na svoji poklicni poti je delovala in deluje v različnih slovenskih in italijanskih medijih in sredinah, piše za tisk v treh Slovenijah, je avtorica in urednica več deset knjig v zamejstvu in matici, ki zajemajo področja od zgodovine do politike, spominske literature in poezije. Leta 2017 je prejela Meškovo, leta 2019 pa Černetovo nagrado.
Poznamo vas predvsem kot publicistko zgodovinskih člankov v Mladiki. Na kakšen način vas pritegnejo teme, ki se jih lotevate?
Izhajam iz tiskanih medijev, več kot dve desetletji pa delam za radio in televizijo, ki zahtevata kratke tekste, stavke, faktografijo. Ko sem prešla na drug medij, sem v prostem času vzporedno še naprej gojila tiskano besedo z daljšimi intervjuji, besedili, raziskavami. Središče mojega zanimanja ostajajo človek in njegove zgodbe, še posebej če so manj raziskane, znane, zapisane.
Zaradi specifične slovenske zgodovine, ki ostaja ujeta v ideologijo in s težavo sprejema pluralizem, je neraziskanega, nenapisanega in takega, ki se ne ujema z uradno naracijo, veliko. V pričakovanju dejanske demokratizacije matice (in posledično našega zamejstva), ko se bodo stroka, uradna javnost in mediji začeli lotevati danes manj priljubljenih odstavkov in pogledov na našo sedanjost in preteklost, se jim prav rada posvečam. Škoda, da ima dan le 24 ur.
Glede izbire tem: največkrat se zgodi, da koga srečam, me kdo pokliče, se s kom pogovarjam, obiščem kak kraj. Pri mojem poklicu se to pogosto dogaja, tako da tem ne zmanjka.
Katera zgodovinska tema vas je med raziskovanjem za članek morda najbolj pretresla in zakaj?
Težko bi odgovorila. Prevzame me vsaka zgodba, ki nosi v sebi življenje. Zanimajo me predvsem detajli, tisti, ki pomagajo dojeti barve, čutenje, duha. O dejstvih lahko govorijo dokumenti, če jih znaš razumeti, interpretirati, zložiti v celoto, o živetem spregovori le človek.
Živim v prostoru, ki ostaja kompleksen; prepogosto so vanj posegali s sekiro – z definicijami, vzvišenostjo. Avtohtoni Goričani skomignemo z rameni in pustimo, da nam tudi danes, ob Evropski prestolnici kulture, različni projektni strokovnjaki razlagajo o Goricah kot Berlinu v malem (mesti v resnici ločuje tisoč let), o zidu, ki ju je delil (in ga seveda ni bilo), ali – o drugem ekstremu –, o najbolj odprti meji (kaj pa večdesetletno streljanje graničarjev na ubežnike?). Ali da načrtno spregledujejo vlogo, ki so jo pri snovanju »goriškosti« odigrali Cerkev, nadškofija, duhovniki, katoliški politiki, laiki.
Glede člankov iz revije Mladika in drugih medijev bi mogoče izbrala zgodbo o razstrelitvi spomenika italijanskim prostovoljcem, dezerterjem iz avstro-ogrske vojske, v Spominskem parku v Gorici, 12. avgusta 1944, ki še danes sameva v razvalinah. Tisti, ki poznajo Gorico, bodo takoj razumeli, o čem govorim. Zgodba okoli spomenika, njegove razstrelitve, simbolike, zamolčanja protagonistov ponuja zgoščenost prepletanja zgodb, ki so pri nas doma in zaradi katerih je naš prostor tudi tako zanimiv.
Zanimajo vas tudi druge teme, povezane s slovensko narodno identiteto, s kulturo in z literaturo. Ali bi lahko rekli, da ste se specializirali za to področje predvsem ali pa tudi zato, ker živite v zamejstvu, v Italiji, na robu slovenskega nacionalnega prostora?
Za časnikarje velja definicija, da o vsem vemo po malo, poglobljeno pa o nobeni stvari. V svojem poklicu se ukvarjam z vsem, na tem koncu vztrajam od rojstva, v svetu, v katerem sem odraščala, smo peli v zboru, igrali v dramski družini, pomagali pri političnih shodih, pripravljali zakuske, spravljali stole ob koncu prireditve. Priskočim na pomoč tam, kjer sem zaželena in kjer najdem sorodne duše, ki od mene pričakujejo predvsem manj razširjene specializacije, da vodim kak večer, uredim knjigo, organiziram dogodek govorjene besede.
Od vekomaj živim bogastvo goriškega čezmejnega in večkulturnega prostora, prav nič ne čutim, da bi delovala na kakem robu.
Ali je ta prostor še enoten in v kolikšni meri? V kakšnem stanju je slovenska manjšina v Italiji? Kako jo vidite? Kako se bo obdržala? Tudi v primerjavi s slovenskimi manjšinami v drugih državah?
Slovenci v Italiji smo najbolj številčna, najbolje organizirana in financirana slovenska narodna skupnost, ki živi zunaj matičnih meja. Ker gre za živo telo, se skupnost spreminja, uradne ustanove pa temu sledijo s težavo, če sploh. Večino Slovencev v Italiji boste srečali zunaj uradnih sredin, kar je seveda škoda, ker se skupnost tako hitreje krči, a tako pač je, pogosto tudi načrtno, da se lahko ohranjajo vedno iste skupine plesalcev.
V naši organizirani skupnosti čutim premalo svežega zraka in delovanja na etični pogon, preveč poklicnosti in dolžnostnosti, preveč je družinskih in prijateljskih dinamik, kadrovanja in legitimiranja, premalo pogumnih izbir, vse to uničuje naš domet, številčnost, vitalnost. Kar me še najbolj boli, pa je, da je stran, ki smo jo nekoč imenovali »demokratična«, povsem izgubila svoje poudarke in povezanost z živimi matičnimi sredinami. Tisti, ki na to opozarjamo, delujemo moteče in nas izločajo iz kroga uradnosti.
Nekateri pravijo, da bomo Slovenci kmalu manjšina v lastni državi. Kaj pravite na to trditev?
Demografija je neizprosna veda, tako kot so statistika in na splošno številke. Če ne bo prišlo do zasuka v drugačno smer – in s trendi, ki so danes v ospredju, teh znakov ni –, bo vaša trditev kmalu držala.
Velikokrat vodite različna pogovorna omizja in pogovorna srečanja. Kaj vam pomeni takšen živ stik z različnimi sogovorci?
S skupino prijateljev smo v Gorici vrsto let prirejali Srečanja pod lipami. Bila so množično obiskana, naša publika je bila čezmejna. Vabili smo slovensko inteligenco pomladne strani, tudi težke mitraljezce, kakršni so Jože Dežman, Alenka Puhar, Jože Možina, Ivan Štuhec, Anton Stres in podobna neuglašena imena. Sistemu, ki določa tempo slovenskim sredinam na obeh straneh meje, taki poudarki niso ustrezali, dali so nam razumeti, da nismo zaželeni. »Take večere prirejajte v Novi Gorici,« nam je bilo med drugim rečeno. In naneslo je, da smo tako tudi naredili. Že nekaj let prirejamo Goriške večere v avli Mestne občine Nova Gorica in na drugih lokacijah pod okriljem združenja VSO, publika nam je sledila, fajn se imamo.
Slovenski narod premore prvovrstne intelektualce, kulturnike, strokovnjake, politike, literate, cerkvene dostojanstvenike, srčne, domoljubne, duhovno izredno bogate, skratka − odlične ljudi. Te vabimo v našo sredo. Stik z njimi je vsakokrat izredna obogatitev, zadihaš in se prenovljen vračaš domov. Vztrajamo tudi s prostovoljno obliko, ni plačila za goste, prijazne gospe nam pogosto kaj spečejo, da se ob koncu večera lahko zadržimo. Tega smo najbolj potrebni, druženja ob navdihujočih vsebinah in ljudeh, to je zdravilo zoper zamorjenost, ki nam jo kontinuirano vsiljujejo in ima to nalogo, da nas potiska k tlom.
Napisali ste tudi prispevek za zbornik Slovenija v prelomnem času. Zakaj menite, da je Slovenija v prelomnem času?
Zbornik je nastal iz občutka, ki v zadnjem času postaja prepričanje, da se več desetletna evropska in slovenska prehodnost, ki jo je sprožil padec berlinskega zidu, končuje. Pri dolgotrajnih procesih pride trenutek, ko se krivulja začne premikati v drugačno smer in sadovi več desetletnega dela postanejo čedalje bolj otipljivi. Verjamem, da je ta čas tu. Slovenska pomladna stran je kljub zavirani tranziciji v zadnjih treh desetletjih utrdila številne sredine, ki ponujajo drugačen vrednotni svet in vodijo do normalizacije države, sistema, družbe, naroda.
V svojem prispevku izhajam iz misli treh velikanov iz zamejskega in zdomskega prostora: v Trstu živečega Štajerca, zagovornika samostojne države Franca Jeze, kobariškega urednika tednika Demokracija, ki je izhajal v Gorici, Andreja Slavka Uršiča in v Argentini delujočega filozofa primorskih korenin Milana Komarja. Bili so begunci, Uršiču sicer niti ta status ni uspel, ker je bil še pred razmejitvijo leta 1947 žrtev revolucionarnega nasilja. Pričajo pa o moči, ki jo premore slovenski narod, o njegovi kakovosti, ki se kaže tudi v nemogočih razmerah. Narodni udi zunaj matičnih meja, če jih znamo poiskati, svoj doprinos lahko prinesejo tudi danes na vseh mogočih področjih, saj po svetu premoremo izjemne ljudi, ki jim je za slovensko državo mar.
