Piše: Petra Janša
O dosedanjemu (ne)delu Golobove vlade in posledicah afer, ki jo spremljajo, pa o tem, ali je glas za Hana glas za Janšo 4.0, kakšen je profil Golobovega volivca, kaj čaka naslednjo vlado in kakšno je stanje v slovenskem pravosodju, smo se pogovarjali s strokovnjakom političnega komuniciranja dr. Sebastjanom Jeretičem.
Dr. Sebastjan Jeretič je doktor politološke znanosti in predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer poučuje več predmetov s področja političnega komuniciranja. Kot nekdanji član SD je bil sprva aktiven politik v mladinski in lokalni politiki, nato pa je 2006 prevzel službo za odnose z javnostmi v stranki in tam ostal do zmage na parlamentarnih volitvah 2008. Nato je ustanovil svoje podjetje in odtlej deluje kot svetovalec na področju strateškega komuniciranja, pri tem pa je profesionalno sodeloval s politiki iz različnih strank. V medijih nastopa kot politični analitik in komentator aktualnega dogajanja, ki je zelo kritičen do nesposobnosti levega bloka, da izstopi iz pretekle ideologije in razmerij moči. Poleg tega tekmuje v miselnem športu bridž, kjer je v pretekli sezoni osvojil naslov državnega prvaka v mešanih parih in mešanih ekipah.
Gospod Jeretič, začnimo pogovor z vašo kratko oceno dosedanjega dela Golobove vlade – mineva namreč tri leta od nastopa njenega mandata.
Nov obraz, novo razočaranje. Tokrat najhuje do sedaj v tej kratki zgodovini samostojnosti. Kot bi spremljali antično grško zgodbo o državici, v kateri so vajeti prevzeli najslabši v skupnosti, bogovi pa to gledajo in se bodisi krohotajo, bodisi zaskrbljeno čakajo na preobrat te drame. Vsekakor tragično. Že dve desetletji sta minili od odhoda dr. Drnovška iz politike in levi blok je postregel z nizom zgrešenih projektov. Tokrat pa je amaterstvo poglobljeno še z izjemno aroganco in agresivnostjo, kar je ta naš mladi parlamentarizem pripeljalo do popolnega sesutja. Ne le da se vlada ni zmožna spoprijeti z izzivi tega zapletenega časa – popolnoma so pokopali duha parlamentarizma z načinom vodenja sej, z jemanjem besede, s pošiljanjem iz parlamenta ter s svojevrstnim razumevanjem ustavnega reda in parlamentarnih postopkov.
Zdi se tudi, da nobena od afer ne zamaje aktualne vlade.
Slovenci nismo ravno politično razvit narod, ker nimamo tradicije samostojne skrbi za svojo medsebojnost. Dokler imamo zunanja navodila, še gre. Tako so recimo devetdeseta leta bila politično lažja, ker je bila večina zadev podrejena vključevanju v evropske integracije. Potem pa se je politika potopila v dnevno politikantstvo in levi blok je na položaje naplavil svoje manj sposobne predstavnike, da lahko glavni še naprej delujejo iz ozadja. Po tisti najsvetlejši točki naše zgodovine konec osemdesetih let, ko smo kot narod bili prvič res enotni in odločni, se je hitro zgodila rekonkvista in so se povsem ohranila razmerja moči iz prejšnjega časa in duh prejšnjega režima zato, ker v naši prvi republiki ljudstvo v umu in praksi ni zares preskočilo v model liberalne demokracije. To je zelo zahteven model politične ureditve, ki terja predvsem aktivne državljane. Če državljani politike sploh ne spremljajo, kot je to značilno za Slovenijo, potem je oblast v rokah propagandnih aparatov, ki jih obvladujejo centri moči. In pri tem so obstoječi oblastniki izjemno uspešni. Pravzaprav je edino področje, kjer je ta vlada uspešna, prav propaganda.
Nekaj kritike na račun dela aktualne vlade smo lahko sicer slišali od predsednika SD Matjaža Hana, v kateri sodeluje kot minister za gospodarstvo, turizem in šport. Ena od napak, ki so jo naredili, naj bi bila po njegovi presoji razveljavitev dohodninske reforme, ki jo je sprejela prejšnja Janševa vlada.
Matjaž Han se je skozi leta razvil v politika, ki zna govoriti, kot bi bil v gostilni s prijatelji ali z naključnimi mimoidočimi. V tem je izjemen in zato tudi popularen. V svoji karieri je vedno znal iskreno govoriti tudi o napakah v lastnih vrstah, znal se je opravičiti, če je bilo kaj očitno narobe. Poleg tega ni nikoli zapadel v polarizacijsko sovraštvo do politikov z druge strani političnega prostora, čeprav ostaja antijanšist, ker se ne upa spremeniti te primitivne miselnosti v svoji stranki. No, kljub občasni kritiki pa ostaja seveda zvest sopotnik te vlade. Razveljavitev davčne reforme je bila vsekakor ogromna napaka te vlade, a povsem pričakovana, saj gre za vlado, ki je najbolj radikalno leva, kar smo jih imeli od svinčenih partijskih časov. To je vlada, ki duši pluralno družbo in stremi k totalni vlogi države v našem življenju, ki duši ambicije po več in zahteva enakost v revščini. Zato to ne more biti presenečenje.
Han je bil tudi edini od koalicijskih partnerjev, ki ni pozival k bojkotu nedavnega referenduma. Zakaj se je po vašem mnenju tako odločil?
Zato, ker je SD stranka in ne politični projekt za enkratno uporabo. Zato se že desetletja ohranja kot edini politični aparat levega bloka. Kdorkoli se ukvarja s politiko v okviru liberalne demokracije, se seveda zaveda, da demokracija živi le od aktivnih državljanov. Demokracija živi samo skozi ljudstvo, ki sodeluje v demokratičnih procesih. Sicer demokracija ugasne. SD je s tem pokazala večjo politično zrelost kot njihovi sopotniki.
Nekdanji generalni sekretar SD Uroš Jauševec je nedavno na omrežju X zapisal, da je glas za Hana glas za Janšo 4.0.
Najlaže je sovražnika v levem bloku oblatiti s tem, da izraziš »nevarnost«, da bo opustil to toksično polarizacijo, ki duši slovensko politiko. No, Uroš Jauševec je bil nekoč del ekipe, ki se je z Borutom Pahorjem hotela izvleči iz te bolezni. Kasneje pa se je pokazal kot skrajnež, ki je sedaj še zagrenjen, ker nima nobene resne vloge.
Je bil nedavni uspeh referenduma nezaupnica Golobovi vladi?
Seveda. Tudi analize so pokazale, da je poleg volivcev opozicije zakonu nasprotoval tudi del tistih, ki so pred tremi leti podprli svobodnjake. Glede na temo, ki ni ravno populistična, je velik uspeh opozicije, da je mobilizirala dovolj ljudi za kvorum. To je v teh časih politične apatije zelo velik dosežek. Še posebej ob medijskem bojkotu referenduma, saj razen peščice soočenj glavni medijski aparati javnosti sploh niso obveščali o tem, za kaj gre v tej zadevi.
Ste strokovnjak za strateško komuniciranje in eden od pionirjev nevromarketinga v Sloveniji. Leta 2023 ste na FDV doktorirali z disertacijo Kontekst odločanja volivcev. Kakšen profil voli človeka, kot je premier Golob?
Kot sem rekel, je popularna demokracija model, ki deluje samo ob aktivnih državljanih. Tisti, ki imajo moč in odločajo – in v tem primeru je to v prvem koraku ljudstvo in šele nato njihovi izbranci –, bi morali poznati delovanje državnih sistemov in biti ob dejanju volilne odločitve opremljeni z vednostjo o konkretnih načrtih kandidatov ter tudi o njihovem značaju in voditeljskih sposobnostih. Skratka, ob tako pomembnem dejanju bi morali biti zbrani in odgovorni. Naše ljudstvo pa za to nalogo ni ustrezno izurjeno, da bi resno vzelo svojo vlogo v demokratičnem procesu. Ker političnega dogajanja sploh ne spremljajo, se zadnji hip ozrejo za namig, koga jim za favorita predlagajo dominantni mediji. Ti pa so preprosto propagandni aparat, ki ohranja socialističnega duha in razmerja moči preteklosti, ki je še vedno nismo pustili za sabo. Zato Goloba volijo ljudje, ki se odločajo na podlagi medijskega namiga, kdo je »ta pravi«.
Če na kratko komentirmo še nedavni kongres Slovenske demokratske stranke, kjer je bilo izrečeno jasno sporočilo: Slovenija potrebuje preobrat – ne v smeri ideoloških eksperimentov, temveč v smeri konkretnih rešitev, ki izboljšujejo življenje ljudi. Janša pričakuje koalicijo z volivci. Kakšno koalicijo pričakujete vi?
Ta čas so obeti negotovi. Povsem mogoče je, da se bo ponovila precej podobna zgodba, kot jo spremljamo zdaj. Sicer se bodo detajli lahko rahlo spremenili, a mogoče je, da bo centrom moči levega bloka znova uspelo oblast postaviti skozi dominantne medije. Obstaja pa perspektiva za preobrat, pri čemer bosta bistvena dva dejavnika. Najprej odločitev mlade generacije. Tu je opaziti večjo posvečenost demokraciji in zato je prav tu največja možnost, da končno res naredimo korak naprej. Drugi dejavnik pa je prebivalstvo na podeželju. Dolgo so se tudi iz tega bazena napajali novi obrazi. Mogoče pa bodo na podeželju ugotovili, da sedanja politika korak za korakom ruši naš slovenski način življenja.
Verjetno bo morala prihodnja koalicija zagristi tudi v kislo ali bolje gnilo jabolko, ki se imenuje slovensko pravosodje. Kako vi vidite in ocenjujete stanje na tem področju?
To je eden od sistemov, ki je najbolj prežet z lovkami centrov moči. Veliko je poštenih ljudi, a dovolj je manjšina pokvarjenih, ki pa ima vajeti v svojih rokah. Ti odločajo o tistih zadevah, ki so v interesu močnih ljudi. Korupcija pri dodeljevanju primerov konkretnim sodnikom je bila dokazana in kaže na najbolj gnilo točko tega sistema. Neverjetno je, da so slovenski sodniki rekorderji po porazih na Evropskem sodišču za človekove pravice, pa se nič ne spremeni. Neverjetno je, da lahko obstajajo sodniki, ki jim rekordno število odločitev pade na višji instanci, pa se nič ne spremeni. In potem ko se opozori na te gnile elemente pravosodja, se dvigne varnostni ščit in izpostavi avtonomija sodstva ter zahteva brezpogojno spoštovanje bogov v togah. Pa vendar avtonomija ne predstavlja samo pravice, ampak tudi odgovornost, da se sistem sproti sam čisti. Pri nas pa se to ne dogaja. Sistem se ohranja zato, ker se demokratično izvoljeni politiki prepoveduje, da bi odpravila to bolezen naše družbe. Če se zgodi preobrat in oblast prevzamejo demokratične sile, bo vsekakor nujno, da politika navkljub propagandi o avtonomiji izvede demokratično deratizacijo tega sistema.
Na omrežju X tudi sami objavljate enega takih pravosodnih primerov – Wolfova 1. Ali lahko za bralce Demokracije na kratko opišete primer …
To je grozen primer. Gre za stavbo ob Tromostovju, ki so ji rekli spodnja Nama. Zgradil jo je uspešen predvojni podjetnik Emerik Mayer. Med vojno je pomagal partizanskim družinam in jih skrival pred okupatorjem. Kljub temu ga je komunistična oblast po vojni zaprla, mučila in zahrbtno ubila. Tudi njegovo ženo in dve hčerki so zaprli, mučili, posilili in nato bose pregnali čez Alpe. V osemdesetih letih sta hčerki rehabilitirali očeta, ko je zanj pričalo dvajset oseb, ki jih je zaščitil pred okupatorjem. Zato je družina dobila stavbo nazaj.
No, v stavbi pa so bila neprofitna stanovanja za tiste, ki so v prejšnjem sistemu bili del elite. Med temi je tudi znana odvetnica Tjaša Andree Prosenc. Ker je družina imela še veliko drugega premoženja, ki ga je terjala v denacionalizaciji, so na predlog pomembnih ljudi prav njo najeli za odvetnico.
Na spletni strani wolfova1.si lahko bralci spremljajo predstavitev zgodbe, ki je sledila. Federico Pignatelli je vnuk Emerika Mayerja in se bori za pravico svoje družine, ki jo je domovina izdala dvakrat. Prvič po vojni in drugič sedaj v teh letih. Odvetnica Tjaša Andree Prosenc je v nasprotju z jasnim pisnim pooblastilom ponaredila zapisnik skupščine njihovega podjetja in v sodni register kot zastopnico podjetja vpisala nelegitimno osebo, nato pa na podlagi podpisov te osebe sama sebi prodala ogromno stanovanje v tej stavbi, svojemu sinu Gregorju Prosencu pa trgovino v pritličju. Pignatelli trdi, da so mu to preprosto ukradli, saj je pogodbo podpisala oseba, ki ni bila legitimni zastopnik podjetja, poleg tega pa kupnina nikoli ni bila nakazana.
Gregor Prosenc je na sodišču enostavno rekel, da je 400.000 evrov dal v gotovini, in to niti ne osebi, ki je podpisala pogodbo, ampak kar njenemu prijatelju. In kljub vsem dokazom sodišče noče ugotoviti ničnosti tistih pogodb, pa tudi Odvetniška zbornica Slovenije je preprosto pokrila hrbet svoji kolegici. To je res nor primer, ki kaže vse anomalije naše realnosti.