Piše: A. S.
Dr. Rafael Mihalič je bil dolga leta predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko. V preteklosti je na tem področju deloval tako v Sloveniji, kot tudi v tujini, mi pa smo se z njim pogovarjali o njegovih dolgoletnih izkušnjah, zablodah o »brezogljični družbi«, takšnih in drugačnih možnih rešitvah energetske krize in o drugih perečih vprašanjih.
Dr. Mihalič, nam lahko poveste kaj o začetkih vašega delovanja na področju elektroenergetskih sistemov in naprav?
Po diplomi 1986 sem se takoj zaposlil na fakulteti, na Katedri za elektroenergetske sisteme in naprave (v nadaljevanju za elektroenergetske uporabljam EE, za EE sisteme pa EES – sta “ponarodeli” kratici v naših krogih) kot asistent stažist, kar je bila takrat noviteta. Pristal sem v družbi uglednih in izkušenih profesorjev in sem se počutil precej neugodno, saj je, gledano skozi moje oči (imel sem občutek, da o delovanju EES nimam pojma), med menoj in ostalimi sodelavci, profesorji, asistenti zevala široka vrzel v starosti, položaju, znanju in izkušnjah. Imel pa sem srečo, da je moj mentor prof. Žunko imel z menoj obilo potrpljenja in posluh za težave in želje in me je tudi kasneje skozi vso kariero podpiral.
Kaj je pravzaprav najbolj vplivalo na to, da ste se posvetili ravno temu področju?
Že za diplomo sem obdeloval zahteven problem s področja dinamike EES, ki sem ga rešil v skladu s takratnimi možnostmi. Naj spomnim, takrat je bila tule še SFRJ v zadnjih trzljajih in bojevali smo se s problemi, ki se danes zdijo smešni. Ni bilo preprostega dostopa do literature, uporabne informacije so nekateri ljudje skrivali, znanje tujih jezikov, še posebej strokovnih izrazov, je bilo slabo in še bi lahko našteval. Kljub temu, da rezultati diplome niso bili ne vem kako uporabni, pa sem dobil vpogled v drobovje matematičnih postopkov za analizo dinamičnih pojavov v EES. To je pravzaprav potem začrtalo področje, s katerim se celo življenje znanstveno ukvarjam, to je dinamika in analiza EES. Kljub temu, da danes obstajajo uporabniku relativno prijazni programi za analizo EES, pa je ob nastopu “sumljivih” rezultatov in težav pri izračunih (do teh prihaja praktično vedno – najbolj sumljivo je, če izračun gladko steče “na prvo”) ter pri interpretaciji rezultatov, poznavanje fizikalnih principov pojavov, ki jih skušamo ponazoriti, in matematičnih postopkov, ki so za to potrebni, neprecenljivo. Največja napaka, ki jo, zlasti mlajši kolegi, praviloma na začetku kariere naredijo je, da “verjamejo” računalniku in nekritično pograbijo rezultate, ki jih ta “izpljune”, če jih sploh “izpljune”.
V preteklosti ste delali tudi v drugih državah. Kdaj ste prvič začeli razmišljati o odhodu v tujino?
Razmere so v takratni SFRJ šle samo na slabše, če k temu prištejemo še omenjeno nelagodje v službi ni presenetljivo, da perspektive zase tu enostavno nisem več videl. Ko sem mentorju to omenil, in da s partnerko počasi razmišljava o selitvi v tujino – konkretno Avstralijo, se je kot deus ex machina pojavil pri mojem mentorju vodja Inštituta za razdeljevanje energije in načrtovanje omrežij pri Siemens Erlangen, prof. Povh. Slovenec, ki je, kakor se je izkazalo, pomagal dvigniti nivo katedre in še posebej naše raziskovalne skupine, na, lahko brez zadržkov rečem, svetovni nivo na nekaterih področjih.
Kakšne pa so bile vaše prve izkušnje v tujini?
Na dvoletnem gostovanju v Erlangnu se je potem odprla zame nova zgodba. Bil sem delček ekipe v svetovni konici na področju analize in simulacije dinamičnih pojavov v EES. O orodjih in opremi, ki mi je bila tam na razpolago doma niti sanjati nismo mogli, saj nismo vedeli, da kaj takega sploh obstaja. Sodelovanje med fakulteto in Siemensom se je v kasnejših letih še okrepilo, zlasti s prenosom znanja in sodelovanjem na številnih projektih v mednarodnem merilu. Vloga prof. Povha je bila pri tem neprecenljiva. Težko bi preštel projekte, na katerih smo sodelovali v naslednjih 30 letih in kolikokrat je kdo od nas preživel teden ali dva, mesec ali dva v tujini, ali koliko študentov je bilo v Erlangnu na omenjenem inštitutu na praksi.
Kasneje pa ste bili dejavni tudi v drugih državah…
Seveda so objave in reference na projektih kasneje odprla številna vrata. Med drugim sem nekaj mesecev gostoval na ETH Zuerich, Tehničnem inštitutu v Heraklionu, nekaj tednov na univerzi Durhamu v Angliji. Me pa kasneje, ko se je zgodba s SFRJ za nas presenetljivo srečno končala, ni nikoli mikalo iti čez lužo. Na konference da, za dalj časa pa nikakor ne.
Katere glavne razlike ste kasneje na svojih gostovanjih opazili med delom drugje in v Sloveniji?
Razlik je po eni strani kar precej, a po drugi strani se reševanja zadev lotevamo precej podobno in se tudi s problemi soočamo precej podobno. Seveda se pa način reševanja teh precej razlikuje. Naj najprej izpostavim Nemčijo. Prvi vtis, ki sem ga dobil, ko sem prvič prišel tja, je čisto drug nivo spoštovanja človeka kot osebnosti, kakor smo to navajeni pri nas, sploh pa, v primerjavi s situacijo v prejšnjem režimu, ko si jih v imenu skrbi za človeka, kot največje vrednote, od miličnikov mimogrede dobil kako okoli ušes in te je vsak uradnik kjerkoli lahko zabrisal skozi vrata ali si kot bedak čakal pred vrati, medtem, ko so se zaposleni v pisarnah zabavali.
Bi rekli, da obstajajo tudi kakšne omembe vredne razlike med delodajalci?
V tem smislu je tudi odnos delodajalca drugačen. Ko sem videl, kako se pri eni najbolj uglednih firm (Siemensov raziskovalni inštitut), za zaposlitev v kateri bi se pri nas tepli, skrbijo za bodoče kadre, kako ravnajo s študenti na praksi, kako spoštljiv je odnos med sodelavci in kako odgovorni so zaposleni do svojih nalog, mi je postalo jasno, zakaj so tako uspešni. Pri nas v veliko podjetjih o tem ni ne duha, ne sluha, odnos do zaposlenih in način komunikacije z njimi pa kilometre od prej omenjenega.
Obstajajo tudi razlike do samega pristopa do dela?
Kar mi je padlo v oči je bolj sistematičen pristop, kakor smo ga vajeni tule na jugu Evrope. Vsakega problema se lotijo počasi, prej pošteno premislijo, se posvetujejo in zadevo počasi in zanesljivo speljejo do konca. Občutek je, da mi veliko bolj “bezljamo” sem ter tja, smo neprestano v stiski s časom, hitimo, se živciramo, malo improviziramo in na koncu zadevo nekako “spacamo” skupaj. Včasih do rezultata pridemo prej, včasih ne, če pridemo. Noben pristop ni idealen, verjetno bi bila kombinacija obeh blizu temu.
Kako pa je v tem pogledu s študentskimi praksami?
Verjetno so razlike najbolj vidne ravno pri študentih na praksi. Ker sem velikokrat gostoval tam za teden ali dva sem imel priložnost opazovati dogajanje. Nemški študentje so bili pri standardnih nalogah precej boljši od naših, uporabno znanje so prinesli že iz šole, naši so se pa mučili, iskali po literaturi in svojem teoretičnem znanju. Ko pa je prišlo do situacije, ko so se morali podati na povsem novo področje (in to je pri delu, ki ga opravljamo pravzaprav standardna situacija), pa so se naši študentje izkazali za izjemno uspešne, vsaj na ravni nemških, večinoma celo bolje, in so bili deležni iskrenih pohval tamkajšnjih mentorjev. Še eno stvar velja omeniti. Nemci zadeve speljejo do konca, izdelek je zbrušen, spoliran. Pri nas pa vedno na koncu zmanjka tisti odstotek do popolnosti. Manjka nam zadnji “šlif”. To je kar značilno za Slovence nasploh.
Ste morda opazili v tujini tudi kakšne razlike med drugimi državami, v katerih ste bili dejavni?
Zanimiva je bila primerjava med Švicarji in Grki, ki mi je padla še posebej v oči, ker sem iz nekajmesečnega gostovanja na ETH Zuerich odšel neposredno na Tehnični inštitut na Kreti. V Švici sem prišel na delo ob 8.30 zjutraj in kot prvi zapustil delovno mesto ob 18. uri, ker sem imel takrat vlak v predmestje do stanovanja. Ti ljudje, še posebej doktorski študentje, so tam čepeli malodane dan in noč. Ko sem poslušal pogovor dveh, da tu in tam si pa moraš vzeti nedeljo popoldne prosto (ne delaš za doktorat), sem pozabil zapreti usta. Ampak, veste kaj, sploh ne naredijo toliko, kot bi si človek predstavljal in niso zelo časovno učinkoviti. Ampak na koncu so rezultati dodelani “v nulo”.
Kako pa je bilo v Grčiji?
Popolnoma drugačna situacija. Tam je predstojnik rekel: “Sedaj so dopusti, delamo od devetih do enih, potem laboratorij zapiramo!” Ker sem želel gostovanje koristno preživeti sem se že doma pripravil in premislil zadeve in potem v službi hitel, kolikor je šlo. Sploh nisem naredil dosti manj, kot v 10 urah v Švici. Pri Grkih velja izpostaviti še eno lastnost. Izjemno dobro znajo “prodati” svoje delo in poveličevati rezultate. Ni čudno, da so pravi mojstri za pridobivanje evropskih sredstev. Glede tega smo mi pravi amaterji.
Pristopi so torej zelo različni, ki pa vsak na svoj način funkcionirajo s svojimi prednostmi in slabostmi. Seveda gre za povsem subjektiven občutek in si ničesar od povedanega ne bi upal posploševati.
Ste nasprotnik tako imenovanega uvajanja »brezogljične družbe«. Kakšne so vaše glavne kritike tovrstnega koncepta?
Prva in osnovna kritika je, da je koncept fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj. Koncept “dekarbonizacije”, kakor jo družboslovna sfera pojmuje sedaj, iz fizikalno-tehničnega vidika nima skoraj nobenega smisla, in to niti po deklariranem razlogu zanjo, niti po uresničljivosti, niti po smiselnosti. Gre za poskus spremembe družbenih razmerij in prerazporeditve globalnega bogastva (čemur seveda zelo radi pristavijo svoj lonček dobička željni oportunisti). Vse skupaj pod izgovorom “reševanja matere Zemlje”, “očuvanja narave”, “ohranitve življenjskega prostora” in še bi lahko našteval vsebinsko prazne floskule.
Bi rekli, da gre pri tem bolj za ideološka, kot za znanstvena prepričanja?
Vse trditve zagovornikov omenjenega koncepta je znanost že ovrgla, ampak težko je “prepričati” množice ljudi, ki so plačani iz “okoljevarstvenega” denarja na neposreden ali posreden način. Seveda ne morete urazumiti nekoga, čigar plača je odvisna od stopnje nerazumevanja. Ker znanstvene argumente taki ljudje ignorirajo in v svoja prepričanja preprosto verjamejo, je po vseh parametrih to religija. O tem piše veliko člankov, a ne pridejo v širšo javnost. Po podatkih, ki imajo že brado, se dnevno po svetu zapravi na rovaš podnebnih ukrepov krepko čez 3 miliarde $. Če bi ta denar zapravili za resnične probleme sveta, bi bilo na Zemlji za marsikoga mnogo lepše. Ampak to očitno vladajočim niti malo ne ustreza.
Okoljevarstvenike, ki iskreno verjamejo v to, da bodo na način, kakor si to predstavlja Evropa, reševali svet, so s pozicije moči po navadi imenovali »koristni idioti«. Ta grd izraz ni zrastel na mojem zeljniku, pove pa bistvo.
Če gre, kot trdite, za neizvedljive stvari, ki ne slonijo na znanosti, kako to, da ostaja ta koncept navkljub temu tako »popularen«?
Eden glavnih problemov pri vsem skupaj so mediji, ki nekritično v nedogled objavljajo ene in iste mantre, za katere se je dokazalo, da bodisi ne držijo, so popolnoma izmišljene ali pa so celo popolna neumnost s fizikalno-tehničnega vidika. In ljudje verjamejo. Kaj pa naj?! So v bistvu žrtve zavajanja, ki jih bo stalo še in še in v dobri veri pljujejo v lastno skledo. Ko bodo to spoznali bo na žalost prepozno.
Bi lahko za bralce izpostavili še kakšna dejstva glede nesmiselnosti tega koncepta, ki jih ni možno prebrati v osrednjih medijih?
Za ilustracijo lahko navedem nekaj dejstev v razmislek, katerih opis in razlaga bi zahtevala še vsaj 5 takih člankov, pa vendarle.
- Segrevanje ozračja zaradi antropogenih izpustov CO2. Že pred več kot 100 leti sta fizika Max Planck in Karl Scwarzschield nedvoumno dokazala, da spremembe koncentracije CO2 v ozračju nad 300 ppm (300 delcev na milion ali v deležu 0,0003 celotnega) skoraj ne vplivajo več na temperaturo ozračja, pa čeprav koncentracijo podvojiš ali popeteriš. Sedaj je v ozračju delež nekaj več kot 0.0004 od celote (v oceanih ga je od 50 do 100 x več raztopljenega). Od tega človek prispeva od 3 do 4 %, se pravi v deležu 0,00001. Kakršnokoli ogrevanje zaradi tega je fizikalno gledano povsem irelevantno in nemerljivo.
- Vseh fizikalnih procesov v atmosferi ne poznamo, jih ne znamo matematično opisati, za nekatere pa niti ne vemo v katero smer učinkujejo. Sonce spreminja jakost sevanja, opleta okoli težišča sončnega sistema (s tem se spreminja tudi razdalja do Zemlje), Zemlja kroži okrog njega v orbiti, ki se spreminja po obliki, nagib njene osi se spreminja (Milankovićevi cikli), osončje na poti okrog Rimske ceste naleti na bolj ali manj prašna območja, magnetno polje sonca se spreminja v skladu z njegovo aktivnostjo in še bi lahko naštevali. In pri tem vsem 0.0001% CO2 v “luftu” ključno vpliva na klimo? Pa ne se hecati!
- Vsi klimatski modeli so zgrešili napovedi. Od prvega do zadnjega.
- Če kdo misli, da je v Sloveniji samo letos vroče, si naj prebere tole:
Statistično na 1/100 površja Zemlje vsako leto pač nastopi 100-letni dogodek. Cela Slovenija pa predstavlja 0,004 od 1/100 površine Zemlje. Je letos pač nastopil 100-letni ali 1000-letni dogodek. Mediji pa o Armagedonu. Še cela Italija predstavlja samo 0,06 od 1/100 površine Zemlje in Evropa z ruskim delom vred le 2/100.
- Svetovne temperature že 17 let ne izkazujejo trenda ogrevanja – ne nasedajte raznim prerokom katastrofe. Pri nas je vroče, v Avstraliji zmrzujejo, kot že dolgo ne.
- 30 let v Evropi govorimo o razogljičenju, za to smo zapravili tisoče miliard € in delež obnovljivih virov v primarni energiji je 6% (upoštevajoč hidroelektrarne – brez tega še pol manj). A zdaj bomo pa v naslednjih 30 letih prišli kar na 100 % ? Z osnovnošolskim računanjem in nekaj zdrave pameti si lahko vsak izračuna, da gre za neumnost.
- Če želimo razvijati civilizacijo je vedno večja raba energije nujna, ker to sovpada. Z odrekanjem poceni energiji (mišljeno v smislu dostopni vsakomur) se odrekamo civilizaciji. Ampak to je morda komu celo v interesu.
- Morje se dviguje z enakim tempom, kot že stoletja. Ne bolj, ne manj.
Bodi dovolj, takih točk bi lahko navedli še veliko.
Kako tudi sicer gledate na današnja »okoljevarstvena« gibanja, ki se borijo proti globalnemu segrevanju, in na njihove alternativne »zelene« rešitve, ki jih v določeni meri zagovarja tudi vlada Slovenije?
O tem sem pravzaprav že precej povedal v predhodni točki. Večinoma gre za družbena gibanja, ki sledijo neki utopični ideji in se kakor mačka okoli vrele kaše vrtijo okrog projektov z veliko denarja. Veliko manj pa jih zanimajo kake čistilne aksije. Čast izjemam. Ljudje, ki iskreno verjamejo v te ideje so pač žrtve “pranja možganov” – kako drugače pa naj rečem neprestanemu “nabijanju” z utopičnimi idejami razogljičenja in objavljanju, oprostite izrazu, bedarij – s strani dobršnega dela medijev.
Večinoma so ta gibanja proti vsemu. Prekmurci so za OVE, a proti elektrarnam na Muri, Primorci so za OVE, ampak proti vetrnicam, drugi so spet za OVE ampak proti elektrarnam na Savi. Nočejo spremeniti reke Save v jezera. No pa jih vprašamo, ali prebijemo tisti nanos murene v Bohinju in Bohinjsko jezero spremenimo nazaj v Savo bohinjko. Neumno, vem, ampak taka je situacija z okoljevarstvom danes. Včasih bi temu rekli revolucionarni odredi.
Kako so fosilna goriva vplivala na razvoj civilizacije?
Stopnja civilizacije se v grobem meri po tem, koliko energije je sposobna pretvoriti v svoj prid. Malo za šalo – glej Kardashevo lestvico – bolj zares pa v prid temu govori korelacija med porabo energije na prebivalca in višino BDP na prebivalca. Države z visokim BDP in nizko rabo energije ne obstajajo in tudi nikoli niso obstajale.
Kakšno vlogo so torej pri tem odigrala fosilna goriva?
Kar se tiče fosilnih goriv pa se lahko samo njim zahvalimo za svet v katerem živimo. V srednjem veku niti angleški kralj ni živel tako udobno, kakor danes živi delavec z minimalno plačo. Povprečna življenjska doba v Evropi je bila v začetku 20. stoletja 39 let. Svet v katerem živimo je nezamisljiv brez fosilnih goriv. Brez njih bi bil tudi veliko bolj umazan in upostošen. Razne pravljice o opuščanju nafte, premoga in plina in uporabi “sonaravnih virov”, recimo lesa so res samo pravljice. Vsa biomasa, ki zraste po celi Sloveniji ne bi bila dovolj za napajanje TEŠ 6 z energentom. Indikativen je primer Haitija in Dominikanske republike, kjer se razlika dobesedno vidi z lune. Pol otoka je upostošenega, rjavega – Haiti je stavil na sonaravne vire in ne na nafto, gozdove zo iztrebili, njegov BDP je ca. 1700 $ na preb., Dominikanska republika pa je stavila na nafto, je zelena, njen BDP je ca. 7300 $ na preb. Pa sta na istem otoku in sta štartala iz podobnega položaja.
Torej po vašem mnenju ostajajo fosilna goriva tudi danes ključnega pomena…
Brez strojev na nafto naša civilizacija zaenkrat ne more obstati. In tako bo vsaj še 50 let. Zaveze gor, zaveze dol. Najlaže je politikom dajati obljube, njihov horizont dogodkov so naslednje volitve, ena resna elektrarna pa se načrtuje, umešča v prostor in gradi desetletje ali več, daljnovodi celo več desetletij. Za ljudi namreč elektrika pride iz vtičnice in so zato elektrarne in daljnovodi odveč, skratka: “Proč s to kramo!”
Kakšno vlogo igra pri trenutnem vse večjem pomanjkanju energije in goriva vojna v Ukrajini?
Pomanjkanje plina in elektrike v Evropi ni posledica vojne v Ukrajini, pač pa Evropa že skoraj tri desetletja z vztrajanjem na političnem projektu, ki se mu ponarodelo reče Energiewende, zasleduje povsem zgrešeno energetsko politiko, dobesedno želi z glavo skozi zid. In sedaj “jamra”, da jo boli glava. Glej no, prečudno?! Če pogledate časovni potek cene plina in elektrike, se zelo jasno vidi, da so eksplodirale preden je kdorkoli verjel v to, da bo v Ukrajini vojna. Vse kar je ta vojna naredila je, da je malo bolj razgalila vso bedo pretekle evropske energetske politike. In reakcija “Spitzenkandidatov”, ki mimogrede niti niso izvoljeni od Evropejcev in se z energetiko Evrope dobesedno igrajo?! Namesto, da bi omenjeno vojno uporabili kot izgovor, da odstopijo od zablod, še bolj rinejo vanje. Rešitev za pomanjkanje elektrike je po njihovem (kar zavrtite nazaj nekaj oddaj TV in poslušajte gospo Von der Leyenovo in gospoda Timmermansa) še več vetrnic in sončnic. O tempora, o mores! Bolanemu, ki mu že puščaš kri, kakor so to počeli v srednjem veku, in se že zaradi tega počuti še slabše, terapevtsko začneš puščati še več krvi. Tu normalna naravoslovno naravnana logika odpove na celi črti.
Kako bi morala torej do tega problema pristopati država?
Naloga države je, da poskrbi za varnost državljanov, omogoči pravno varnost in skrbi za pogoje za normalno življenje, kar pomeni, da poskrbi za življenjsko pomembne dobrine, ki si jih državljani sami ne moremo priskrbeti. Na prvem mestu so to energenti. Če tega država ni zmožna, je slaba država in take države ne potrebujemo. Pika. Vsaki resni državi je oskrba z energenti prioriteta.
Kako pa bi se te težave morali lotiti v Sloveniji?
Kako se spopasti z energetsko krizo? Za začetek bo dovolj že nehati početi kapitalne neumnosti. V Sloveniji recimo zaprtje TEŠ 6 na vrat na nos, NEK še sedaj nima odobrenega podaljšanja obratovanja, gradnja hidroelektrarne Mokrice stoji že leta zaradi obskurnih manipulacij “naravovarstvenikov”, pridobivanje plina s hidravljičnim lomljenjem v Prekmurju so prepovedali brez enega samega tehtnega tehničnega argumenta. Pol Evrope čepi na naftnih skrilavcih in peskih, a so skoraj povsod prepovedali njihovo izkoriščanje na enako vižo. In sedaj jok in stok, ker nimamo plina. Neumnostim ne konca, ne kraja. Pa ne mislite, da nekateri ne kričimo že 20 let, da to tako ne bo šlo, a koga briga?!
Soočamo se tudi z vse večjimi podražitvami električne energije…
Slovenski EES je del evropskega in Slovenija ni otok. Kar se dogaja v Evropi, se dogaja tudi pri nas. Da se vrnem na predhodno točko, 30 let Evropa počne neumnosti z energetiko, prekomerno gradi nekontrolabilne vire energije in ustavlja nuklearke, premogovne elektrarne pa z izmišljotino, ki se ji reče CO2 kuponi, sili v bankrot. In potem ni elektrike, ko sonce ne blagovoli sijati in veter ne pihati. Ti šment, čudno, prečudno!
Na žalost je v energetiki tako, da ko se pojavijo problemi, je že 10 let prepozno. Če smo v evropi 20 let z glavo skozi zid rinili v napačno smer, je to nemogoče popraviti v nekaj letih, ne glede na vložena sredstva. Prosto po Oppenheimerjevo: “Iz devetih žensk ne moreš dobiti v enem mesecu otroka.”
Kako bi lahko najbolje glede tovrstnih podražitev ukrepali v Sloveniji?
V Sloveniji ni nobena umetnost ugotoviti, kako naprej. Izkoristiti TEŠ, dokler gre, lahko bi izkoristili velike zaloge premoga v Prekmurju, a tega bolje ni niti omenjati, podaljšati je treba obratovanje NEK in zraven zgraditi še kaki dve nuklearki, hidropotencial je v glavnem izkoriščen a izgraditi je potrebno še, kar je mogoče, in to je to. Tudi kako skladišče plina in terminal za utekočinjen plin bi bil vsekakor strateška naložba. A o tem imajo Primorci pač svoje mnenje. O kakih rešitvah splošne energetske situacije Slovenije z geotermalnimi, sončnimi in vetrnimi elektrarnami in baterijskimi hranilniki nima smisla voditi resne tehnično argumentirane debate. Lahko se izgradi nekaj za finančno dobrobit manjšine in na stroške večine, ampak o tem razmišljati kot o strateški energetski alternativi je škoda časa in vsake besede. Enako velja za shranjevanje “viškov” elektrike v sintetična goriva in vodik. Lepo zveneče za tiste, ki se na to razumejo in povsem neuresničljivo, če vprašate eksperte na tem področju. Slednje jaz nisem, sem pa vprašal eksperte, ki jim vsekakor bolj verjamem, kakor raznim samooklicanim energetikom, ki trosijo v medijih na to temo Neumnosti z veliko začetnico.
Danes se veliko govoro o obnovljivih virih energije, pa sami mislite, da bi tovrstna energija lahko ustregla vsem zahtevam sodobnega sveta?
Ne, niti slučajno, če si predstavljam, kaj Vi mislite pod pojmom OVE. Edina pametna alternativa, ki je v bistvu neskončen vir z vidika človeka (in je iz tega vidika ekvivalent obnovljivim virom) so jedrske elektrarne. Vsi njihovi problemi z okoljevarstvom so tehnično rešljivi. Z delčkom denarja, ki smo ga do sedaj zmetali za tako imenovane sonaravne vire, bi razvili jedrske reaktorje, ki bi probleme z energijo in jedrskimi odpadki naredili irelevantne. Kar se tiče fuzije; naj jo razvijajo še naprej, ampak že 30 let poslušam, da bo nared čez 30 let, glede na meni dostopne informacije pa iz tega ne bo kruha ne čez 30 let, in verjetno niti ne čez 50. Tehnični problemi so tako zahtevni, da v kolikor ne bo prišlo do resnično revolucionarnega odkritja, to preprosto ne bo mogoče.
Kako pomembna bo v prihodnosti postala jedrska energija?
Niels Bohr je dejal, da je napovedovanje problematična zadeva, še posebej, če gre za prihodnost. Potomci bodo videli ali me bo zgodovina demantirala.
Na srednji rok brez jedrske energije verjetno ne bo šlo. Gre za edini način izkoriščanja energije, ki je je praktično neskončno, obvladamo tehnologijo, je med najbolj varnimi (pozabite na zgodbice o atomskem oblaku nad Krškim, take neumnosti niti otrokom ni za pripovedovati), je lahko regulabilen vir, je stabilen in neodvisen od zunanjih faktorjev, zagotavlja nemoteno oskrbo tudi v kriznih razmerah (eno ali dve polnjenji reaktorja, se pravi za 2 ali 3 leta, imaš lahko vedno na zalogi, razvijajo tudi take, ki se jih 30 let ne dotikaš, ne prazniš, ne polniš).
Skratka; jedrska energija bo verjetno imela ključno vlogo.
Kako se bodo tovrstne težave glede energije odražale v prihajajočih letih?
Dogajanje na mednarodnem področju postaja tako dinamično, da si na to vprašanje ne upam niti ugibati. Kar se tiče elektrike ta v Evropi definitivno nekaj časa ne bo več tako poceni, kot smo bili navajeni. Približno 20 let je vztrajala cena elektrike pri zakupu za leto v naprej na vrednostih okrog 40€ / MWh. Pred nekaj dnevi sem bil zgrožen, ko sem slišal, da je cena zakupa elektrike za naslednje leto prvič presegla 400 € / MWh. Subvencije gor ali dol, na tem področju je EU kompletno pogrnila. S subvencijami, ki so jih pred tem “zarubili” ljudem v obliki davkov in so naš denar (čeprav se politiki obnašajo pri tem tako arogantno, kakor da bi šel iz njihovega žepa), stvari ne bomo rešili. V bistvu je ukrep, razen za trenutno zmanjševanje nezadovoljstva ljudi, nesmiseln. Naj državna uprava racionalizira postopke, zmanjša število uslužbencev za eno polovico in zmanjša dajatve na dajatve na dajatve pri gorivu in elektriki, pa ne bo treba nobenih subvencij, rešitev pa je ekonomsko “zdrava” in trajna. No, da vidimo!
Za konec, kaj pa nasplošno menite, da nas čaka v prihodnosti?
Kar se tiče ostalega pa; kako naj človek karkoli napove v luči vojne v Ukrajini, vzpona Kitajske, njenih namer priključiti Tajvan, sprejemanja evropske zakonodaje, ki predstavlja na področju energetike dobesedno strel v koleno, demografskih trendih (beri izumiranju Evropejcev), nepregledne množice beguncev, ki silijo v Evropo (bolj po socialne prispevke, manj delat), vedno večjih trenj med članicami EU, vedno večje odsotnost “zdrave pameti” pri postavljanju in obravnavi zahtev glede družbenega razvoja, vedno večjih problemov s pridelavo hrane zaradi administrativnih omejitev, uporov kmetov, voznikov, petkovih kolesarjev, epidemije Covida in tako naprej.
Srečen bom, če bomo vsaj približno tako dobro živeli, kot smo do sedaj. Me pa obhajajo močni dvomi, še posebno zaradi čedalje večje odsotnosti zdravega razuma na vedno več področjih.
Verjetno pa vse to peščici v zakulisju ustreza.
