Piše: Vida Kocjan
Z dr. Moniko Kirbiš Rojs, sekretarko Državnega sveta RS, strokovnjakinjo za evropske projekte in nekdanjo državno sekretarko Vlade RS za kohezijo, smo se pogovarjali o delovanju drugega doma slovenskega parlamenta, tj. Državnega sveta RS, ki skrbno bedi nad zakonodajno vejo oblasti, kar vladajočim ni pogodu, ter s tem povezanim financiranjem. Kirbiš Rojsova je predstavila tudi svoj pogled na stanje v državi, ki je skrb zbujajoče. Posebno pozornost pa smo namenili tudi črpanju evropskih sredstev.
Katere ključne naloge Državnega sveta RS, drugega doma slovenskega parlamenta, so po vašem mnenju najpomembnejše v zdajšnji politični situaciji v Sloveniji in kako ocenjujete njegovo vlogo v slovenskem političnem sistemu?
Državni svet RS je pomemben spodbujevalec dialoga in povezovanja med različnimi interesnimi skupinami. S svojo neodvisnostjo od dnevne politike omogoča bolj objektivno in dolgoročno usmerjeno obravnavo ter presojo javnih politik. Državni svet ima v zdajšnji politični situaciji ključno vlogo pri zagotavljanju ravnovesja med različnimi vejami oblasti in pri zaščiti interesov civilne družbe, lokalnih skupnosti ter različnih družbenih skupin. Njegova posvetovalna funkcija omogoča, da so glasovi, ki morda niso neposredno zastopani v Državnem zboru RS, vseeno slišani in upoštevani pri zakonodajnih procesih. S svojim vetom na zakone in pobudami za presojo ustavnosti deluje kot varovalka pred morebitnimi hitrimi ali nepremišljenimi odločitvami, ki bi lahko imele dolgoročne negativne posledice. Državni svet RS se odlikuje tudi v promociji javnih razprav (posvetov), ki omogočajo vključevanje širše strokovne in civilne javnosti v oblikovanje politik. Na ta način prispeva k legitimnosti in kakovosti sprejetih odločitev. Prav zaradi tega bi bilo smiselno še naprej krepiti njegovo vlogo in avtoriteto kot pomembnega institucionalnega akterja v slovenskem političnem sistemu.
Vladajoča koalicija je Državnemu svetu RS odvzela sredstva za delovanje v letu 2025. Kaj to konkretno pomeni za vaše delo?
Naše delo bo zagotovo vsaj deloma okrnjeno. Gre za znesek, ki je v primerjavi s celotnim državnim proračunom zanemarljiv, a za nas pomeni veliko. Državne svetnice in svetniki, ki svoje delo opravljajo neprofesionalno in zanj ne prejemajo plače kot poslanci Državnega zbora RS, že od leta 2013 prejemajo enake sejnine, ki niso bile usklajene niti z inflacijo. Omejeno bo tudi izvajanje naših nalog, vključno z aktivnostmi, povezanimi z uvedbo druge ravni lokalne samouprave.
Ob tem bi želela poudariti, da to ni prvič, da se nam je zgodilo kaj takega. Podoben znesek nam je bil odvzet že za leto 2024, takrat z utemeljitvijo, da gre za kritje stroškov evropskih volitev. Letos je razlog Onkološki inštitut. Seveda se popolnoma zavedamo nujnosti in pomena ustrezne obravnave onkoloških bolnikov, vendar je kljub temu skrb zbujajoče, da si Državni zbor RS v trenutku, ko nam zmanjša sredstva, svoj proračun poveča za večkratnik nam odvzetega zneska. Ob tem je še posebej težko razumeti, da vlada hkrati ni sposobna izkoristiti razpoložljivih evropskih sredstev za izboljšanje zdravstvene infrastrukture.
Zakaj menite, da je tako? Je Državni svet RS vladajoči koaliciji trn v peti, je razlog v kritičnosti?
Včasih res dobimo tak občutek. V tem mandatu je Državni svet RS vložil 19 odložilnih vetov, 9 zahtev za presojo zakonitosti in ustavnosti ter zahtevo za parlamentarno preiskavo. Poleg tega so bila oblikovana številna mnenja pristojnih komisij, 60 mnenj Državnega sveta RS ter podane številne pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov, skupaj z zaključki posvetov, ki jih naslavljamo na vlado in pristojne službe. Namesto da bi v Državnem zboru RS številne tehtne in utemeljene pomisleke prepoznali kot konstruktiven prispevek k izboljšanju zakonodaje, se zakoni po vloženih vetih pogosto brez resnega premisleka in samokritičnosti znova potrjujejo, naši dobronamerni predlogi pa se, kot kaže, prepogosto dojemajo kot moteči ali celo kot nagajanje.
O krčenju proračunskih sredstev za neodvisne državne organe, poleg Državnega sveta RS tudi Računskega sodišča RS, ste govorili na 35. nujni seji Komisije DZ za nadzor javnih financ. Nato pa se je ugotovilo, da je bil celoten posnetek cenzuriran …
Nujne seje sva se udeležila skupaj s predsednikom Državnega sveta RS Markom Lotričem in oba sva jasno izrazila svoje mnenje o krčenju proračunskih sredstev. Priznam, da sem bila pri svojih besedah precej ostra, kar verjetno ni bilo všeč vsem navzočim. Kljub temu je naši službi za odnose z javnostmi uspelo pridobiti posnetek seje, ki smo ga nato objavili na družbenih omrežjih Državnega sveta RS.
Stanje v državi ni dobro. Kako to ocenjujete na splošno?
Stanje v državi je zaskrbljivo. Menim, da v Sloveniji premalo izkoriščamo številne priložnosti in potenciale, ki jih imamo, v nekaterih primerih jih celo izgubljamo. Med ključnimi primeri slabih praks izstopata neučinkovito črpanje evropskih sredstev na eni strani in pretirano obremenjevanje gospodarstva z visokimi prispevki ter zmanjševanje sredstev za neodvisne institucije na drugi.
Slovenija pada na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti, kar potrjuje tudi znižana napoved gospodarske rasti za letos na 1,4 odstotka po ocenah Evropske komisije in na 1,1 odstotka po ocenah OECD. Gospodarstvo je vse bolj obremenjeno zaradi pomanjkanja dialoga z vlado, nepremišljenih zakonodajnih rešitev ter naraščajočih finančnih in birokratskih obremenitev podjetnikov in kmetov. Poleg tega je zakon o dohodnini iz leta 2022 negativno vplival na neto plače zaposlenih, kar je dodatno zmanjšalo njihovo kupno moč.
Še posebej zaskrbljivo je odhajanje mladih in talentiranih ljudi v tujino, medtem ko za privabljanje visoko kvalificirane delovne sile iz tujine nimamo ustreznih spodbud. Prav tako se premalo posvečamo ključnim področjem, kot je krepitev samooskrbe, zlasti na področju prehrane in energije. Dogajanje okoli napovedanega referenduma o graditvi drugega bloka jedrske elektrarne pa je žalosten primer strateške neodločnosti, ki jo ocenjujem kot popoln neuspeh.
Kako sicer ocenjujete sodelovanje Državnega sveta RS z vlado in parlamentom pri oblikovanju zakonodaje? Ali menite, da je treba povečati njegov vpliv?
Delo Državnega sveta RS temelji na zagotavljanju, da so slišane vse interesne skupine, posamezni svetniki in vsi, ki se obrnejo na nas. Naš cilj je pripomoči k oblikovanju učinkovitejših in bolj smiselnih zakonodajnih rešitev. Čeprav lahko predlagamo zakonodajne spremembe, nismo tisti, ki o njih odločamo.
Z vplivom, ki ga imamo, ne moremo biti povsem zadovoljni. Omejitve našega delovanja, zlasti pri odložilnih vetih, pogosto delujejo v škodo državljank in državljanov. Če je v zakonu samo en slab člen, nimamo možnosti, da bi ga popravili, temveč lahko zavrnemo le celoten zakon, tudi če vsebuje veliko dobrih rešitev. Da bi to preprečili, si prizadevamo za uvedbo četrte obravnave, ki bi omogočila, da se sporni členi zakona ustrezno popravijo, ne da bi bilo treba zavrniti celoten zakon.
V Državnem svetu RS organizirate tudi različne posvete, sprejemate sklepe. Kako jih nato sprejmejo v vladi?
Drži, letos smo organizirali ali soorganizirali 28 posvetov, na katerih smo si prizadevali spoštljivo soočiti različna mnenja in stališča. Sklepe teh posvetov najprej obravnava pristojna komisija, nato pa še plenum Državnega sveta RS. Po obravnavi jih s podrobnimi obrazložitvami posredujemo vladi in pristojnim ministrstvom.
Naših posvetov se pogosto udeležujejo ministri in drugi predstavniki vlade. Vedno prejmemo odgovore na naše sklepe, včasih pa te pobude celo pripomorejo k dejanskim premikom. S tem pomembnim delom bomo zanesljivo nadaljevali tudi v prihodnjih letih.
Vodstvo Državnega sveta RS je tudi veliko na terenu, kjer spremljate stanje in dogajanje ter opozarjate. Koliko ste slišani, kakšni so učinki, kaj pričakujete?
Na terenu vedno znova ugotavljamo, da je naša skrb za uravnotežen razvoj vseh delov Slovenije popolnoma upravičena in da je prizadevanje za ustanovitev v ustavi zapisanih pokrajin nujen korak v pravo smer.
Med regijskimi obiski se srečujemo s predstavniki občin, gospodarstva, kmetijstva in z drugimi zainteresiranimi deležniki. Na podlagi njihovih opažanj in predlogov pripravimo pobude, ki jih nato obravnava in potrdi plenum Državnega sveta RS. Te pobude nato posredujemo vladi in pristojnim ministrstvom. Pogosto se izkaže, da opozorila in potrebe teh skupin, bodisi glede romske problematike ali urejanja osnovne infrastrukture, ostajajo preslišane. Če lahko njihov glas prenesemo naprej in dosežemo, da se kateri od njihovih predlogov uresniči v obliki zakonodajne rešitve, je to za nas pomemben dosežek.
Verjamem, da bi se morala politika bolj osredotočiti na reševanje dejanskih problemov ljudi in manj na ideološka vprašanja, ki pogosto le odvračajo pozornost od resničnih potreb družbe.
Kaj so po vaše dosedanji največji uspehi Državnega sveta RS in kakšni so načrti, izzivi do konca mandata?
Med pomembne dosežke štejem odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je pritrdilo pomislekom Državnega sveta RS glede novele zakona o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije, saj je ta neupravičeno omejevala pasivno volilno pravico članom političnih strank. Prav tako štejem za velik uspeh spremembo zakona o volitvah v Državni zbor RS, s katero so osebe z intelektualnimi in s psihosocialnimi oviranostmi znova pridobile aktivno in pasivno volilno pravico, kar je odpravilo dolgoletno diskriminacijo. Ta dosežek je rezultat dobrega sodelovanja med obema domovoma parlamenta.
Ponosna sem tudi na organizacijo prve razvojne konference, ki smo jo izvedli septembra letos. Konferenca je bila dobro sprejeta, njeni sklepi pa so odlično izhodišče za nadaljnje delo. Do konca mandata bomo zagotovo nadaljevali z aktivnostmi na področju regionalizacije, z regijskimi obiski in s krepitvijo sodelovanja s civilno družbo. Prav tako bomo še naprej pozorno spremljali zakonodajne procese, opozarjali na morebitne nepravilnosti ter si prizadevali za izboljšave, ki bodo v korist vseh državljank in državljanov.
Ste tudi velika strokovnjakinja za evropske projekte, nekdanja državna sekretarka Vlade RS za kohezijo. Črpanje evropskih sredstev tej vladi ne gre, po najnovejših podatkih Evropske komisije je Slovenija na zadnjem mestu. Kaj se dogaja?
Drži, Slovenija je po podatkih Evropske komisije na zadnjem mestu pri črpanju sredstev evropske kohezijske politike za obdobje 2021–2027. Pri sredstvih iz Načrta za okrevanje in odpornost smo na eni tretjini črpanja vseh razpoložljivih sredstev, medtem ko je Hrvaška na primer že na dveh tretjinah. Razlogov za to je več, vendar je med najvidnejšimi zagotovo neoperativnost in reformna neambicioznost vlade ter pretirana birokracija, ki resno zavira napredek na številnih področjih.
Hkrati vlada dviguje davke in napoveduje nove, v Bruslju pa denar leži na pladnju, kot temu pogovorno rečemo. Kako to ocenjujete?
Gospodarstveniki poudarjajo, da Slovenija potrebuje stabilno okolje, kjer bodo zakoni veljali dovolj dolgo, da omogočijo dolgoročno načrtovanje aktivnosti. Poleg nenehnih finančnih obremenitev gospodarstvo bremeni tudi pretirana birokratizacija in počasnost postopkov, zlasti pri umeščanju v prostor. Posledično se številna podjetja odločajo za selitev v tujino, kar zmanjšuje prilive v državni proračun. V kombinaciji s počasnim črpanjem evropskih sredstev to povzroča znatno škodo, ki se že odraža – in bojim se, da se bo v prihodnje še bolj – v upadanju kakovosti javnih storitev, vključno z zdravstvom in s šolstvom.
Zakaj menite, da je tako? Je razlog v nesposobnosti ekipe na ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj?
Težava ni le v ekipi na enem ministrstvu. Ključni problem je, da usposobljeni kadri že leta odhajajo v tujino, gospodarstvo in druge sektorje, medtem ko se ministri na tem resorju prepogosto menjajo. Prav tako je skoraj nemogoče uspešno koordinirati delo dvajsetih ministrstev, ki so vključena v črpanje evropskih sredstev. Potrebovali bi močnega in strateško usmerjenega ministra za področje razvoja države, manjše število vključenih ministrstev ter večjo osebno angažiranost predsednika vlade pri tem pomembnem področju.
V času, ko ste bili na ministrstvu državna sekretarka, je bila Slovenija med vodilnimi po črpanju, ekipa je bila zelo uspešna, tudi vsakokratna dosedanja pogajanja o višini dodeljenih sredstev po posameznih programskih obdobjih so potekala v času, ko ste bili v ekipi. Z novo vlado pa je prišlo do velikih kadrovskih sprememb, vi ste odšli, kaj pa drugi?
Zame je razumljivo, da sem odšla, saj sem bila funkcionarka, vezana na mandat vlade. Bolj zaskrbljivo pa je, ko odhajajo strokovnjaki, ki niso funkcionarji, a nekomu preprosto ne ustrezajo. Nobena organizacija ne temelji na enem samem posamezniku – ta lahko igra vlogo motorja, ki motivira in povezuje dobro ekipo, vendar je uspeh vedno rezultat skupinskega dela. To še posebej velja za področje kohezijske politike, kjer je sodelovanje ministrov in njihovih ekip ključno za dosego ciljev.
Veliki infrastrukturni projekti so se ustavili. Opozorili ste, da se denar preusmerja v projekte s t. i. mehkimi vsebinami. Kako je s tem?
Res je, evropska sredstva so v vseh programih do leta 2029 na voljo v izjemno velikem obsegu. Žal pa kaže, da do leta 2026 nobeden izmed večjih ključnih infrastrukturnih projektov, zlasti na področju zdravstva, ne bo končan zaradi počasnih postopkov in pomanjkljivega napredka. Zaradi tega se sredstva pogosto preusmerjajo na t. i. mehke vsebine, ki jih je mogoče hitreje izkoristiti. Čeprav so tudi te vsebine pomembne, ostaja dejstvo, da to ne more nadomestiti strateškega pomena večjih infrastrukturnih projektov za dolgoročni razvoj države.
Kakšne so sicer največje ovire pri črpanju evropskih sredstev in kako bi jih bilo mogoče odpraviti?
Velika ovira je zagotovo počasnost postopkov, zlasti pri umeščanju večjih infrastrukturnih projektov. K odpravi te ovire bi lahko pomembno pripomogle pokrajine, ki bi bile politično avtonomne in bi lahko samostojno odločale o zadevah, ki jih danes po nepotrebnem ureja država. Pokrajine bi lahko strateško načrtovale projekte z jasno določenimi prioritetami ter poskrbele za pravočasno umeščanje v prostor.
Je še kaj, kar smo izpustili, pa je treba poudariti?
Pri črpanju evropskih sredstev bi bilo nujno združiti razvojne politike pod eno streho, saj so zdaj razpršene med tri resorje: razvoj in lokalna samouprava spadata pod ministrstvo za javno upravo, Načrt za okrevanje in odpornost pod ministrstvo za finance, regionalna in kohezijska politika pa pod ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj. Če toliko govorimo o digitalni preobrazbi, je skrajni čas, da jo začnemo uresničevati tudi v praksi. Namesto da še vedno nosimo desetine fasciklov dokumentacije kot prijave za sredstva na ministrstva, bi morali postopke digitalizirati in s tem povečati učinkovitost ter preglednost sistema.
Dr. Monika Kirbiš Rojs je po maturi na II. gimnaziji Maribor študij nadaljevala na ekonomskih fakultetah v Mariboru in Ljubljani. Od leta 2003 je bila zaposlena na Ministrstvu RS za finance, v NLB, v Službi Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter v Mestni občini Maribor. Bila je tudi državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu, pristojna za vodenje kohezijske politike, v letih 2012 in 2013. Pred imenovanjem za državno sekretarko v Službi Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko leta 2020 je bila zaposlena v Slovenski Bistrici kot vodja občinskega Oddelka za gospodarstvo in direktorica Razvojno-informacijskega centra. Med drugim je vodila operativno vladno skupino za pripravo slovenskega Načrta za okrevanje in odpornost ter Partnerskega sporazuma in Programa kohezijske politike za obdobje 2021–2027. Ima dolgoletne izkušnje tako s pripravo strateških razvojnih dokumentov države za črpanje evropskih sredstev kot tudi s projektnim menedžmentom. Ta čas opravlja funkcijo sekretarke Državnega sveta Republike Slovenije.
