Piše: Blagovest.si
Nedavna smrt in pogreb upokojenega papeža Benedikta XVI. sta prebudila marsikatera ugibanja o prihodnosti vesoljne Cerkve. O tem smo se pogovarjali s cerkvenim zgodovinarjem dr. Metodom Benedikom, dolgoletnim profesorjem na teološki fakulteti, kapucinom in avtorjem monografije o papežih.
Metod Benedik je slovenski teolog, zgodovinar, duhovnik in redovnik. Rojen je bil leta 1943 v Stražišču pri Kranju, pri 17 letih je vstopil v kapucinski red. Leta je bil 1968 posvečen v duhovnika, leto kasneje pa je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani ter nadaljeval s študijem cerkvene zgodovine na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Leta 1973 je tam doktoriral s tezo o kapucinih na Slovenskem v obdobju med 1600 in 1750. Istega leta se je vrnil v Ljubljano in začel honorarno predavati na ljubljanski teološki fakulteti, tri leta kasneje je bil izvoljen za docenta na katedri za zgodovino Cerkve na isti fakulteti, kjer je tudi postal predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve (med letoma 1988 in 2008) ter urednik publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae. Leta 1985 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja, leta 1990 pa v rednega. Med letoma 1990 in 1994 je bil tudi dekan teološke fakultete, ki je v tem času znova postala članica Univerze v Ljubljani. Njegovo osrednje študijsko področje je Cerkev v obdobju katoliške prenove po protestantski reformi in zgodovina kapucinskega reda na Slovenskem. Kot profesor gost, kot sodelavec na simpozijih in kongresih je predaval v Celovcu, Regensburgu, Ittingenu (Švica), Rimu, Zaragozi, Zagrebu, v Benetkah, na Malti, v Gazzadi pri Milanu, v Torinu in v Parizu na Sorboni. Številne študije in prispevke – od leta 1976 do 2011 cobiss beleži več kot 200 člankov – je objavil v Bogoslovnem vestniku, v Acta Ecclesiastica Sloveniae, v zbornikih Slovenske matice, Univerze v Ljubljani, Univerze v Pamploni, mednarodne mariološke akademije v Rimu. Dobri dve desetletji je bil soorganizator Rimskih simpozijev, ki so izšli v vsakoletnih zbornikih (26 zbornikov). Do leta 2008 je bil gvardijan Kapucinskega samostana v Škofji Loki, kjer je preživel kar 23 let, sedaj pa živi in dela v Kapucinskem samostanu v Celju.
Benedik: Patriarh Pavlin velja za močno osebnost in odličnega oznanjevalca evangelija pa tudi pisatelja in pobudnika misijonskega dela na večjem delu današnje Slovenije, kjer so v glavnem misijonarili benediktinci. To pomeni, da so pod Pavlinom nastale prve misijonske postojanke in kasneje cerkvena središča. Tudi prve nove župnije. Župnija sv. Petra v Ljubljani je tako ena prvih župnij in je zelo verjetno stara že okoli 1200 let. Tako imamo na tem območju kar nekaj župnij, ki izhajajo že iz tistega časa. Že približno pol stoletja pred sv. Pavlinom Oglejskim pa je na Koroškem misijonaril sv. Modest. Vsi ti možje so postavljali temelje krščanstvu na Slovenskem.
Znano je, da je prva cerkvena uprava naših prednikov dejansko izhajala iz Salzburga in Ogleja. Papeži tistega časa torej niso imeli ravno neposrednega vpliva na nas oz. naše prednike?
Benedik: V tistem času se je že na novo oblikovala organizacija Cerkve, s tem mislim na škofije. Na tedanjem slovenskem ozemlju sta bili to središči v Salzburgu in Ogleju. S tem se je postavilo vprašanje jurisdikcij škofij. Leta 803 je Karel Veliki obe škofiji razmejil na reki Dravi. Pravzaprav ni šlo toliko za sklenjena ozemlja škofij, ampak za misijonsko območje. Na ozemljih severno od Drave so tja misijonarje pošiljali škofje iz Salzburga, južno od Drave pa je bilo to pod pristojnostjo oglejskega patriarha.
Benedik: Izhodiščno gre tu za povezavo med našimi predniki iz Karantanije in Bavarci na severu. Gre za dogodek, ki ga skozi sodobne vidike različno interpretirajo. Naši slovenski predniki Karantanci so bili ogroženi, knezi pa so dovolj jasno videli, da se ne bodo mogli ubraniti pred Avari. Zato so se povezali z zahodnim svetom in s tem rešili slovenstvo, saj bi sicer izginilo. S tem so se povezali z vrednotami, ki so jih po Evropi že širili benediktinski menihi. To je sicer izpričano v znanem spisu o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev. Te povezave so tudi v slovensko ljudstvo prinašale nov družbeni red, nove oblike gospodarstva.
Videti je, da je bil papež Benedikt XVI. v marsičem povezan s slovensko zgodovino. Navsezadnje je vstopil v brižinsko semenišče, Freising, po tem kraju se imenujejo Brižinski spomeniki, prvi pisni dokument v slovenskem jeziku. Morda kaj več besed o njem? Kdaj je nastala škofija v Freisingu in kako so tamkajšnji škofje vplivali na slovensko ozemlje?
Benedik: Freisinška oziroma brižinska škofija, kot ji Slovenci rečemo, danes nadškofija München-Freising, kjer je bil pet let nadškof tudi kasnejši papež Benedikt, je nastala leta 739, ko je bilo na višku misijonsko delo benediktincev in tamkajšnjega dušnega pastirja sv. Korbinjana. Ta škofija je bila sufragan salzburške nadškofije, torej na neki način derivat salzburškega misijonskega območja. Tu je treba omeniti freisinškega škofa Abrahama, ki je bil eden zgodnejših škofov v Freisingu in je dobil v fevd loško gospostvo, to je območje Škofje Loke, Selške in Poljanske doline in nato še ozemlje šmartinske pražupnije pri Kranju. Takrat nastanejo tudi neposredne povezave med Bavarsko in našimi kraji. Takrat so tudi nastali Brižinski spomeniki, ki so pravzaprav dokument v zbirki salzburškega škofa; s pomočjo teh besedil, zapisanih v takratni obliki slovenskega jezika, je lahko freisinški škof nagovarjal vernike na Kranjskem, Koroškem in tam, kjer je imel med Slovenci svoja posestva in tudi jurisdikcijo. Seveda se mnogi sprašujejo, kje so Brižinski spomeniki nastali, morda celo v Škofji Loki. Tega ne vemo. Dejstvo pa je, da je freisinški škof deloval na delu slovenskega ozemlja in jasno je, da so te povezave pustile svoje sledove.
Več preberite TUKAJ
