Piše: Vida Kocjan
Z dr. Matejem Kovačem, ki zase pravi, da je po naravi optimist in v bližnjem gleda sodržavljana, ki si prizadeva za dobro, smo se pogovarjali o stanju v državi, vrednotah, volivcih, ki nenehno nasedajo na nove obraze v politiki, nevladnikih, pa tudi o tem, ali se stranki NSi splača protijanševska retorika in branjenje Golobovih podvigov v GEN-I pred parlamentarno preiskavo.
Matej Kovač od leta 2007 deluje v skupini Lexpera, ki se ukvarja s spletnim založništvom in pravno informatiko ter je v Sloveniji najbolj znana kot ponudnica spletne pravne informacijske storitve IUS-INFO. V skupini je ustanovni izvršni direktor hrvaške podružnice, upravi turške podružnice pa svetuje na področju strategije, trženja in prodaje. Po osnovni univerzitetni izobrazbi je univ. dipl. inž. fizike, na poslovni šoli IEDC Bled je pridobil naziv MBA, na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani pa je doktoriral s področja trženja.
Preden se je pridružil skupini Lexpera, je bil deset let direktor vladne agencije za gospodarsko promocijo in tuje investicije, dobro leto pa je deloval kot svetovalec Multilateralne agencije za zavarovanje investicij (MIGA) iz skupine Svetovne banke na programu spodbujanja tujih neposrednih investicij v Srbiji. V devetdesetih je bil tudi ustanovni izvršni direktor Gospodarskega foruma SKD. Matej Kovač je devet let objavljal mnenjske kolumne v poslovnem časniku Finance, od leta 2012 pa redno piše v kolumnistični rubriki »Na prepihu« za katoliški tednik Družina.
V enem od intervjujev za Demokracijo ste že pred leti (2016) dejali, da bo prej ali slej kritična masa volivcev hotela radikalnejšo spremembo. Takrat je vlado vodil Miro Cerar, prvi t. i. novi politični obraz. Po tem smo dobili še dva nova politična obraza, Marjana Šarca in nazadnje Roberta Goloba. Očitno je, da del volivcev stavi vedno na nove, nepreverjene obraze, ki jim jih namesti globoka država. Kako gledate na to?
Po naravi sem optimist in v bližnjem gledam sodržavljana, ki si prizadeva za dobro. Privoščim mu, da poskrbi, kolikor more, za svoj interes in blaginjo svoje družine. Iz te skrbi, iz tega interesa naj bi vzniknila potreba po radikalni spremembi v družbi.
Pričakoval sem, da se bo večina zavedela, da moramo, če hočemo povečevati blaginjo in izboljšati kvaliteto svojega življenja, postati čim bolj podobni najuspešnejšim evropskim državam in da moramo zato spremeniti prioritete naših družbenih vrednot. Med za uspeh naroda zelo pomembne vrednote prištevam: medsebojno spoštovanje, delavnost, resnicoljubnost, sodelovanje in pravičnost. Če iz teh vrednot rastejo kvaliteten izobraževalni sistem pa na transparentnosti in osebni odgovornosti temelječi vladavina prava ter demokracija, se državi za blaginjo ni bati.
So pa še druge vrednote, ne nepomembne, a v današnjem času žrtev demagoške politike. Politiki in interesne skupine na oblasti z dramatiziranjem stanja na področju teh »novejših« vrednot prikrivajo svojo nezmožnost, da bi pripomogli k dvigu splošne blaginje. Najstarejša taka pogosto zlorabljena vrednota je enakost, v novejšem času se ji pridružujejo trajnost, raznolikost in vključenost. Ne pravim, da te vrednote niso pomembne, so pa izvrsten poligon za demagoge. Njim podvrženi mediji zbujajo strah in histerijo, demagogi pa leporečijo o rešitvah.
Volivci, ki imajo v glavi red glede vrednot, ne bi nikoli izvolili politikov, ki dvigajo loparčke in z da ali ne odgovarjajo na trapasta vprašanja mlečnozobih nevladnikov, in tudi ne bi izvolili za predsednika vlade človeka, ki obljublja, da bo zvišal davke, ker ljudje s presežki denarja tako ali tako ne vedo kaj početi.
Očitno sem v preteklosti podcenjeval vpliv medijske indoktrinacije kot tudi zagnanost najvplivnejših interesnih skupin, da inštalirajo nov obraz, pa magari v svojo škodo.
Lahko bolj radikalno spremembo volivcev in volivk šele pričakujemo na naslednjih volitvah ne glede na to, ali bodo te predčasne ali redne. So se volivci in volivke po vašem mnenju kaj naučili iz preteklih dogodkov?
Glede večine volivcev sedaj nisem optimist. Da bi uvideli povezavo med slabimi političnimi odločitvami in nižjim življenjskim standardom, mora država tako zabresti, kot je zabredla Argentina pod Kirchnerji. Čeprav smo med vodilnimi državami po stagnaciji v Evropi, srednjeročno hvala bogu ni možnosti za tako drastičen upad gospodarske aktivnosti.
Večja verjetnost je, da se najvplivnejšim interesnim skupinam ne bo več splačalo poganjati te igre z novimi obrazi. Na levici so razvrednotili politiko kot poklic, ki bi pritegoval sposobne in za skupno dobro zavzete osebe. Tudi če bi spet iz rokava potegnili najnovejši novi obraz, se bo ta obdal s še slabšimi in z manj izkušenimi sodelavci kot zadnji tako nastavljeni predsednik vlade.
Afere, ki jih omenjate, so odraz modusa operandi Roberta Goloba, še hujše pa bodo posledice škode, ki jo Golob povzroča Sloveniji na mednarodni sceni.
Za čas zdajšnje vlade pod vodstvom Roberta Goloba je bistveno bolj kot kadarkoli doslej v zgodovini samostojne Slovenije značilno, da vlado iz ozadja vodijo nekatere nevladne organizacije: primeri migracijska politika, zdravstvo, okolje in podobno. Takoj po volitvah so na ministrstvih nastavili ljudi, ki so vezni člen med vlado in t. i. predstavniki izbranih nevladnikov z Metelkove 6, večinoma iz vrst t. i. uličarjev. Kako to komentirate?
Najkrajši komentar bi bil: Globoka država se pomlajuje. Kot globoko državo v Sloveniji pojmujem skupino interesno povezanih, vplivnih posameznikov in organizacij, ki delujejo ali v okviru ali zunaj uradnih državnih struktur in imajo zelo velik vpliv na vladne politike in odločitve, ne da bi bili izvoljeni ali odgovorni javnosti.
V številnih državah ljudi, ki svarijo pred vplivom globoke države, zaničljivo označujejo, da so teoretiki zarote in da za obstoj take prikrito vplivne interesne skupine nimajo dokazov. Nastavljanje novih obrazov ter pogosta zloraba javnih instituciji in pravosodja v korist ene politične opcije so v Sloveniji vsaj indic, če ne dokaz za obstoj globoke države.
Samo z zlorabo državnih institucij, ki jo omogočajo politično angažirani uradniki in funkcionarji, ni več mogoče obvladovati političnega prostora. Za vlado Mira Cerarja je veljala ocena, da je to vlada javnega sektorja, saj je večina poslancev in ministrov, ki so prišli v politiko kot novi obrazi, prišla iz državnih služb. Finančnih apetitov javnosektorskih sindikatov zaradi obsežnosti javnega sektorja v Sloveniji ne bo mogoče nikoli zadovoljiti, a je podmladek globoke države našel obvod do državnega proračuna prek nevladnih organizacij. Politično angažirane nevladne organizacije se pri črpanju proračunskega denarja skrivajo za uveljavljenimi in dejansko koristnimi nevladnimi organizacijmi, kot so na primer gasilci ali Karitas in Rdeči križ, za uspeh svojega »poslovnega modela« pa potrebujejo vpliv na skrbnika državnega proračuna, to je na vlado. Svojo moč in vpliv so testirali v epidemiji covida-19 in ob referendumu o spremembah zakona o vodah. Problem je, ker je ta najnovejša »udarna pest« globoke države v glavnem nekompetentna glede zadev, v katere se vtika. To škodi tudi tistim, ki so ta »vzporedni mehanizem« vzpostavili.
Slovenija ekonomsko nazaduje, težave gospodarstva so vse večje. Ali se vlada po vašem mnenju dovolj trudi, da ne bi bilo tako?
Slovenija nazaduje v relativnem smislu, to je, če se primerja z drugimi državami v regiji, v absolutnem smislu pa kljub vsemu malenkostno napreduje. Prav to na inerciji temelječe napredovanje preprečuje, da bi se nezadovoljstvo ljudi prelilo na ulice. Razočaranje nad delom vlade na ekonomskem področju je javno izrazil sicer pogosto zadržani profesor dr. Mojmir Mrak z Ekonomske fakultete v Ljubljani: »Mislim, da so se tiste neekonomske stvari, politične, če želite, zunanja politika, mediji, malo stabilizirale. Na ekonomskem področju pa žal mislim, da je ta vlada za zdaj eno veliko razočaranje.« – »Politična stabilizacija«, ki jo omenja profesor Mrak, je samo druga stran kovanca nekompetentnosti in inercije na področju ekonomskih politik. Če dominantni mediji ne zganjajo histerije, to še ne pomeni, da so zadeve normalne.
Dejali ste tudi, da zdajšnja vlada skuša s sklicevanjem na menda slabo prejšnjo vlado prikriti lastno nesposobnost …
Prejšnja vlada je za obvladovanje epidemije covida-19 poskusila z večino ukrepov, za katere je bilo videti, da delujejo v drugih državah. Nekateri ukrepi so učinkovali, drugi ne, mnogi pa so bili neprijetni za državljane. Ta neprijetni občutek so podpihovali mediji, propagandisti sedanje neuspešne vlade pa se sedaj lovijo na ta resentiment dela volivcev. Dejstvo je, da ukrepi v Sloveniji niso bili med najbolj omejevalnimi v Evropi in da so nedovoljeno zbiranje protestnikov v času epidemije razganjali povsod.
Predsednika vlade so predstavljali tudi kot »vrhunskega menedžerja«, a vlada je videti še manj operativna kot pod Marjanom Šarcem. Javno se hvali s svojim revanšizmom, sodnikom obljublja zvišanje plač, česar ne more storiti, vmešava se v kadrovanje na policiji, sedaj pa se je še izkazalo, da Golobovemu podjetju državni Borzen, komor je nastavil svojo nekdanjo sodelavko, plačuje četrt milijona evrov letno za dobavljeno elektriko iz sončnih elektrarn. Ali menite, da bo glede na to, da so nad njim razočarani tudi na levici, zdržal do parlamentarnih volitev?
Afere, ki jih omenjate, so odraz modusa operandi Roberta Goloba, še hujše pa bodo posledice škode, ki jo Golob povzroča Sloveniji na mednarodni sceni. Brezbarven nastop, brez idej, brez sposobnosti za vzpostavljanje zavezništev in skupnega delovanja s pomembnimi akterji v EU. Tisti, ki so ga nastavili, naj se resno zamislijo, kakšno škodo so povzročili Sloveniji. Sicer pa menim, da bo, če bo sam hotel ostati predsednik vlade, ostal celoten mandat. Obstoječi poslanci Gibanja Svoboda ne bodo nikoli za predčasne volitve, stricem se pa tudi ne splača skuriti novega obraza dobro leto pred rednimi volitvami.
Poznate tudi razmere na sosednjem Hrvaškem, kjer so bile težave pred leti še enkrat bolj žgoče, kot ste v enem od intervjujev ugotavljali leta 2016. Osem let pozneje pa podatki kažejo, da se Hrvaška zelo lepo razvija, črpanje evropskih sredstev je nadpovprečno, hrvaška vlada sprejema ukrepe, kot so bili v Sloveniji zastavljeni tudi pod prejšnjo vlado. Kakšna je danes vaša ocena?
Ko sem pred petnajstimi leti začel delovati na Hrvaškem, je Hrvaška za Slovenijo zaostajala skoraj na vseh področjih družbenega življenja. Še do leta 2016 nisem imel občutka, da nas kjerkoli dohiteva. Finančna kriza je posameznike na Hrvaškem prizadela mnogo huje kot v Sloveniji. Če je finančna kriza doletela Slovenijo s prezadolženim gospodarstvom, je doletela Hrvaško s prezadolženimi gospodinjstvi. Še v obdobju vlade Zorana Milanovića (2012−2016) je bila Hrvaška eden od evropskih gospodarskih bolnikov. Kreditne agencije so državi zniževale bonitetne ocene, morali so povišati DDV in sprejeti nepopularno pokojninsko reformo.
Nimam občutka, da bi bile Plenkovićeve vlade kaj posebej naklonjene gospodarstvu ali da bi izvajale ekonomske politike, ki bi omogočale državi razvojni preboj. Bolj gre zadnje uspehe Hrvaške pripisati dejstvom, da Hrvaška v nasprotju s Slovenijo ni povsem razvrednotila poklica politika, da je socialna demagogija pri njih znotraj evropskih okvirov in da volivci nagrajujejo državne investicije v infrastrukturo. Če je bila povprečna slovenska neto plača ob koncu Milanovićeve vlade večja od hrvaške za tretjino, je bila lani večja le še za četrtino. Po zadnjih davčnih reformah, ki so začele veljati letos, pa predvidevam, da bo razlika okrog ene petine hrvaške plače. Moja ocena je, da nas bodo v povprečnem življenjskem standardu, če v Sloveniji ne bo radikalnih sprememb, dohiteli v desetih letih.
Volivci, ki imajo v glavi red glede vrednot, ne bi nikoli izvolili politikov, ki dvigajo loparčke in z da ali ne odgovarjajo na trapasta vprašanja mlečnozobih nevladnikov, in tudi ne bi izvolili za predsednika vlade človeka, ki obljublja, da bo povišal davke, ker ljudje s presežki denarja tako ali tako ne vedo kaj početi.
Ali je poslovanje gospodarskih družb na Hrvaškem lažje kot v Sloveniji? Kakšna je tam gospodarska klima in kakšni so davki?
Glede administrativnega okolja ni velikih razlik, rekel bi celo, da so bile tiste davne protibirokratske reforme v Sloveniji učinkovitejše od vseh hrvaških. Glede davkov in razpoložljive infrastrukture je Hrvaška konkurenčnejša, na Hrvaškem pa je tudi veliko manj proti podjetniške retorike in hujskanja proti uspešnim gospodarstvenikom v medijih. Največji problem je pomanjkanje domačih delavcev, saj se je, odkar je Hrvaška članica EU, iz države odselilo več kot 300.000 oseb. V zadnjem času to pomanjkanje razmeroma uspešno rešujejo z uvozom kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev iz Azije.
Zdajšnja slovenska opozicija je šibka, posebno še, ker stranka NSi, ki je uradno v opoziciji, očitno solira in se spogleduje s stranko Gibanje Svoboda. To je mogoče sklepati tudi iz dogodkov, ko NSi ni pripravljena dati podpisov za ustanovitev preiskovalne parlamentarne komisije o poslovanju GEN-I v času, ko ga je vodil Robert Golob. Kako to komentirate?
Ne bi rekel, da je sedanja slovenska parlamentarna opozicija šibka. V Sloveniji so bili časi, ko je bila še šibkejša. Koalicija ima znatno večino, a v koalicijskih poslanskih klopeh so v večini neuki amaterji, ki s težavo prebirajo svoje proste spise, med tem ko večino opozicijskih poslancev tvorijo izkušeni politiki.
Obe opozicijski stranki sta na zadnjih državnozborskih volitvah prejeli več glasov kot na prejšnjih. Za SDS je skoraj gotovo, da bo te volivce zadržala in morda pritegnila nove. Za NSi pa, če ne spremenijo načina delovanja in retorike, bolj slabo kaže. Evropske volitve bodo pokazale, koliko se NSi splača protijanševska retorika in branjenje Golobovih podvigov v GEN-I pred parlamentarno preiskavo. Zahteva poslanca NSi Janeza Žaklja, naj komisija za nadzor javnih financ razišče konflikt interesov Roberta Goloba kot lastnika solarnih elektrarn in kot oblikovalca državne energetske politike, je morda prvi korak v smer, da se izognejo katastrofi.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)