Piše: Lucija Kavčič
Čas, ko so nastajale prve slovenske knjige, je bil zelo podoben današnjemu, čeprav deluje čisto drugačen in oddaljen, je v pogovoru za Demokracijo dejal dr. Kozma Ahačič. Med drugim je dejal še, da moramo danes vzeti knjigo v roke ter zanjo in s tem za slovenski jezik navduševati tudi druge.
Pripravili ste pregled prvih 50 slovenskih knjig – katere so tiste manj znane, a še zmeraj zelo pomembne?
Verjetno vsak od nas pozna Abecednik in Katekizem Primoža Trubarja, pa morda še Biblijo Jurija Dalmatina in slovnico Adama Bohoriča. Ampak prvih slovenskih knjig je mnogo več, njihova vsebina je izjemno bogata, zgodbe, ki so se spletle ob njihovem nastanku, pa se berejo kot kakšna televizijska akcijska nadaljevanka. Tisti čas je bil zelo podoben današnjemu, četudi nam navzven deluje popolnoma drugačen, oddaljen. Pojav knjige je povzročil tako velike spremembe v družbi, kakor jih je v našem času pojav spleta, družbenih omrežij in zdaj še umetne inteligence. Prve slovenske knjige je ustvarjalo kar 19 avtorjev, mnogi le s pesmimi, z uredništvom ali s predgovorom, devet med njimi pa tudi z vsaj enim samostojnim delom ali prevodom. Nekaterih med njimi po krivici sploh ne omenjamo. Medtem ko se še spomnimo na Sebastijana Krelja ali slovaropisca Hieronima Megiserja, nam je Janž Znojilšek skoraj popolnoma neznan, čeprav je jezik njegove knjige, izdane leta 1595, izjemno svež, mladosten in nakazuje, da je slovenski knjižni jezik doživel prvo generacijo mladih, ki so se rodili po njegovi vzpostavitvi.
Pripravljamo nov slovenski pravopis, Pravopis 8.0, ki prvič nastaja s pomočjo javne razprave in v iskanju najboljših mogočih rešitev za čim bolj moderno pisanje v digitalni dobi.
Kako brane so bile te knjige svojčas?
Na začetku je bila situacija brezupna. Ko je Trubar osnoval slovenski knjižni jezik in začel izdajati svoje prve knjige, si v resnici nihče ni kaj posebno želel knjig v slovenskem jeziku. Kdor je znal brati, je obvladal latinščino, nemščino ali italijanščino. Kdor ni znal brati, pa se s takimi vprašanji niti ni ukvarjal. In ne pozabimo: v času, ko so izšle prve slovenske knjige, je bilo nepismenega okrog 96 odstotkov prebivalstva, na koncu stoletja pa najmanj 92 odstotkov. Ko danes obupujemo nad kakšno na videz nerešljivo situacijo, bi nam moral biti tisti čas za zgled: vse se da, kadar so gonilo razvoja osebe z vizijo, s predanostjo in z močno življenjsko energijo. Če odgovorim na vaše vprašanje: knjige so izhajale v nakladi okrog 1.000 izvodov, a so morali večino teh izvodov razdeliti zastonj. Trubar nekje pravi, da se boji, da bo iz svojih knjig moral delati »škarniclje« in »vanje zavijati lokarde, kot je rekel latinski pisec Perzij«. Ampak sčasoma so te knjige prišle med vedno več ljudi. Zanimivo je, da jih večina ljudi niti ni aktivno brala, ampak jih je predvsem poslušala. Danes imamo v ta namen zvočne knjige, včasih pa so se dobivali v družinskem, grajskem, plemiškem, meščanskem prijateljskem krogu, eden je bral, drugi pa poslušali. Pri tem so bile izredno pomembne plemkinje, ki se jim Trubar za to tudi jasno zahvali in jih izpostavi. Tudi v današnjem času se moramo zavedati, da se navdušenje nad branjem in knjigami širi sicer počasi, a zanesljivo, zato moramo takšna prizadevanja podpirati tudi v digitalnem času.
Vaša knjiga nam tako v celoti približa tisti čas. Ima tudi čudovite fotografije. Kako je zgrajena?
Fotografije so delo vrhunskih fotografov Toma Jeseničnika in Klemena Kunaverja, namen pa je bil, da s pomočjo fotografij prinesemo začetek slovenskega jezika in slovenske knjige tako rekoč v vsak dom. Tu ne gre samo za dolgočasne fotografije naslovnic, ampak za mojstrske fotografije knjig kot objektov, ki se jih lahko »dotaknemo«, jih začutimo, skorajda povonjamo. Ob tem pa je vsaka knjiga opisana zgodovinsko, popisana je njena vsebina, njen jezik, nanizane so najrazličnejše zgode in nezgode avtorjev ob nastajanju posamezne knjige. Na koncu pa so za vsako knjigo napisana tudi mesta, kjer se nahajajo ohranjeni izvodi, in pa – to se mi zdi zelo pomembno – kratka poljudna oznaka in ocena vsake knjige, ki jo lahko uporabimo v govorih, na proslavah, v šoli, skratka tudi za povsem vsakdanjo rabo.
Če se ne motim, je največ teh knjig protestantskih?
Res je.
Kako hitro pa je s slovenskimi knjigami (s pisanjem in tiskom) sledila katoliška stran? Katere so prve slovenske katoliške knjižne izdaje?
Najzgodnejšo katoliško knjigo opisujem v knjigi samo posredno, saj je izgubljena, ohranil se ni niti en izvod. To je katekizem v slovenščini, ki ga je pripravil v Gradcu leta 1574 Lenart Pachernecker. Med svojim raziskovanjem sem našel kar 30 doslej še neevidentiranih izvodov slovenskih knjig iz 16. stoletja, te knjige pa kljub velikemu trudu nisem našel, tako kot je ni veliko število raziskovalcev pred mano. Njena najdba bi bila res izjemnega pomena za naš prostor, saj bi o jeziku v tistem času izvedeli še nekaj več. Pred pojavom prve slovenske knjige in pozneje v 16. stoletju z izjemo te knjige katoliških tiskov ni bilo, so pa ves čas nastajali priložnostni rokopisi. Prvi katoliški tisk je oskrbel 1607 pater Gregorio Alasia da Sommaripa v obliki italijansko-slovenskega slovarčka z majhno slovnico, prvi večji tisk pa je bil katoliški lekcionar, zbirka beril iz Nove zaveze torej, ki sta jo leta 1612 pripravila Janez Čandek in škof Tomaž Hren. O tem več pišem v svoji prejšnji knjigi Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba.
Kako se je v minulih stoletjih spremenil slovenski jezik, njegovo besedišče in skladnja? Ali bi ta besedila povprečen Slovenec še lahko bral?
Na površinski ravni jih zagotovo lahko še vedno razumemo, glavna ovira je način zapisovanja, pa naj bo Trubarjev, Kreljev ali poznejša bohoričica, saj se vsi trije načini zapisovanja močno razlikujejo od današnjega. Ampak če prepišemo naslovnico Trubarjevega Abecednika iz leta 1550 v sodobni način zapisovanja, jo lahko presenetljivo gladko beremo:
»Ane bukvice, iz teh se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku v kratkem času brati navučiti. V teh so tudi ti vekši štuki te krščanske vere inu ane Molitve, te so prepisane od aniga prjatela vseh Slovencov.«
Je pa res, da je bil Abecednik namenjen manj izobraženim bralcem. Če vzamemo v roke bolj zapleteni Katekizem, prvo slovensko knjigo iz leta 1550, je tudi branje v sodobnem načinu zapisovanja že težje, več je besed in besednih zvez, ki jih ne razumemo povsem:
»Lubi krščeniki, jest sem le-te štuke iz Svetiga pisma (inu nih izlage v te pejsni žložene), katere vsaki zastopni človek, kir hoče v nebu priti, ima vejditi inu držati, h tim tudi to litanijo inu ano pridigo, v le-te bukvice pustil prepisati v naš jezik Bogu na čast inu h dobrumu vsem mladim ter preprostim ludem naše dežele.«
Tudi zato že vrsto let izdajamo ta dela v izdajah, ki imajo poleg izvirnika tudi »prestavitev«, torej nekakšen »prevod« v sodobno slovenščino.
Ni prav, da nekateri opuščajo branje knjig in drugega kvalitetnega tiska ter se poneumljajo ob manj zahtevnih vsebinah, zlasti ob drsanju po pametnih telefonih.
Kako se danes spreminja slovenski jezik? Pogovorni gotovo hitreje od knjižnega. Kako prihaja do posodobitev slednjega?
Jezik se v naših časih spreminja izjemno hitro predvsem na ravni besedja. Ker se spreminja svet okrog nas, ga moramo tudi poimenovati, to pa pomeni, da dobivamo v jezik vsak dan nove in nove besede. A hkrati del besed tudi odhaja: prihajajo na primer všečki, pretočne storitve ali klepetalnik (umetne inteligence), počasi se poslavljajo magnetofon, kaseta, CD in zgoščenka. Slovenščino tudi govori vedno več ljudi (vsaj 2,5 milijona), po svetu na primer študira slovenščino okrog 1.700 oseb. Vsi mi ta čas uporabljamo približno pol milijona različnih slovenskih besed. Tu slovaropisci vedno popišemo samo del besed. Novi SSKJ2 vsebuje na primer okrog 100.000 gesel. Imamo pa na portalu Fran, ki ga pripravljamo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, objavljenih že skoraj 800.000 različnih slovarskih sestavkov. Te številke se drastično zmanjšajo, ko pogledamo eno samo osebo. Po dvajsetih letih življenja znamo okrog 42.000 besed, pozneje se jih naučimo še kakih 6.000. Niti slovaropisci ne moremo znati ali poznati vseh besed svojega jezika. Sodobno delo z jezikom je zato vedno stvar soglasja širše skupnosti. Pravkar pripravljamo nov slovenski pravopis, Pravopis 8.0, ki prvič nastaja s pomočjo javne razprave in v iskanju najboljših mogočih rešitev za čim bolj moderno pisanje v digitalni dobi. Pravopis nam mora lajšati branje in pisanje, to je osnovni namen pravopisa – ne pa ga oteževati.
Kaj menite o siceršnji (cenovni) dostopnosti slovenskih knjig? Marsikdo pravi, da so predrage, vendar pa je najbrž kakšna ovira branju večja kot pa sama cena?
Cena knjig je samo izgovor, v fizičnih in digitalnih knjižnicah so na primer dostopne zastonj. Ni prav, da nekateri opuščajo branje knjig in drugega kvalitetnega tiska ter se poneumljajo ob manj zahtevnih vsebinah, zlasti ob drsanju po pametnih telefonih. To ima zdaj že dokazan negativen vpliv na delovanje možganov. Druga nevarnost je, da nekateri intelektualci pa tudi mladi začenjajo brati več v angleščini kot v slovenščini, s čimer sami sebe vračajo v 19. stoletje.
Ampak ne smemo se vdati, zato si tudi za spodbujanje branja v slovenščini zelo prizadevamo. Za zdaj nam gre glede na druge evropske jezike zelo dobro! Za branje pa bodo mnogo bolj kot doslej skrbeli tudi učni načrti za slovenščino. Ti predvidevajo (vključno z domačim branjem, kot smo ga poznali že doslej) vztrajanje pri tem, da mladi obvezno berejo sprva vsaj dve uri in pol mesečno, do konca osnovne šole že vsaj štiri ure in pol mesečno, na srednji šoli pa vsaj pet ur in pol mesečno. A brez našega zgleda so lahko tudi takšna prizadevanja zaman. Tu moramo biti kot naši predniki iz 16. stoletja. Znati moramo vzeti knjigo v roke in zanjo (s tem pa za slovenski jezik) navduševati tudi druge.
SAZOR je pred kratkim pripravil okroglo mizo o avtorskih pravicah in UI, saj se pripravlja veliki jezikovni model za slovenščino. Bi bila priprava tega jezikovnega modela lahko problematična z vidika avtorskih pravic?
Tega z gotovostjo nihče ne ve, sodna praksa in zakonodaja na tem področju se šele vzpostavlja. Z vidika skrbi za slovenski jezik je nujno, da veliki slovenski jezikovni model vzpostavimo. Veliki jezikovni modeli so bogastvo prihodnosti, to so zaloge zlata, ki jih bo naše gospodarstvo v prihodnje lahko črpalo – ali pa najemalo iz tujine. Za Slovenijo je zato bistveno, da damo v slovenski model, nad katerim lahko bedi tudi država, vse, kar smo sposobni dati. Je pa tu veliko »ampakov«, veliko utemeljenih dvomov.
Na primer vprašanje, kako bodo (so) avtorske pravice lahko zaščitene, če je knjiga vnesena v UI?
Umetna inteligenca knjigo pravzaprav »prebere«, se iz nje »uči«, nato pa jo lahko »odvrže« in gre naprej v svet z novim znanjem. V tem je problem. Ne gre predvsem za kopiranje ali hranjenje avtorskih del, ampak predvsem za učenje iz njih. Tu zato obstaja velika zakonska luknja zlasti za tuje snovalce velikih jezikovnih modelov. Oni lahko že vse preberejo, medtem ko se bomo v Sloveniji še vedno prepirali, kako bomo vse skupaj pravno razrešili. Medtem ko na primer za vključitev moje knjige potrebujejo raziskovalci v Sloveniji in Evropi moje in založbino dovoljenje, so jo v Ameriki ali Aziji že skenirali in dali v branje velikemu modelu. Potem pa seveda varno vrnili na polico kake knjižnice. V takšni zanki smo se znašli.
Ali je mogoče zaščititi avtorsko delo pred tem, da bi ga kdo nepooblaščeno naložil v bazo UI, npr. GROKa?
Ravno to je težava. Za zdaj tega ni mogoče preprečiti, saj ni sledljivosti. V tujini so zato v prednosti. Lahko pa napovemo nadaljnji razvoj. Državi bo veliki slovenski jezikovni model na dolgi rok prinašal razvojno prednost, avtorji pa bodo na dolgi rok na izgubi. Zato bo treba čim prej uvesti ustrezno shemo odškodnin za avtorje besedil. Nova besedila bomo namreč potrebovali ves čas, država, avtorji in tehnologi pa bodo morali tu iti z roko v roki. Če bomo v konfliktu, bo obveljal rek: kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Ta tretji pa ne prebiva v Sloveniji, pa tudi slovensko ne govori.
UI, ki bo imela v bazi primarne vire in avtorske knjige, se bo najbrž veliko uporabljala, na podlagi tega bodo nastajala nova besedila … V kakšnem primeru so (bodo) lahko enakovredna s pravimi avtorskimi besedili?
Na področju besedil, ki ne potrebujejo genialnosti, ustvarjalnega ognja, muz, bo zagotovo besedil umetne inteligence vedno več. Se bodo pa dala sčasoma prepoznati, kakor danes prepoznamo jezik kakega znanega avtorja. Kvalitetna književnost pa ni nikoli sledila matematičnim načelom, ki jim sledi umetna inteligenca, zato bodo na tem področju še vedno prevladovaala avtorska besedila – in seveda besedila v avtorsko zaznamovanih prevodih.
Državi bo veliki slovenski jezikovni model na dolgi rok prinašal razvojno prednost, avtorji pa bodo na dolgi rok na izgubi. Zato bo treba čim prej uvesti ustrezno shemo odškodnin za avtorje besedil.
In kakšen bo položaj slovenščine v tem svetu?
Za zdaj smo nekje med 22. in 25. mestom po razvitosti, relativni prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti. To je res dobro in bistveno za naš prihodnji razvoj. Pred nami so angleščina, nemščina, francoščina, španščina, kitajščina, ruščina, portugalščina, nizozemščina, italijanščina, japonščina, poljščina, švedščina, norveščina, danščina, češčina, finščina, arabščina, ukrajinščina, korejščina, grščina, madžarščina, hebrejščina, hindijščina, morda še turščina in romunščina. Vse to pa je sad trdega vsakodnevnega dela jezikoslovcev, lektorjev, medijev in šolstva. Bistveno je, da tu ne popustimo in da ne pozabimo na pomen inštitucij, kot je naš inštitut za slovenski jezik, ki ravno letos praznuje 80 let. Situacija se lahko ob nekaj letih nedela povsem spremeni.
Biografija
Kozma Ahačič (27. 4. 1976) je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in profesor na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Pri raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z zgodovino jezikoslovja in zgodovino jezikovne rabe. Je urednik portalov Fran, Franček in Franja, sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, urednik inštitutske zbirke Slovarji ter podpredsednik Znanstvenega sveta ZRC SAZU. Je pisec številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih knjig, sodobnih šolskih slovnic, kolumnist, tudi član Društva slovenskih pisateljev in ljubitelj glasbe. Za svoje delo je dobil številne nagrade, med njimi zlati znak ZRC SAZU, mednarodno Pretnarjevo nagrado in jabolko navdiha predsednika RS.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija, 12. junija 2025.)
