Piše: Metod Berlec
Z dr. Igorjem Kovačem, raziskovalcem na Centru za kibernetsko strategijo in politiko na Univerzi v Cincinnatiju, smo se pogovarjali o turbulentnem mednarodnem dogajanju, ki ga diktira novi ameriški predsednik Donald Trump.
Igor Kovač je raziskovalec na Univerzi v Cincinnatiju (Center for Cyber Strategy and Policy), kjer je leta 2022tudi doktoriral. Med letoma 2020 in 2022 je bil raziskovalec na Univerzi v Kaliforniji (Center for Peace and Security Studies) v San Diegu, med letoma 2018 in 2020 pa na Univerzi George Washington (Institute for Security and Studies). Od 2020 do 2022 je bil svetovalec za zunanjo politiko predsednika Vlade Republike Slovenije.
Dr. Kovač, v mednarodni javnosti še vedno odmeva prepir v Ovalni pisarni Bele hiše prejšnji petek. Z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim se je najprej sporekel ameriški podpredsednik J. D. Vance, potem mu je sledil še ameriški predsednik Donald Trump, in to pred televizijskimi kamerami. Kako gledate na ta dogodek, ki je močno šokiral vso zainteresirano svetovno javnost?
Takšne ostre izmenjave niso nič tujega zaprtim pogovorom med voditelji. A tu je šlo za načrtno dejanje ukrajinske strani, da bi nagovorili ameriško javnost ter vzbudili več simpatije in sočutja z Ukrajino. Načrt, ki sta ga sestavila predsednik Ukrajine in njegov vodja kabineta, ni uspel. Imel je nasproten učinek. Čeprav sam in verjetno mnogi s simpatijo gledamo proti Ukrajini, me kot raziskovalca vodi empirija, realnost. Podobno dihotomijo lahko razberemo v tem primeru. Ukrajino sta vodila srce in idealizem, ZDA pa možgani in realizem. A to ne pomeni, da so se ZDA postavile na rusko stran. Trump je v dnevih po sestanku poslal tudi jasno sporočilo Rusiji, naj neha z raketiranjem, če resno misli z mirovnimi pogajanji, in napovedal dodatne finančne ukrepe proti Rusiji, če tega ne stori. ZDA so torej jasno sporočile Rusiji, da obstaja majhno okno, ko so pripravljene posredovati za zagotavljanje miru.
Je pa jasno, da imajo republikanci pod vodstvom Trumpa močno drugačen pogled na mednarodno politiko in na vojno v Ukrajini kot pred njimi ameriški demokrati.
V idejnih izhodiščih nedvomno. Bidnovo administracijo je vodil jakobinski idealizem, Trumpa pa realistični daj-dam. Vendar pa je tudi kar nekaj podobnosti, na primer percepcija Kitajske ali pa pristop k kibernetski varnosti, kjer vse tri administracije (Trump 1, Biden in Trump 2) sledijo strategiji nenehne čuječnosti (persistent engagement).
No, za Ukrajince je ta ameriški preobrat nedvomno zelo boleč. V prvi vrsti to, da so se Američani začeli z agresorsko Rusijo pogovarjati brez njih. Najprej v Riadu v Savdski Arabiji …
Brez tega ni realno pričakovati miru. To je logika velesil, to je narava mednarodnih odnosov. Kot je rekel že Tukidid: močni delajo, kar želijo, šibki trpijo, kar morajo. Velesile si priznavajo ta status druga drugi in želijo govoriti najprej druga z drugo. ZDA so morale izmeriti, kaj Rusija potrebuje, da pride za pogajalsko mizo. In kaj lahko pravzaprav sploh položijo na pogajalsko mizo. Za obe, ZDA in Rusijo, Ukrajina ni edini vozel, ki ga želita razvezati. Velesile znajo povezovati stvari – tako vidimo že premike na Bližnjem vzhodu, kjer ZDA in Rusija zbližujejo stališča.
Po prepiru v Beli hiši je Trump dodatno začel pritiskati na Zelenskega, naj podpiše sporazum z ZDA o skupnem izkoriščanju ukrajinskih redkih kovin, naj pristane na mirovna pogajanja z Rusijo …
Podobno, kot so ZDA najprej morale izmeriti Rusijo, so nato izmerile Ukrajino. Zato je prišlo do omenjenega sestanka v Beli hiši in verjetnega dogovora o črpanju mineralov (ne le redkih rudnin) z ZDA. Trump ve, da ne more v Ukrajino vpeljati korejskega scenarija: postaviti vojakov med obe državi, Rusijo in Ukrajino, kjer je logika naslednja: če ti vojaki umrejo, to je, če Rusija znova napade Ukrajino, bodo ZDA šle v vojno zaradi smrti svojih vojakov. S takšnim scenarijem Rusije ni mogoče pripeljati za pogajalsko mizo, saj ne bo privolila v ameriške vojake na svoji meji. Raje bo nadaljevala vojno. Tako ZDA želijo narediti drugo najboljšo stvar: Ukrajino narediti vitalnega ekonomskega pomena za ZDA, kar pa bi Rusija sprejela. Prav tako bi to povečalo vrednost Ukrajine v očeh ZDA in eventualno omogočilo lažjo intervencijo ob morebitnem vnovičnem napadu Rusije.
Se pravi, da bi šlo za garancijo?
Ta garancija ni takšna kot prej omenjeni vojaki, vendar je mogoča. Trump želi najprej mir, nato pa zgraditi varnostna zagotovila za Ukrajino. Ukrajina pa bi najprej rada varnostna zagotovila in nato mirovna pogajanja. Če ZDA privolijo v to sosledje, to pomeni vojno napoved Rusiji. Tega pa ZDA ne bodo storile. Alternativa temu ravnanju je nadaljevanje vojne do krutega konca ene ali druge strani. Verjetno bi v tem primeru krajšo potegnila Ukrajina. Če ZDA odrečejo podporo Ukrajini, ta resne alternative nima. Tudi evropske države so ji tako svetovale. Evropa se namreč zaveda, da Ukrajini danes sama ne more dati ne dovolj denarja, ne dovolj vojaške opreme in ne dovolj obveščevalnih zmogljivosti, da bi slednja lahko upala na ugoden razplet na bojišču. Prav tako tega ne more zagotoviti Ukrajini »jutri«, pač pa skozi naslednjih pet let. Do takrat Ukrajine ne bo več brez podpore Zahoda. Rusija bi v tem spopadu na izčrpavanje vedno bolj povečevala svojo dominacijo do verjetnega zloma Ukrajine. Torej je ta alternativa za Ukrajino veliko slabša od prve. Tretje opcije, nadaljevanje vojne v obstoječih okvirih, pa ta čas ni na voljo. ZDA želijo končati zdajšnji status quo bodisi z mirom ali eskalacijo ali s popolnim umikom.
Hipotetično. Koliko časa lahko Ukrajina zdrži brez ameriške vojaške pomoči? Pri tem je stanje na fronti ta čas precej statično. Na nekaterih delih fronte malo napredujejo Rusi, po drugi strani so Ukrajinci v Toretsku ruske enote nekoliko potisnili nazaj, podobno je tudi pri Pokrovsku …
Mislim, da ne prav dolgo, ocene se gibljejo tja do šest mesecev. Ključni so obveščevalki podatki. Druge vire orožja bi Ukrajina še nekako našla. Drugih virov informacij o premiku, lokacijah strateškega pomena in dogajanju v ruskem zaledju ali na fronti pa ne.
Vse to dogajanje je šokiralo evropske voditelje, ki so se na vrat na nos najprej srečali v Parizu, nato v Londonu. Pa še to ne vsi. Čeprav je marsikaj od tega, kar se sedaj dogaja, Trump že napovedal pred volitvami. Očitno na to niso bili pripravljeni!?
Evropo vedno znova vse preseneti, ker nismo strateški igralec. Vedno znova samo reagiramo. ZDA ukrepa, EU se odziva. ZDA govorijo, EU je ogorčena. Že prvi Trumpov mandat je EU opozoril na zaostajanje pri financiranju svoje lastne varnosti. Takrat so se evropski voditelji zganili, nato pa ta proces odložili. Nova administracija nas je znova prebudila. A moramo se zavedati, da vsaka resna reforma v EU potrebuje približno 10 let, da zaživi v polnosti. Če bi 2016 resno zastavili vzpostavitev skupnih vojaških naročil, bi bili danes že blizu končni implementaciji tega. Smo najbogatejši del sveta, ki raje moralizira, kot pa investira v svojo varnost. Morda se bo to sedaj spremenilo, a začeli smo na napačnem koncu, pri denarju, ne pri vzpostavljanju strateške mentalitete tehtanja, odpovedovanja, žrtvovanja, razmišljanja vnaprej, izgradnje scenarijev reakcij na nasprotnika etc.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Layen je predstavila načrt »ReArm Europe«. O vnovični oborožitvi Evrope je v četrtek odločal tudi Evropski svet. Kako realno je, da se EU vojaško postavi na lastne noge? Da ne bo več odvisna od ZDA …
EU nima svoje poveljniške strukture. Za potrebe svojih mirovnih misij uporablja infrastrukturo (fizično in politično) zveze NATO. Vzpostavljanje slednje je dolgotrajno in naporno. ZDA imajo v EU 300.000 vojakov. Četudi jih nadomestimo z evropskimi, to ne bo enakovredno – 300.000 ameriških vojakov ni ekvivalent 300.000 vojakov iz 27 držav. Zato so analize in scenariji enotni − EU se danes in v bližnji prihodnosti ne more uspešno braniti sama proti Rusiji. Nova pobuda Evropske komisije je, da bi EU namenila 800 milijard evrov za obrambo prek dveh mehanizmov. Prvi so skupna javna naročila – 150 milijard. Drugi je sprememba fiskalnih pravil – 650 milijard. Vendar ima ta pobuda več problemov.
V kakšnem smislu? Kaj imate v mislih?
Prvič, ali bo novih 150 milijard tudi skupni dolg EU? O tem so mnenja držav članic deljena. Drugič, veliko držav nima dodatnih 1,5 odstotka BDP fiskalnega prostora, na čemer temelji ta pobuda (Francija, Italija). In ne nazadnje tudi ne smemo zanemariti, da EU nima industrije, ki bi lahko izdelala vse potrebno orožje v teh kapacitetah. Da o strateškem premisleku, kam naj bi EU usmerila in za kaj naj bi porabila te nove izdatke in te nove zmogljivosti, sploh ne govorimo. Začeti moramo pri strateškem poenotenju EU in ne pri denarju. Podobne zgodbe smo že večkrat videli, kako so se jalovo končale – e. g. Eurochip, Junckerjev načrt.
Kako pa gledate na carinsko vojno, ki jo je sprožil Trump? Podobno kot sankcije tudi carine ne prizadenejo samo ene strani.
Za zdajšnjo ameriško administracijo so carine politično orodje in ne ekonomsko. Zato bo vzpostavila reciprociteto. Takšne carine, kot jih ima država A za izdelke iz ZDA, takšne carine bodo njeni izdelki imeli za vstop na trg ZDA. Kolikor bo ta država želela drugačen režim, bo morala najprej spremeniti določeno politiko. V tem kontekstu zdajšnja administracija ni drugačna od svojih prenekaterih predhodnic, e. g., Nixon.
Je mogoče vse te poteze Trumpa videti tudi v luči tega, da ZDA pod njegovim vodstvom vidijo Kitajsko kot največjo grožnjo zase in za svetovni mir?
Kot rečeno, enak pogled na ključni izziv ZDA, to je Kitajska, obstaja že kar nekaj časa. V političnem prostoru vsaj od leta 2008. Kitajska ima neizmerno veliko težav, s katerimi se bo morala soočiti v naslednjem desetletju. Glavna je demografija, ki lahko privede do kolapsa kitajske ekonomije v naslednjem desetletju ter posledično tudi do kolapsa kitajskega režima. Prav zaradi te nevarnosti se Kitajska še bolj zapira in še bolj postaja avtoritarna. Tuje investicije iz nje bežijo, domača potrošnja pa ne more nadomestiti manka investicij in graditve nepremičnin. Tu je še nepremičninski balon in vse skupaj je videti zelo podobno kot Japonska ob koncu hladne vojne. A mednarodno okolje je danes drugačno, kot je bilo v 90. letih. Japonsko so reševale nizke obrestne mere in globalizacija. Kitajska teh kompenzacij ne bo imela. Kitajska je že za svojim zenitom. A prav zato je tako nevarna. Vse svoje težave bo kompenzirala z večjo agresivnostjo na mednarodnem parketu.
Ali imate kaj določnega v mislih? Na kratko. Za konec …
Samo poglejte zadnjo izjavo kitajskega veleposlaništva v ZDA – pripravljeni smo na vojno. In če sem začel s Tukididom, naj z njim tudi končam: zaradi vzpona Aten /Kitajske/ in strahu, ki ga je ta vzbudil v Šparti /ZDA/, je bila vojna neizogibna.
