Piše: Metod Berlec
O dejanskem finančnem stanju na ministrstvu za kulturo, tamkajšnjem delu, razpisih, projektih, Muzeju slovenske osamosvojitve in načrtih za prihodnost smo se pogovarjali z novo ministrico za kulturo dr. Ignacijo Fridl Jarc. Pravi, da jo žalosti spoznanje, »da veliko projektov, za katere smo v prejšnjem mandatu zagotovili denar, ni bilo izvedenih ali pa so izvedeni nepravilno in pomanjkljivo«. Hkrati se veseli delovanja v dobro slovenske kulture: »Vključiti želimo Slovence v zamejstvu in po svetu, poudariti pomen naše kulturne dediščine kot korenin naše narodne in državne identitete ter vsa ta sporočila v okviru kulturno-umetnostne vzgoje prenesti na mlajše generacije.«
DEMOKRACIJA: Gospa dr. Ignacija Fridl Jarc, v času tretje Janševe vlade ste bili državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo RS, ki ga je vodil dr. Vasko Simoniti. Se pravi, da ministrstvo dobro poznate. Kako se je bilo po štirih letih spet vrniti na ministrstvo?
Dr. Ignacija Fridl Jarc: Vrnitve na ministrstvo sem se razveselila, saj sem v preteklem mandatu tu imela nekatere zares izjemne sodelavce in smo skupaj že takrat uspeli utrditi razumevanje slovenske kulture kot temelja naše narodne in tudi državne identitete. Hkrati pa je bila vrnitev grenka. Žalosti me spoznanje, da veliko projektov, za katere smo v prejšnjem mandatu zagotovili denar, ni bilo izvedenih ali pa so izvedeni nepravilno in pomanjkljivo. Bremeni me občutek, kaj vse bi lahko v štirih letih postorili, obnovili in koliko sredstev, zlasti evropskih, je ostalo neizkoriščenih …
Predvsem pa je treba delo ponovno organizirati. Na ministrstvu je kopica zaposlenih brez jasnih delovnih nalog, prevladujoče delo od doma je povzročilo neučinkovitost in premajhno odzivnost strokovnih služb. Hkrati je v tem obdobju še nadalje padala kultura dialoga in verjamem, da je osrednja naloga vseh nosilcev oblasti, da slovensko družbo predramimo v želji po kulturnem sobivanju. Demokratično je, da se naša stališča razlikujejo, nihče pa nam ne daje pravice, da drug drugega javno žalimo in ponižujemo. Družbena omrežja so preplavljena s tovrstnim razpravljanjem, načrtno se v naši družbi ustvarja občutek jeze, verbalnega nasilja in nerešljive politične razklanosti. To našo državo popolnoma hromi, saj vsak vleče našo skupno pot v prihodnost na svojo stran, medtem ko nas druge države prehitevajo po levi in desni.
Če greva kar k slabemu finančnemu stanju ministrstva, ki ste ga podedovali po prejšnji ministrici za kulturo dr. Asti Vrečko in ste ga nedavno predstavili na tiskovni konferenci. Če prav razumem, ste precej hitro ugotovili, da ima ministrstvo večmilijonsko finančno luknjo?
V primopredajnem zapisniku smo prejeli finančno stanje na dan 12. 5. 2026, čeprav smo posle prevzeli v začetku junija. Ta časovni razkorak nas je še toliko bolj spodbudil, da smo nemudoma začeli pregledovati dejansko stanje ob prevzemu. Preverili smo obveznosti, ki nas za tekoče leto še čakajo, in ugotovili, da v proračunu ministrstva zmanjka kar 8,9 milijona evrov do konca leta, in sicer kar 3,9 milijona na postavki za plačilo socialne varnosti samozaposlenih v kulturi.
Zakaj je prav postavka za samozaposlene v kulturi ustvarila največji manko in kakšne posledice lahko to prinese za njihovo delo?
Manko je delno posledica slabega načrtovanja proračuna za tekoče leto pod prejšnjim vodstvom in delno nenadzorovanega prevzemanja novih finančnih obveznosti. Pristojna komisija podeljuje tako imenovani status za »vrhunsko umetniško ustvarjalnost« skoraj vsem, ki zanj zaprosijo, tako da se število samozaposlenih v kulturi nenadzorovano veča. Z novim zakonom na področju kulture so se kriteriji za pridobivanje statusa pod prejšnjo vlado še razširili in posledično so bile sprejete nove finančne obveznosti države. Očitno prejšnja ministrica preprosto ni pravilno ovrednotila povečanja na tej postavki za vse leto in torej ni pravilno načrtovala proračuna. Osebno čutim veliko odgovornost, da za plačilo socialnih prispevkov vsem, za katere je ministrstvo prevzelo obveznosti, zdaj poskrbimo prednostno.
Katere konkretne razlike med podatki ob primopredaji poslov in sedanjim stanjem so vas še presenetile?
Napačni so bili tudi podatki o številu zaposlenih. Prejšnja ministrica je ob primopredaji mimogrede navedla, da so zaposlili samo uslužbence za kohezijo, morda še štiri ali pet drugih. To še naprej ponavlja tudi v televizijskih soočenjih. V resnici pa je svoje osebje iz kabinetnih zaposlitev, ki so doslej vedno veljale izključno za čas trajanja ministrovega mandata, torej za določen čas, sistematično prezaposlovala na delovna mesta sekretarjev za nedoločen čas. Tako se je število zaposlenih s 151 v času dr. Vaska Simonitija povečalo na sedanjih 173, čeprav zdaj ni pandemične situacije, Slovenija ne predseduje Svetu EU in ni drugih izrednih razmer, ki so v našem mandatu narekovale obilico dodatnega dela. Povečevalo pa se je tudi število zaposlenih na Javni agenciji za knjigo in v nekaterih javnih zavodih, kar vse terja dodatna sredstva v proračunu ministrstva.
Kako povečanje števila zaposlenih na ministrstvu vpliva na razpoložljiva sredstva za kulturne programe? Pri tem ste predstavili tudi javno primerjavo stroškov med mandatom dr. Aste Vrečko in dr. Vaska Simonitija …
Naj za ilustracijo navedem, da zgolj 20 zaposlenih na delovnih mestih sekretarjev pomeni več kot dodaten milijon evrov stroškov letno. Zato ponavljam: vsak evro več za birokracijo pomeni evro manj za kulturno ustvarjalnost. Poleg tega pa so se povečevali tudi vsi drugi izdatki ministrstva. Kljub večjemu številu zaposlenih so se v času ministrice dr. Aste Vrečko v primerjavi z izdatki v času dr. Vaska Simonitija stroški za študentsko delo povečali za 100 % letno. Kar okoli 110.000 evrov so porabili za nakup vozil, čeprav je bil vozni park ministrstva dovolj velik. In takih potez je bilo še kar nekaj.
Prejšnji teden ste na tiskovni konferenci predstavili tudi varčevalne ukrepe, ki ste jih že uvedli na ministrstvu. In kakšen finančni učinek pričakujete od teh sprememb?
Začeli smo z racionalizacijo stroškov našega ministrstva, nadaljevali s krčenjem investicijskih sredstev za javne zavode in spomenike v lasti Republike Slovenije. Zaradi velikega primanjkljaja pa smo bili prisiljeni preklicati tudi nekatere razpise, za katere odločbe in pogodbe še niso bile izdane. Prav tako je vlada v četrtek sprejela izhodišča za rebalans proračuna 2026. Pri tem je poiskala vse rezerve, da bo del primanjkljaja pokrit tudi iz proračuna Republike Slovenije, tako da bodo vsi socialni prispevki do konca leta zagotovo poravnani. Bo pa v prihodnosti treba spremeniti kriterije za to, kdo je vrhunski umetnik, ki si zasluži tovrstno podporo države. Kot je dejal že nekdanji minister dr. Vasko Simoniti, Ministrstvo za kulturo ne sme biti socialna ustanova, ampak mora predvsem krepiti in podpirati razvoj kulture v najširšem pomenu besede v naši državi na vseh ravneh ustvarjalnosti in obenem intenzivno finančno podpirati umetniške dosežke nacionalnega pomena.
Kako odgovarjate na očitke prejšnje ministrice, da gre pri zadržanju razpisov in zmanjševanju sredstev za politično obračunavanje s kulturnim sektorjem?
Z očitki o političnem obračunavanju je pač najlažje prikriti lastne napake. Dokumenti dokazujejo, da je finančna služba ministrstva dr. Asto Vrečko že februarja opozorila, da v proračunu zmanjkuje sredstev za zakonsko predpisane obveznosti. Aprila pa ji je vodja sektorja za statusne zadeve jasno izrazil zaskrbljenost zaradi izrednega manka sredstev na postavki za samozaposlene v kulturi. Minimalni standard kulturnega obnašanja bi bil, da tistih, ki moramo reševati posledice njenega nestrokovnega finančnega poslovanja, prejšnja ministrica vsaj ne bi etiketirala s krilaticami o ideološkem boju s kulturniki. Največjo zaskrbljenost pa vzbuja dejstvo, da nekateri mediji vztrajno ponavljajo njene trditve. Čeprav je kulturnike in medije v predvolilni kampanji, ko sem si želela temeljite vsebinske razprave o slovenski kulturi, zanimalo pogosto samo to, kolikšno bo financiranje, jih zdaj primanjkljaj, ki ga je prejšnje vodstvo povzročilo v proračunu Ministrstva za kulturo, nenadoma ne zanima več.
Po katerih merilih boste odločali o morebitnem zmanjšanju že odobrenih sredstev in zadržanju razpisov?
Žal v letošnjem letu iz integralnih sredstev Ministrstva za kulturo predvidoma ne bomo mogli izpeljati nobenega razpisa, ki še ni bil objavljen. Prav tako smo bili prisiljeni ustaviti nekatere razpise, ki so že bili objavljeni, vendar odločbe in pogodbe še niso bile izdane, saj smo morali sredstva s teh razpisov nemudoma preusmeriti v plačevanje socialnih prispevkov za samozaposlene. Bomo pa vso pozornost usmerili na razpise iz evropskih kohezijskih sredstev, če se bomo z Ministrstvom za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj uspeli dogovoriti za dodatno financiranje. Naj poudarim, da mi je po štirih desetletjih dela v kulturi seveda zelo težko, da se je moj mandat moral začeti z varčevalnimi ukrepi. Da bi bile posledice za kulturni sektor čim manjše, poskušamo težave reševati s preusmerjanjem na črpanje evropskih sredstev. Prav tako si uspešno prizadevamo za pokritje dela manjkajočih integralnih sredstev iz proračuna Republike Slovenije in že letos zagotoviti rekordni proračun v vsej zgodovini ministrstva. A to bo, žal, znano šele po sprejetju rebalansa proračuna za leto 2026, do takrat pa moramo zagotavljati potrebna sredstva na vseh postavkah.
Zadržali ste tudi javni poziv za sofinanciranje novinarskih delovnih mest. Nekateri menijo, da država ne bi smela financirati medijev, da naj sami preživijo na trgu ali pač prenehajo izhajati. Kakšno je vaše stališče glede tega?
Vsako financiranje medijev s strani države nehote ustvarja njihovo odvisnost od politike. Če hočemo imeti popolnoma neodvisne medije, je edina rešitev v tem, da ne prejemajo subvencij ne od leve in ne od desne politične opcije. Pri medijih, ki ne računajo na finančno podporo iz državnega proračuna, namreč ne obstaja nevarnost, da bi poskušali ugajati političnim stališčem vsakokratne oblasti. Neodvisni mediji pa so pogoj za dosledno delovanje demokracije v družbi. Prav ob vprašanju medijev leva politična opcija prihaja v popoln paradoks s svojimi siceršnjimi stališči o gospodarstvu, ki je dolžno v proračun zgolj dajati in nič prejemati. Pri tem namreč ne smemo pozabiti, da so tudi medijske hiše gospodarski subjekti, torej se moramo upravičeno vprašati, zakaj v tem primeru s sofinanciranjem njihove dejavnosti narediti izjemo.
Pomembno pa je tudi vprašanje našega odnosa do resnice. V sodobnem svetu velja, da je resnic več, da ima vsakdo pravico do svojega, drugačnega razumevanja resnice. Pri tem ne razlikujemo več individualnih, zasebnih pravic od naših nalog v skupnosti. Ko nekdo opravlja javno službo, mora delovati v njenem interesu, povsem nekorektno je, kadar to pozicijo izkorišča za širjenje lastnih ideoloških in političnih stališč. Velik kulturni izziv našega časa je prav v tem, kako v naši zavesti znova utrditi spoznanje, da je za dobro medsebojno sožitje nujno skupni interes postaviti nad zasebnega, v znamenju spoštovanja sočloveka, kjer posameznikova volja do moči nima pravice prestopiti meja individualne svobode drugega.
No, nedvomno davkoplačevalci izdatno financiramo javni zavod RTV Slovenija in to kljub temu, da v svojih informativnih oddajah ne poroča objektivno in nepristransko. Ali načrtujete kakšne spremembe na tem področju?
Pripravljamo spremembe in dopolnitve zakona o RTV, ki bodo predvsem organizacijske narave oziroma bodo natančneje opredeljevale naloge zavoda kot nosilca javne službe na področju medijev.
Prejšnja Golobova vlada je na predlog prejšnje ministrice dr. Aste Vrečko ukinila Muzej slovenske osamosvojitve. Nedvomno je bila to škandalozna odločitev! Sedanja Janševa vlada je Muzej slovenske osamosvojitve na vaš predlog ponovno ustanovila. Da bo muzej v polni meri zaživel, pa bo verjetno preteklo še kar nekaj časa?
Z odločitvijo, da ukine samostojni Muzej slovenske osamosvojitve, je prejšnja ministrica postavila pod vprašaj svojo lastno funkcijo in najbolj osramotila sebe, saj se je s prisego zavezala, da bo »z vsemi svojimi močmi delovala za blaginjo Slovenije«. Zanjo pa očitno nastanek naše države ni vreden zgodovinskega spomina. Morda je njeno dejanje najbolj natančno v nekem intervjuju označil Andrej Šter, ko je dejal, da bo dr. Asta Vrečko morala odgovarjati pred zgodovino. Tega izdajstva državnega interesa Slovenije namreč ne bo mogla nikoli več preklicati. Kot dokaz, da sedanja vlada z vsem srcem in z globokim ponosom deluje za Slovenijo, smo v znamenje počastitve 35. rojstnega dneva naše države muzej znova ustanovili. Upam, da bo pot do trenutka, ko bo odprt za širšo javnost, čim krajša.
Približujeva se koncu tega najinega pogovora. Kakšna je dolgoročna vizija vašega mandata? Kaj so vaše prioritete?
Danes se pogosto soočamo z zamejevanjem kulture zgolj na sodobno umetniško ustvarjalnost in obenem pozabljamo na antično-krščanske temelje evropske civilizacije. Kultura namreč vznika iz človekove potrebe, da preseže svoje vsakodnevno zadovoljevanje bioloških potreb in se obrne k sočloveku in v svet na duhoven način. Kultura je torej vse tisto delovanje, s katerim se človek razlikuje od drugih živih bitij, je naša ustvarjalna sila in obenem naše védenje in naše vedênje do drugega, zajema tako našo religiozno, etično-filozofsko kot družbeno razsežnost. Če bomo v tem mandatu uspeli v širši javnosti uveljaviti tako široko razumevanje kulture, bomo lahko dosegli glavne prednostne naloge, zapisane tudi v koalicijski pogodbi: debirokratizacijo, decentralizacijo, široko podporo ustvarjalnosti tudi na lokalni ravni in podporo ljubiteljski kulturi. Vključiti želimo Slovence v zamejstvu in po svetu, poudariti pomen naše kulturne dediščine kot korenin naše narodne in državne identitete in vsa ta sporočila v okviru kulturno-umetnostne vzgoje prenesti na mlajše generacije. Za uresničenje teh ciljev pa bodo potrebna tudi intenzivna infrastrukturna vlaganja, saj je bilo financiranje v zadnjem štiriletnem obdobju izrazito usmerjeno v tako imenovane »mehke vsebine« in predvsem podporo zgolj sodobni umetnosti.
In še za konec. Ali lahko torej računamo, da bo Ministrstvo za kulturo pod vašim vodstvom več sredstev namenjalo slovenski kulturi v najširšem pomenu besede in ne zgolj t. i. umetniškim inštalacijam?
Strokovne komisije Ministrstva za kulturo so tiste, ki vsebinsko ovrednotijo posamezne programe in upravičenost do sofinanciranja. Verjamem pa, da je evropski človek po dolgih, krvavih desetletjih rušenja družbenih in osebnih vrednot znova zahrepenel po trenutku, iz katerega je kultura vzniknila, torej po tem, da drugega, ki biva ob njem, nagovori z lepoto besede, glasbe, podobe in da se kakor antični filozof znova preda čudenju nad presežnim, ki ga obdaja.
Biografija
Dr. Ignacija Fridl Jarc (1968) je diplomirana komparativistka in doktorica filozofskih znanosti. Uveljavila se je kot literarna in gledališka kritičarka, publicistka, esejistka, literarna zgodovinarka in raziskovalka antične filozofije. Za svoje kritiško delo je leta 2000 prejela Stritarjevo nagrado. Ukvarja se z raziskavami slovenske književnosti in s starogrško filozofijo. Izdala je monografijo Jezik v filozofiji starih Grkov (2001). Doktorirala je na temo Platonov nauk o resnici z vidika lepega in umetnosti (2006) in sodelovala pri prevodu integralne izdaje prvih starogrških filozofov z naslovom Fragmenti predsokratikov (2012). V času tretje Janševe vlade je bila državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Pred tem in zadnja štiri leta je bila zaposlena kot tajnica-urednica Slovenske matice, kjer je vodila njene strokovne službe, skrbela za njeno operativno delovanje, javne prireditve in knjižni program. V mandatu sedanje vlade Janeza Janše je ministrica za kulturo.
