Piše: Metod Berlec
Ob dnevu državnosti smo se pogovarjali z zgodovinarko dr. Andrejo Valič Zver. Z njo smo govorili o knjigah in projektu zaznamovanja 30-letnice samostojne, neodvisne in suverene države Republike Slovenije, ki ga je koordinirala v okviru Kabineta predsednika vlade Republike Slovenije v času vlade, ki jo je vodil predsednik SDS Janez Janša.
Dr. Andreja Valič Zver je zgodovinarka, anglistka in predsednica Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Diplomirala in magistrirala je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorirala pa na mariborski univerzi. Njena doktorska disertacija je bila posvečena vlogi Demosa v času demokratizacije in slovenske osamosvojitve. Valič Zverova je poleg poučevanja zgodovine sodelovala v številnih državnih in mednarodnih projektih, povezanih z nacionalnim oblikovanjem, družboslovjem, poukom zgodovine in preučevanjem totalitarnih režimov. Je avtorica in urednica znanstvenih in strokovnih člankov, monografij in izobraževalnih gradiv ter udeleženka in referentka na mnogih mednarodnih konferencah. Bila je med ustanovitelji Društva učiteljev zgodovine Slovenije in v letih od 2004 do 2008 njegova predsednica. Vodila je šolsko sekcijo Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Arhivsko komisijo Republike Slovenije, svet Muzeja novejše zgodovine Slovenije in svet Gorenjskega muzeja v Kranju. Bila je v upravnem odboru Agencije EU za temeljne pravice. Je članica izvršnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti ter Zbora za republiko.
DEMOKRACIJA: Gospa Valič Zverova, v teh dneh se spominjamo osamosvojitve Slovenije in agresije jugoslovanske zvezne armade na Slovenijo leta 1991. V lanskem letu smo slovesno zaznamovali 30-letnico samostojne, neodvisne in suverene države Republike Slovenije. Prejšnja vlada, ki jo je vodil Janez Janša, je tej obletnici, namenila še posebno pozornost …
Valič Zverova: Ja, res je, v teh dneh zaznamujemo 31. obletnico razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne slovenske države. Spominjamo se pogumnih in hkrati težkih dni, ko smo Slovenke in Slovenci na različne načine branili in ubranili svojo trdno odločitev na plebiscitu decembra leta 1990. Slovenski politiki je bil tedaj dan ukaz za udejanjanje samostojne države. Lahko rečemo, da je bil leta 1991 dosežen vrh zgodovinskega zorenja slovenske nacije. 14. slovenska vlada Janeza Janše je zato v lanskem letu s posebnim sklepom sprejela program praznovanja, v katerem je bilo več kot 600 dogodkov na ravni ministrstev in drugih organov Vlade RS, državnih in drugih organov, organizacij, združenj, društev in lokalnih skupnosti. Verjetno je bilo različnih praznovanj po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu še mnogo več. Konec koncev smo praznovali tudi še letos, zlasti obletnice mednarodnih priznanj. Pred nekaj dnevi smo tako na Brdu pri Kranju postavili stalno razstavo o dogajanju na posestvu od leta 1991 dalje.
Posebna pozornost je posvečena dogodkom v osamosvojitvenem letu 1991 ter obema slovenskima predsedovanjima Svetu EU, leta 2008 in 2021. Brdo je tudi sicer igralo pomembno vlogo v vzpostavljanju spominske krajine na dogodke iz časa slovenske politične pomladi in osamosvojitve …
DEMOKRACIJA: V okviru tega ste lani na vladni spletni strani gov.si/slovenija30 dnevno objavljali prispevke, v katerih ste se spominjali dogajanja na Slovenskem in tudi širše leta 1991 … Kako je bilo s tem?
Valič Zverova: Urad Vlade RS za komuniciranje se je v sklopu zaznamovanja 30-letnice med drugim odločil za objavljanje prispevkov, v katerih so opisani dnevi od 23. decembra 1990 do 15. januarja 1991, od plebiscita do mednarodnega priznanja torej. V uspešnem projektu je sodelovalo 21 avtorjev iz vrst zgodovinarjev, političnih analitikov, publicistov in drugih strokovnjakov. Sama sem kot zgodovinarka z doktoratom iz obdobja slovenske demokratizacije in osamosvojitve v navezi z urednico Danilo Golob ter kasneje še Janijem Drnovškom iz UKOM pregledovala in usklajevala tekste ter komunicirala z avtorji, da bi obsežno gradivo, ki je vsakodnevno nastajalo, čim bolj uspešno prestalo tudi test verodostojnosti. Pri delu smo se naslonili na različne zgodovinske vire: domače in tuje časopise, slovenske časopise iz zamejstva in tujine, literaturo, spletne vire, osamosvojitvene akte RS in drugo. Opis in analiza dogajanja po posameznih dnevih, ki jo najdete na spletni strani gov.si/slovenija30, tako prinaša zelo konkretna dejstva o posameznikih, procesih in pojavih, nasploh o širšem dogajanju v politiki, družbi, posredno tudi o poročanju medijev. To je bilo vsaj do 25. junija 1991 pa tudi še kasneje žal mnogokrat uperjeno proti Demosovi vladi in njenim prizadevanjem za dejansko, ne le operetno osamosvojitev.
DEMOKRACIJA: Na podlagi tega je nastala čudovita knjiga z naslovom Zmagoslavno leto 1991, katere glavna urednica ste bili. Nam lahko poveste kaj več o knjigi, kako je nastajala, s kakšnimi dilemami ste se srečevali njeni ustvarjalci, s kakšnim namenom je bila izdana?
Valič Zverova: Škoda bi bilo, da bi tako bogato gradivo ostalo objavljeno le na vladnih spletnih straneh. Zato je bil sredi lanskega poletja objavljen javni poziv založnikom in z izbrano Založbo Družina smo kaj hitro našli skupni jezik. Sledili so meseci napornega oblikovanja prispevkov in mnogih usklajevanj. V širšem uredniškem odboru knjige Zmagoslavno leto 1991 so poleg mene sodelovali še Tone Rode, mag. Uroš Urbanija, Tanja Glogovčan Belančić, Danila Golob, Jani Drnovšek in Franci Donko. Vključene so bile tudi izjave in fotografije znanih Slovenk in Slovencev, verzi domoljubnih pesmi, fotografije ljudi in narave. Vsak članek v knjigi ima uvod, v katerem so poudarki dogajanja tistega dne. V besedilu prispevka so podrobneje opisani glavni poudarki iz uvoda. Manj pomembni datumi so okrajšani, pomembnejši pa so ohranili večji del besedila s spletne strani. Vsi dnevni prispevki so opremljeni s kodo QR, ki vodi na njegovo objavo na spletni strani gov.si/slovenija30. Objavljeni so tudi uvodni nagovori osamosvojiteljev, besedilo Stali smo in obstali, pojasnilo izbranih kratic in pojmov, predstavitev urednikov in avtorjev ter izbrana literatura in viri. Knjigo smo predstavili aprila letos na Brdu pri Kranju, sledil je seminar za učitelje in predstavitve po Sloveniji. Ustvarjalci knjige si želimo, da bi dosegla čim več ljudi …
DEMOKRACIJA: Knjiga Zmagoslavno leto 1991 nedvomno sodi na police vsake slovenske izobraževalne ustanove, saj je splošno znano, da slovenska mladina premalo pozna obdobje slovenske demokratizacije in osamosvojitve. S tem problemom ste se ukvarjali že kot predsednica Društva učiteljev zgodovine Slovenije od leta 2004 do 2008 …
Valič Zverova: V času prve Janševe vlade in šolskega ministra Milana Zvera so se zgodili odločilni premiki pri obravnavanju tematike osamosvojitve. Do tedaj je prevladovalo prepričanje »etabliranega« zgodovinopisja, da tema še ni »dovolj časovno oddaljena in dovolj znanstveno obdelana«, kar seveda ne zdrži resne presoje. Konec koncev gre za nastanek slovenske nacionalne države! Zato smo tedaj s kolegicami in kolegi iz Društva učiteljev zgodovine Slovenije vztrajali in bili uspešni. A žal je tema osamosvojitve uvrščena v učne načrte bolj proti koncu šolskega leta, ko so učitelji in učenci preobremenjeni. Toda iznajdljiv učitelj vedno najde pot … Znano je, da je naloga šolske politike, da učitelje opremi s primernimi orodji za poučevanje, še zlasti najpomembnejšega obdobja slovenske zgodovine. Mnogo je bilo postorjenega v času Zverovega ministrovanja, letos pa sta bili temu gradivu poleg dokumentarnih filmov, elektronskega gradiva Osamosvojitev Slovenije in gradiva, ki ga je pripravil Zavod RS za šolstvo, dodani še Enciklopedija slovenske osamosvojitve in knjiga Zmagoslavno leto 1991. 1500 izvodov je bilo razdeljenih med splošne knjižnice in knjižnice v osnovnih ter srednjih šolah, pa tudi po fakultetah, nacionalnih muzejih in državnih institucijah.
DEMOKRACIJA: Vas je pri pripravi in izdaji knjige Zmagoslavno leto 1991 vodila tudi misel na mednarodno javnost in izdaje v tujih jezikih?
Valič Zverova: Skupaj z Založbo Družina se zavedamo, da je obdobje slovenske politične pomladi in osamosvojitve preslabo znano v tujini. V nekaterih krogih še vedno prevladuje misel, da je Slovenija »kriva« za razpad jugoslovanske države, da smo se Slovenci »odcepili« ter da je bil med staro nomenklaturo in novo Demosovo oblastjo sklenjen nekakšen »pakt«. Nič od tega ne zdrži resne strokovne presoje. Zato upam, da se uresniči načrt o prevodih knjige v tuje jezike in nastopu celo na frankfurtskem knjižnem sejmu.
DEMOKRACIJA: No, izdali ste tudi publikaciji Stali smo in obstali ter Spominska obeležja iz časa slovenske osamosvojitve …
Valič Zverova: Res je, kar nekaj publikacij iz časa tretje Janševe vlade bo ostalo za prihodnje rodove, ne le ugodni gospodarski kazalniki in mednarodni uspehi v času drugega predsedovanja Svetu EU. Publikacija Stali smo in obstali je ob 30-letnici samostojne in neodvisne slovenske države prispela v vsa slovenska gospodinjstva, Spominska obeležja iz časa slovenske osamosvojitve pa prinašajo pregled obeležij po slovenskih občinah. Žal se niso vse odzvale, a vedno je prostor za dopolnitve … za naslednje izdaje.
DEMOKRACIJA: V lanskem letu je bilo ob 30-letnici samostojne slovenske države posnetih tudi nekaj dokumentarnih filmov … Lahko nekaj poveste tudi o tem!? Vemo, da so ti zelo pomembni …
Valič Zverova: Današnji ljudje so vedno bolj »ljudje gibljivih slik«. Zato ne preseneča, da je bilo v letu 2021 posnetih nekaj kvalitetnih dokumentarnih filmov: Zdravljica režiserja Mitje Okorna, Hrepenenje naroda, film o dr. Jožetu Pučniku, pričevanja osamosvojiteljev in film 30 vrhov za 30 let. Skupaj s knjigami so ga prejele vse slovenske izobraževalne ustanove. Želela bi si, da bi bili v prihodnje ustvarjeni tudi filmi o začetkih slovenskega nacionalnega oblikovanja, o noriškem kraljestvu pa še o čem. Filmske podobe pomembno vplivajo na zdravo nacionalno samozavest, ki je Slovencem pogosto primanjkuje. Tudi v tem smislu bi se morali zgledovati po Skandinavcih!
DEMOKRACIJA: Kako letos doživljate dan državnosti, ko so spet na oblasti tisti, kateri botri so leta 1989 podpisovali »Temeljno listino Slovenije 1989«, ki je Slovenijo še videla v okvirih socialistične Jugoslavije …
Valič Zverova: Letošnji dan državnosti smo zaznamovali s pohodom VSO Gorenjske na Ljubelj, ki je od leta 2014 tradicionalen. Spominjamo se dogodkov iz časa vojne za Slovenijo 1991 in slovenskega eksodusa iz leta 1945, ki je potekal čez Ljubelj. V mislih imamo tudi leto 1895, ko je Jakob Aljaž markiral slovenstvo tudi na Triglavu. Z nami so bili tudi Slovenci iz Argentine. Mi, ki imamo Slovenijo v srcu, bolj doživeto praznujemo rojstni dan naše države. O drugih, ki so imeli drugačno intimno opcijo, nima smisla razpravljati.
DEMOKRACIJA: Od 2008 do 2020 ste vodili Študijski center za narodno spravo, ki je preživljal turbulentne čase, mnogokrat so mu stregli po življenju, a mu je uspelo preživeti in se neizbrisno uveljaviti v domačem in mednarodnem prostoru. O tem obdobju Študijskega centra je bil izdan celo zbornik …
Valič Zverova: S ponosom gledam na dvanajstletno obdobje svojega vodenja Študijskega centra za narodno spravo. Pravi čudež je bil, da smo v žal pretežno sovražnem okolju sploh preživeli. Že takoj ob rojstvu nam je tedanji pravosodni minister Zalar namenil smrtno obsodbo, a mu ni uspelo … Opravljenega je bilo veliko dela v slovenskem in mednarodnem prostoru. Vsaj delno je zabeleženo v zborniku, ki ga omenjate. Stkane so bile številne strokovne, a tudi prisrčne in nepozabne človeške vezi. Žal so mnogi od teh ljudi že pokojni, a v spominu neizbrisno ostajajo neomajni podporniki mojega dela za spravo v slovenskem narodu: dr. Lovro Šturm, dr. Ljubo Sirc, Justin Stanovnik, Lidija Drobnič, Jelka Mrak Dolinar in mnogi drugi. Poslanstvo nadaljujem v Evropski platformi spomina in vesti, ki sem jo pomagala ustanavljati in v njej aktivno delujem od leta 2008 dalje. Tedaj se je v obdobju prvega slovenskega predsedovanja Svetu EU začel proces evropskega soočenja z vsemi totalitarizmi. Še posebej komunizem, ki je za seboj pustil ogromno število žrtev, je treba ovrednotiti in obsoditi kot zločinski režim, ki je sistematično in sistemsko kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Mnogi, zlasti Zahodnjaki, imajo še danes s tem precejšnje težave.
DEMOKRACIJA: Nedvomno je Slovence kot narod to totalitarno obdobje, ki se je na neki način začelo vzpostavljati že leta 1941, z okupacijo in nato s komunistično revolucijo torej in je trajalo skoraj pet desetletij, močno zaznamovalo!?
Valič Zverova: Slovenski narod je preživel tri totalitarne režime: fašizem, nacionalni socializem in komunizem. Naša moč preživetja je neizpodbitno dejstvo, a po drugi strani je naša mentaliteta močno zaznamovana in »poškodovana«, kot ugotavljajo priznani strokovnjaki. Med drugim je o tem pisal Jože Pučnik in napovedal, da bodo potrebne vsaj tri generacije, preden bo v ljudeh zrasla demokratična jedrna struktura. Glede na zdajšnje dogajanje na Slovenskem in rapidno slabšanje mednarodnega okolja se bojim, da bomo potrebovali še veliko več časa, da se znebimo totalitarnih refleksov in podložnega kimanja oblastnikom. Spet se bom spomnila Pučnika, ki si je želel, da bi Slovenci končno zravnali svoje upognjene hrbtenice. To si tudi sama želim.
DEMOKRACIJA: Kljub poglobljenemu ukvarjanju s tematiko demokratizacije in osamosvojitve ostajate vidni tudi na področju ukvarjanja s totalitarnimi režimi. Bili ste med ustanovitelji Evropske platforme spomina in vesti, ste članica njenega izvršnega odbora. Pri nas je v delu leve politične javnosti veliko nostalgije po nekdanji totalitarni socialistični Jugoslaviji. Za nekdanjim sistemom … Kako je s tem v drugih evropskih državah?
Valič Zverova: Večina držav, ki so bile za železno zaveso, je s komunizmom opravila. Svetli zgledi so Poljska pa tudi nekdanja Vzhodna Nemčija, Madžarska, Češka, baltske države … Rdeča zvezda je ponekod prepovedana, kaj šele opevanje nekdanjega režima. Niti zamisliti si ni mogoče nagrajevanja šefov tajne politične policije, evrskega kovanca s podobo partizanskega klavca, spomenika morilcu pred predsedniško palačo, spomenika komunistični revoluciji pred parlamentom in drugih totalitarnih ekscesov. Pred nekaj dnevi je bila v slovenskem parlamentu znova zavrnjena resolucija evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarizmov. Nepojmljivo. Tudi zato menim, da nam, Slovencem, manjka temeljnega sočutja do žrtev ter da bo naša pot v resnično demokracijo še dolga in trnova.
V drugih postkomunističnih državah, kot sem že omenila, je bila opravljena lustracija, sicer različno intenzivno, a dovolj, da stare strukture niso ogrožale pridobljene svobode in demokracije. V vseh državah so bili obsojeni ljudje in politični vrhovi, ki so bili odgovorni za drastično kršenje človekovih pravic in svoboščin. V Sloveniji nismo naredili ne prvega ne drugega. Spomnimo, ko so Mitjo Ribičiča pripeljali pred Pučnikovo parlamentarno preiskovalno komisijo, se je dobesedno norčeval iz nje. Z bolj ali manj neprikrito podporo mainstream medijev … Pri nas se je takoj po spremembi režima ustvarila klima, kot sem že omenila, da so za demokracijo in samostojnost enako zaslužni komunisti in nekomunisti, češ da je bil to celo prvi pogoj za vse, kar smo dosegli. Resnica je drugačna. Dvome poskušam odpravljati s svojim strokovnim delom. Še zlasti ko sem bila direktorica Študijskega centra, sem to uspešno počela.
Če se vrnem k vašemu vprašanju; res je, Slovenija ostaja nekakšen osamljen »rdeč otoček«, kjer vlada velika nostalgija za Jugoslavijo in socializmom. Slaba novica za nas je, da demokratični prehod držav nekdanjega socializma nikogar več v EU ne zanima. Slovenci se moramo zato – kot običajno v svoji preteklosti zanesti predvsem nase: poiskati moramo svoje vire moči, da rečemo odločen ne totalitarnim konceptom, ki so še kako živi, ne kulturi nasilja in smrti, in ne blefu, ki nas vsak dan spremlja in ki ga davkoplačevalci financiramo. Večkrat smo dokazali, da lahko vzpostavimo normalnost, rekla bi strukturno normalnost, institucionalno.
Včasih idealiziramo Zahodno Evropo kot prostor normalnosti. Toda moramo se soočiti z realnostjo in ugotoviti, da se je »jedrna Evropa« precej spremenila, da ni več ista, kot je bila pred 40 ali 60 leti, ko so bile vrednote, na katerih je temeljila, veliko bolj izražene. Danes je tudi tam veliko nenormalnega, a še vedno je prostor, kakršnega ni na planetu. Danes Zahodna Evropa potrebuje nekaj srednje- in vzhodnoevropske svežine. A to je že druga tema.
DEMOKRACIJA: Pri svojem znanstvenem in strokovnem delu se še posebej posvečate vlogi dr. Jožeta Pučnika. Pučnika ste s številnimi prispevki predstavili v mednarodnem prostoru, ste avtorica dvojezične knjige Jože Pučnik – Oče slovenske države. 9. marca 2022 bi dr. Pučnik praznoval 90 let. Se je slovenska država ob tej obletnici ustrezno poklonila njegovemu spominu?
Valič Zverova: Menim, da se slovenska država kljub trudu tretje Janševe vlade – v mislih imam Pučnikov kip na Brdu pri Kranju in dokumentarni film o njem – še vedno ni ustrezneje poklonila njegovemu spominu. Z delom, ki ga omenjate, smo deloma zapolnili vrzeli, kakor tudi z dvorano, ki jo je predsednik republike poimenoval po Pučniku. Veliko so k temu pripomogle tudi nekatere lokalne skupnosti s poimenovanjem trgov, ulic in šol. Pomemben dosežek je bil poimenovanje ene od dvoran v evropskem parlamentu po njem ipd. Več pozornosti Pučniku namenja stranka, ki jo je svoj čas vodil. Poslopje, kjer SDS deluje, je poimenovano »Hiša Jožeta Pučnika«. V ta namen je bil ustanovljen Inštitut dr. Jožeta Pučnika, ki pa deluje v izjemno težkih razmerah. Smo brez prostorov, brez ustreznega in sistemskega financiranja. Vsako leto se trudimo z izvedbo sicer odmevnega Pučnikovega simpozija in drugih dogodkov. Vzpostavljeno imamo tvorno mednarodno sodelovanje. A Pučnikov inštitut potrebuje sistemsko rešitev, sicer ne bo več dolgo …
DEMOKRACIJA: Počasi naj skleneva najin pogovor. Pred tem se malo dotakniva še aktualnega političnega dogajanja. Kako komentirate, da slovenski volivci prejšnje, desnosredinske vlade, to je tretje Janševe vlade, ki je bila po vseh makroekonomskih kazalnikih zelo uspešna, na državnozborskih volitvah niso ustrezno nagradili?
Valič Zverova: Gre za fenomen, ki je sicer že bil viden drugje, ampak le po enkrat. Pri nas se taka prevara s kometi, če uporabim milejši izraz, zgodi trikrat zapored. Pri nas ne gre ze enkraten refleks, za pomoto. Slovenci stopijo trikrat na led in padejo. To je lahko izziv za dobro znanstvenoraziskovalno študijo. S čim razložiti ta uspeh, če tako rečem, dvomesečnega političnega nedonošenčka, in od kod se število udeležencev s 50 odstotkov nenadoma, po več kot 30-letnem upadanju volilne udeležbe, dvigne na 70 odstotkov? To so resnično fenomeni, resna vprašanja, na katera moramo dobiti odgovor pred naslednjimi volitvami. Do takrat je treba odpraviti dvom, ali je šlo za kibernetski napad, nepravilnosti na voliščih, npr. pri štetju ali pri prenosu podatkov v centralo, ali kaj! Skratka, zgodilo se je dejstvo, ki ga je z znanstvenega in političnega vidika vredno raziskati. Saj tu ne gre za oblikovanje kake teorije zarote, gre za enostavno željo, da se pride do pojasnila in ne nazadnje do resnice, kar je med drugim tudi smisel znanosti.
DEMOKRACIJA: Kako ocenjujete koalicijsko pogodbe nove vlade in njene prve poteze? Očitno je, da je njena prioriteta kadrovanje …
Valič Zverova: Za zdaj državljani v tej vladi ne vidimo osvobajajoče vsebine, ampak predvsem kadrovski cunami, ki ne sega le v vrh oblastnih struktur, marveč tudi v družbene podsisteme. Vlada je že zdavnaj prestopila meje normalne kadrovske osvežitve. Vedeti morate, da kadrovske revolucije ne delajo le t. i. novi obrazi okoli novega predsednika, ampak predvsem stara omrežja. Tu ne bo veliko kompromisov. Seveda pa so tudi pri tem meje; zavedajo se, da šiba raste tudi zanje. Naj dodam še omejevanje pravice govora v slovenskem parlamentu, farsične zdrse na slovenskem in evropskem političnem parketu … Slika »svobode« se počasi izrisuje kot njeno nasprotje. Med drugim bi sedanji politični desant na RTV težko upravičili celo v osemdesetih letih, ko se je prebujala slovenska politična pomlad.
DEMOKRACIJA: In še za konec. Kako gledate na politično situacijo v Evropi, v Evropski uniji, ki jo zadnje mesece močno obremenjuje ruska agresija na Ukrajino? Se pravi krvava vojna v Ukrajini … In vlogo Slovenije pri tem?
Valič Zverova: Gre za nepredstavljivo agresijo, ki so jo ameriške obveščevalne službe sicer predvidevale, a jim večina drugih zahodnih držav ni sledila. Ta agresija je onkraj normalnega, racionalnega, zato jo zdrava pamet težko dojame. Res pa je, da je Putin v svojih analizah nakazal možnost tega, kar se dogaja. EU je prepozno reagirala, morda tudi premalo odločno, kar je posledica težkih razmer predvsem v nemški vladi. Mnogi levi politiki so pod vplivom ruskega režima in ti vplivajo na medle odločitve nemške vlade. Podobno je v Franciji, kjer ima Putin pod nadzorom del levice in močnejši del desnice. Šele danes vidimo, kako nam pri tako težkih odločitvah v EU manjka Velika Britanija. Kakšno vlogo ima Slovenija pri tem, sprašujete? Z Janšo bi lahko imeli – in v nekem trenutku smo jo, saj veste na kaj mislim –, nova vlada pa ne bo zmogla biti vidnejša sogovornica. Delim mnenje, da bo ta vlada bolj prokremeljska ali pa bo poskušala z nekakšno nevtralno pozicijo, kot je bilo to v primeru prejšnjih levih vlad. Obe poziciji sta v nasprotju s slovensko ustavo in z evroatlantskimi zavezami. Slovenija se je v geopolitičnem prostoru že zdavnaj pozicionirala, slovenska politika pa mora temu le slediti.
