Piše: Bogdan Sajovic
S profesorjem dr. Andrejem Natererjem smo se med drugim pogovarjali o razmerah v Ukrajini, reindustrializaciji Evrope, potezah slovenske vlade in pripravljenosti slovenske družbe na turbulentne čase, ki se nam obetajo.
Ukrajino dobro poznate, tam imate znance. Ali lahko poveste, kakšno je tam razpoloženje po treh letih vojne?
V Ukrajini, v doneški regiji sem od 2000 do 2013 opravljal svoje antropološko terensko delo, spoznal veliko prijateljev in se na to okolje močno navezal. Ukrajino bi opisal kot svojo drugo domovino in stike skušam ohranjati, kar pa je oteženo delno zaradi geografske oddaljenosti, še bolj pa zaradi vojne. Vojna je neizprosno zarezala v ljudi. Ena skupina mojih prijateljev se je močno obrnila na rusko stran, drugi so postali nacionalno zavedni Ukrajinci, sam pa sem se zmeden in šokiran znašel na sredini, v vakuumu. Z obojimi se trudim ohranjati stike, moram pa priznati, da mi to veliko bolje uspeva s prijatelji na ukrajinski strani.
Razpoloženje po treh letih vojne je zapleteno, mogoče še bolj kot ob začetku vojne. Februarja 2022 je bilo jasno, da se je ruski agresiji treba upreti, in ta sentiment razlaga vse od ogromnega števila ukrajinskih prostovoljcev do politične podpore ukrajinski administraciji. Danes je vojna utrudila vse in vsi si želijo miru, a ne za vsako ceno in pod vsakršnimi pogoji.
Kako bi ocenili politiko Donalda Trumpa do vojne v Ukrajini in njegovo mirovno pobudo? Je takšna pobuda sploh sprejemljiva za Ukrajino?
Trumpova politika je, milo rečeno, drugačna od politik prejšnjih ameriških administracij in v tej luči je treba razumeti tudi njihovo mirovno pobudo. Trump prinaša preference transakcijskih odnosov in vse kaže, da bo za sodelovanje treba upoštevati predvsem te vidike. Takšen premik v politični naravnanosti nas seveda ne bi smel presenetiti, saj je podstat predsednika ZDA Trump-podjetnik, ki je v svoji knjigi The Art of the Deal iz leta 1987 razložil tako svoj modus operandi kot tudi libidinalno ekonomijo.
Sam iskreno mislim, da je Trumpovi administraciji mir v Ukrajini v resnici v interesu tako v človekoljubnem in ekonomskem smislu kot tudi v geopolitičnem. Trumpova administracija vidi pravo nevarnost v Kitajski in ne v Rusiji, in čim prej bodo razrešili spor v Ukrajini, prej se bodo lahko preusmerili na Kitajsko. Časa je po mnenju nekaterih analitikov malo, saj naj bi Kitajska izzvala Zahod z napadom na Tajvan že med aprilom in oktobrom 2027 (zaradi ugodnih vremenskih razmer) ali oktobra 2028 (predsedniške volitve v ZDA).
Medtem pa je Ukrajina ujeta v direktno vojno in seveda je tudi tukaj mir prioriteta, a kot je bilo že ničkolikokrat ugotovljeno, ne za vsako ceno in ne kakršenkoli mir. Mir mora biti za Ukrajino 1. resničen, 2. pravičen in 3. trajen. Ko predsednik Zelenski govori o miru, gre te vidike razumeti kot osnovne atribute miru in ne kot maksimalistične zahteve. Poleg tega je treba razumeti tudi, da se pravi pogovori še niso niti začeli in da smo priča pogovorom o pogovorih o premirju.
Ali bi po vašem mnenju morebitna ruska aneksija dela ukrajinskega ozemlja porušila načela, na katerih temelji povojna evropska ureditev? Ali celo odprla vrata morebitnim revanšističnim težnjam v Evropi?
Seveda, a moram dodati, da se je to ŽE ZGODILO, in sicer leta 2014 ob aneksiji Krima. Stebri mednarodnega prava vključujejo spoštovanje suverenosti držav (države imajo popoln nadzor nad svojimi notranjimi zadevami in nobena država ne sme posegati v notranje zadeve druge države), enakopravnosti držav (vse države ne glede na velikost ali moč imajo enak pravni status), načelo neintervencije (države ne smejo posegati v notranje ali zunanje zadeve drugih držav), mirno reševanje sporov (države morajo reševati spore z diplomacijo) in varstvo človekovih pravic. Rusija kontinuirano krši mednarodno pravo, primeri po razpadu Sovjetske zveze pa vključujejo ruske vojaške intervencije v Transnistriji (1992−1993), Abhaziji (1992−1993), dvakrat v Čečeniji (1994− 1996 in 1999−2009), Gruziji (2008) in Siriji (2015−2022). V tem obdobju nobena od naštetih držav ni kršila meje sosednjih držav. Danes, v času postfaktične politike je naša naloga, da se obračamo k zgodovini zato, da ne pozabimo, kdo je agresor in kdo so žrtve: Rusija je 24. 2. 2022 z orožjem napadla Ukrajino in ne obratno.
Ali se bodo temelji mednarodnega prava porušili, ni jasno, jasno pa je, da jih Rusija vztrajno erodira. Obstoj mednarodnega prava je odvisen od tega, v kolikšni meri ga spoštujejo druge članice mednarodne skupnosti, kar posledično pripelje celotno zadevo tudi do političnih odločitev in delovanja demokracije na mikroravni. Iz tega zornega kota je Evropa v nevarnosti. Glede prihodnosti pa nisem črnogled, saj sem prepričan, da bomo Slovenci kot Evropejci in volivci premogli dovolj moči in modrosti, da bomo ohranili 1. zaupanje v nacionalne in nadnacionalne institucije in 2. okrepili demokratičnost naših sistemov.
Ali menite, da je utemeljena skrb Poljske in baltskih držav, da bi v primeru zmage v Ukrajini Rusija nadaljevala z agresijo do svojih sosed?
O utemeljenosti skrbi težko sodim, jo pa jemljem kot resnično in legitimno. Gre za strahove, ki jih države utemeljujejo skozi specifično zgodovino sobivanja z Rusijo, in ker jih ta navdaja s strahom in skrbjo, je treba temu pripisati status resničnosti. Seveda pa to pomeni, da so vse posledice, kot je na primer oboroževanje baltskih držav, prav tako legitimne. Če Poljska in drugi menijo, da bo oboroževanje delovalo preventivno v odnosu do ruske agresije, jih lahko razumemo. Vse kaže, da se vračamo v obdobje hladne vojne, ko so se mednarodni odnosi vzpostavljali po načelih pasje psihologije: projekcija moči je temeljni pogoj, da se izogneš konfliktu. Seveda nikomur od vpletenih to ni všeč, a očitno so to izzivi nove svetovne ureditve. Ne moremo zameriti tem, da posegajo po predpripravljenih rešitvah iz zgodovine življenja v bližini Rusije. Pravo razumevanje rusofobije je torej strah pred Rusijo, je logična posledica specifičnega sodelovanja z Rusijo in logično rezultira v specifični drži do Rusije.
Evropska unija je napovedala ambiciozen načrt oborožitve evropskih vojska ter razvoja evropske vojaške industrije in tehnologije. Ali bo to po vaše imelo kakšen vpliv na vojno v Ukrajini?
Seveda bo, vprašanje je le koliko in kdaj. Situacija je resna, a za zdaj še ne kaže, da bi napovedana vojaška industrija in njena produkcija imeli neposredne taktične cilje. Oboroževanje evropskih vojska ima namreč dve dimenziji: eno je produkcija orožja za evropske sile in podporo Ukrajini, drugo pa je dvig oboroženosti Evrope. V prvem vidiku gre za relativno kratkoročen projekt in že tukaj Evropa ni suverena, saj nima zadostnih produkcijskih zmogljivosti (npr. Natovo strelivo 155 mm), poleg tega pa je tudi glede specifičnih vojaških sistemov (npr. M142 HIMARS) odvisna od produkcijskih zmogljivosti in sodelovanja z ZDA. Vse to omejuje podporo Ukrajini, saj se ta bojuje z orožjem in ne z dobrimi željami.
Drugi vidik pa se nanaša na dvig evropske vojaške moči, kjer se pojavljata dve veliki težavi. Kot prvo moramo izpostaviti, da so vojaške sile evropskih držav močno atrofirale, kar izhaja iz kombinacije dolgega obdobja miru, nizkih investicij v vojsko in zaščite, ki so jo države uživale pod okriljem Nata. Budnica, ki smo ji priča, pa je kombinacija ruske ekspanzionistične agresije in zamenjava administracije v ZDA. Oboroževanje Evrope je v tej luči torej reanimacija lastnega vojaškega potenciala, kar je treba v prvi vrsti razumeti kot strateški in ne taktični manever – Evropa se ne oborožuje, ker se pripravlja na vojno z Rusijo. Oboroževanje je oblika projekcije moči, ki je, še enkrat, v svetu, ki prihaja, prvi pogoj za oblikovanje stabilnosti in reda.
Kako bodo evropske države napovedano reindustrializacijo Evrope uskladile z radikalno okoljevarstveno agendo, ki smo jo uvajali v zadnjih dveh desetletjih?
To se bo zgodilo s preoblikovanjem prioritet. Tisto, kar predstavlja neposredno nevarnost, bo postala najvišja prioriteta in vse kaže, da bo poudarjanje podnebnih sprememb padlo na obrobje. Upam, da pri vsem skupaj ne bomo pozabili na to, da so podnebne spremembe veliko bolj brutalne, vsenavzoče in neizprosne kot katerikoli akter na parketu geopolitike.
Kako ocenjujete poteze aktualne slovenske vlade glede vojne v Ukrajini?
Nikakor, saj kot nekaj, kar bi imelo vpliv na situacijo v Ukrajini, praktično ne obstajajo. Seveda se tudi v slovenski politiki govori o vojni v Ukrajini, kar je dobro, a konkretnih potez, nečesa, kar bi presegalo politične razprave o nadaljnji podpori in pomenu premirja, ni zaslediti. Pa brez očitkov – Slovenija je majhna geografsko, ekonomsko in politično in je daleč od političnega dogajanja, vezanega na vojno v Ukrajini. Kljub temu pa sem vesel, da Slovenci podpiramo Ukrajino, kar pomeni tudi, da podpiramo načela demokratičnosti in mednarodno pravo. Slovenija je del EU in v tem kontekstu imamo vpliv. EU je vzvod, prek katerega delujemo v mednarodnem prostoru.
Za konec. Ali menite, da je slovenska družba pripravljena na turbulence, ki se nam očitno obetajo v bližnji prihodnosti?
Svet se pred našimi očmi spreminja, kot se ni vsaj od 90. let prejšnjega stoletja. Smo v turbulentnem prehodu iz unipolarne in stabilne ureditve v nekaj, kar še ne obstaja, in nihče, niti glavni geopolitični akterji, kot so ZDA in Kitajska, na to niso pripravljeni. Slovenija je del EU, kar je za nas ne le najboljša, ampak tudi edina pot. Priprava je nujna, pristop pa mora biti holističen. Treba bo ohraniti mednarodno sodelovanje, demokratičnost sistema, okrepiti zaupanje v institucije in zagotoviti njihovo nemoteno delovanje. Da se bodo institucije spremenile, je logično, saj se morajo prilagoditi novim izzivom. Nedvomno bo treba več resursov namenjati varnosti, tudi oboroževanju, saj so to novi izzivi, seveda pa to pomeni posledično redukcije v sektorjih, ki v dani situaciji niso prioritetni. Takrat bo bolelo in treba bo ozavestiti dejstvo, da so ti izzivi rezultat nove geopolitične realnosti in ne miniskulne, lokalne, narcisistične partikularnosti tistih, ki jih imamo za svoje nasprotnike. Treba bo torej stopiti skupaj in prek sebe ter z aktivnim prizadevanjem ustvariti prihodnost, ki si jo želimo.
