Piše: Metod Berlec
Pogovarjali smo se z zdravnikom, nekdanjim politikom in predsednikom Slovenskega gorniškega kluba Skala Antonom Tončem Žunterjem. Z njim smo med drugim govorili o njegovi zanimivi življenjski zgodbi, ki jo je literarno opisal v knjigi Midva, in o aktualni družbenopolitični situaciji v naši državi.
Gospod Žunter, pred meseci ste v samozaložbi izdali zelo poduhovljeno knjigo z naslovom Midva – Njemu, ki me je izbral za ta svet. Kaj vas je spodbudilo, da ste napisali to knjigo?
Vedno sem bil zgovoren, vedno poln pripovedi in zgodb in prijatelji so me večkrat spraševali, zakaj nekaj od tega, kar pripovedujem, tudi ne zapišem. Pa sem se odločil in začel pisati. Vendar pa so zgodbe v knjigi le okvir; kar sem v resnici želel prikazati, je moj odnos do smrti, ki kljub svoji nezaželenosti čaka vsakega od nas, na drugi strani pa odnos do svetosti in nedotakljivosti človeškega življenja, saj je oboje v zadnjem času tako zlorabljeno in poteptano.
Poleg zdravniškega dela menda vse življenje tudi kmetujete.
V življenju sem imel tri velike ljubezni: gore, medicino in kmetovanje. Vse troje še vedno sladi moje življenje. Veliko hodim v hribe, delam na kmetiji in se ukvarjam s hipnoterapijo. K meni največ prihajajo ljudje, ki jih je strah. Bojijo se povedati svoje mnenje, bojijo se povzpeti na visoko goro, bojijo se imeti otroke, strah jih je prihodnosti, celo življenja samega. Nekateri v svojem nezavednem skrivajo celo strah pred ljubeznijo. Bojijo se stopiti na negotovo in tvegano pot, strah jih je pred izgubo, strah, da bodo ranjeni in prizadeti. Ti, ne da bi vedeli, v življenju izgubljajo največ. Zato ljudje: ne bojte se!
V vaši knjigi nastopajo tri glavne literarne osebnosti: Tonej Lipnik iz Koroške, Milan Rebernak iz Velenja in Doktor iz Luč. Če vas prav razumem, je v vseh treh likih mogoče vsaj delno prepoznati vas, saj ste se konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja res hudo poškodovali v snežnem plazu …
Tako je, v vseh treh likih je nekaj avtobiografskega. Konec koncev tudi povsem izmišljene zgodbe prihajajo iz našega nezavednega sveta in nosijo avtorjev pečat. Februarja 1978 sem se ponesrečil v steni Raduhe in po nekem čudežu mi črna nevesta ni upihnila luči. Vendar pa me je ta nesreča v psihološkem, filozofskem in religioznem smislu močno zaznamovala za vse življenje. Dano mi je bilo spoznati, kaj je trpljenje, kako poteka srečanje s smrtjo in kako dragoceno je življenje.
No, v vaši knjigi so me še posebej pritegnile zgodbe, ki jih pripoveduje Dohtar iz Luč. Se pravi vi kot avtor knjige. Kot zdravnik splošne prakse ste doživeli marsikaj v svojih srečevanjih z bolniki.
V knjigi sem opisal nekaj zabavnih anekdot iz svoje zdravniške prakse, skozi katere lahko bralec začuti, kako rad imam te ljudi. Osebno pa se me je najbolj dotaknila zgodba štirinajstletne deklice, recimo ji Manca, ki je zbolela za hitro potekajočo levkemijo. Ko so bile izčrpane vse diagnostične in terapevtske možnosti, so jo s Pediatrične klinike odpustili domov, da bi umrla med svojimi domačimi. Vsak večer sem jo obiskoval in ji z injekcijami lajšal bolečine. Le s težavo sem med obiski premagoval svoj strah, ki je počasi preraščal v grozo; strah, kdaj se bo zgodilo, kdaj bo dokončno ugasnil drobni plamen življenja v njenih modrih očeh. Nekega večera, ko sem v zdravniško torbo pospravljal ampule, pa me je Manca šokirala z vprašanjem: »Doktor, česa se tako bojite? Oba veva, da bom kmalu umrla, vendar mene ni strah. Vi samo poskrbite, da me ne bo preveč bolelo, drugo pa prepustite ljubemu Bogu, ki najbolj ve, kaj je prav in zakaj.« Naslednje jutro so mi starši sporočili, da je Manca ponoči odšla … Za vedno sem ostal njen učenec.
Pri tem zanimivo opisujete tudi srečanja s smrtjo in spraševanja, ali bi lahko bolnika rešili …
Najhuje je bilo, kadar sem pri bolniku spregledal kaj pomembnega, postavil napačno diagnozo in mu s tem povzročil škodo. To je potem vrtalo vame sredi samotnih noči, in ko sem nekoč potožil starejšemu kolegu, mi je dejal: »Oba veva, da se zdravniki znamo boriti proti bolezni, ne pa tudi proti smrti. Vsak zdravnik ima na pokopališču svoj kotiček, kajti ni ga med nami, ki ne bi kdaj storil napake in kaj spregledal.« Kdor to zanika, ne govori resnice.
No, morda še najbolj zanimiva zgodba, vsaj zame osebno, je vaš opis dogajanja, povezanega s Kočo na Loki pod Raduho, ki je pogorela leta 1976. Zgodbo, ki jo pripoveduje v vaši knjigi Dohtar, se pravi vi. In vse, kar je temu sledilo. Kočo ste obnovili s prostovoljnim delom, zasluge za to pa so si želeli pripisati partijski veljaki na 10. Dnevu planincev Slovenije …
Tisto leto, ko je pogorela stara koča, sem kot mlad zdravnik prišel v Luče. Izvolili so me za predsednika planinskega društva in vodil sem graditev nove koče, ki smo jo gradili izključno s prostovoljnim delom planinci iz Luč in nekaterih drugih okoliških društev. Bila je razglašena za najlepšo kočo v visokogorju.
No, potem je sledil na turistični kmetiji sestanek, ki ga do konca življenja ne boste pozabili. Navajam: »V sobi za goste so za mizo poleg gostitelja Petra sedeli še Viktor Avbelj, kasnejši predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, Tone Bole, član predsedstva in ustavi sodnik, Miha Potočnik, predsednik Planinske zveze Slovenije, in neki tovariš Kranjc, menda nekdanji šef protokola.« Kaj so želeli od vas?
Pravzaprav niso želeli, ampak zahtevali, da na odprtju nove koče kot predsednik PD Luče v svojem govoru predlagam, naj se koča na Loki odslej imenuje koča Toneta Boleta.
Vi ste se tej zahtevi uprli. Pri tem ste dobesedno tvegali svoje življenje, saj so bila to še svinčena sedemdeseta leta …
Povedal sem jim, da jaz tega ne bom storil. Seveda so zahtevali pojasnilo in spregovoril sem o partizanskih zločinih, o katerih se je takrat med ljudmi na glas šepetalo: zverinski umor pastirja na planini Arta, ki so ga skupaj s kočo živega zažgali, ker naj bi bil izdajal partizane, kar se je pozneje izkazalo za neresnično. Še hujši je bil vdor v graščino Štrosnek pri Braslovčah, ki so jo oplenili, lastnike, družino Čmak pa na Dobrovljah postrelili, ker so bili pač prebogati. V ta zločin naj bi bil po prepričanju domačinov vpleten tudi Tone Bole. Njihov preživeli sin inž. Henrik Čmak pa je brezplačno vodil dela pri graditvi nove koče, ki naj bi se imenovala po Boletu. Si lahko predstavljate bolj sprevržen predlog?
No, v knjigi navajate še vrsto zločinov, ki so jih zagrešili komunistični revolucionarji v vaših krajih. Zanimiva je še ena zgodba. To je srečanje z Mitjo Ribičičem …
Na nekem pogrebu v Solčavi sem bil priča srečanju med Mitjo Ribičičem in njegovim najbližjim medvojnim tovarišem. Ribičič, ki so ga ravno v tistem času v parlamentu zasliševali pred komisijo za raziskovanje povojnih pobojev, je nekdanjemu soborcu potožil: »Jože, vidiš, kaj počno z nami. Bomo to kar mirno prenašali?« Jože pa je vse presenetil z odgovorom: »Mitja, nekoč bo treba po resnici povedati.« Nato se je obrnil in odšel. Ribičič je bil šokiran. Moralna klofuta, ki jo je dobil od najbližjega soborca, je bila hujša od parlamentarnega zaslišanja.
Če malo preskočiva. Bili ste delegat oziroma poslanec v prvi demokratično izvoljeni skupščini. Takrat je hram demokracije vodil France Bučar, ki je imel avtoriteto, ugled. Kako gledate na to, da ga danes vodi oseba, to je Urška Klakočar Zupančič, ki niti približno ni dorasla tej funkciji …
Gospa, ki danes vodi parlament, je plesala po rdeči preprogi pred častno četo Slovenske vojske, se z boksarskimi rokavicami spopadla z znanim boksarjem in počela še veliko podobnih neumnosti. Nekdo je dejal, da parlament spreminja v cirkus, s čimer se ne strinjam. Parlament je resna institucija, ni cirkus, le vodijo ga cirkusanti.
Ste vidni član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Kako gledate na dogajanje pod sedanjo Golobovo vlado, ko izničujejo temelje, na katerih je nastala samostojna in neodvisna država Republika Slovenija. Ukinili so recimo Muzej slovenske osamosvojitve …
Ukinili so tudi dan spomina na žrtve komunizma in še veliko podobnih stvari, ob katerih ostajam odprtih ust. Kaj takšnega si v dneh, ko je nastajala naša država, niti v sanjah nisem predstavljal. Vendar pa me ne prizadenejo najbolj tisti, ki to počno − od njih sem nekaj podobnega lahko pričakoval; bolj me boli, da moji rojaki, s katerimi si delim dom – domovino, takšne ljudi izvolijo.
Kako pa gledate na to, da tranzicijska levica obvladuje vse tri veje oblasti in da je celo ustavno sodišče povsem podrejeno vladi? Da tožilstvo in sodstvo izkorišča za obračun s političnimi nasprotniki …
Nekateri sodniki, ne vsi, brezsramno sodelujejo pri rabotah sedanjih oblasti in obračunavajo s tistimi, ki jim niso pogodu, kar je za sodstvo velika sramota. Obsojajo uporabo fašističnih in nacističnih simbolov, kar je seveda prav, ne pa tudi komunističnih, s katerimi se celo ponašajo. A zlo je zlo ne glede na to, od kod prihaja. Zlo nima barve, ni ne rdeče ne črno. Tisti, ki obsojajo eno zlo, drugega pa dopuščajo ali celo spodbujajo, zanikajo najosnovnejše človeške in božje zakone in so globoko pokvarjeni.
No, po drugi strani pa je nedavno policija vendarle kazensko ovadila predsednika vlade Roberta Goloba zaradi obtožb o njegovem vmešavanju v delo policije. So se botri iz ozadja odločili, da je čas za njegovo zamenjavo?
Kar nekaj namigov je, ki kažejo na to. Npr. zadnja izjava nekdanjega predsednika Kučana, ki je sedanjo vlado označil za nesposobno, pa fiasko z referendumom o jedrski elektrarni, kopičenje problemov v zdravstvu, vse to kliče po zamenjavi vlade.
Julija ste bili eden od osrednjih govornikov na srečanju odborov SDS v Bovcu. Kako gledate na izstop Logarja, Irglove in Kaloha iz stranke in iz poslanske skupine? Bo to kakorkoli vplivalo na stranko?
Mislim, da izstop nekaterih poslancev ne bo bistveno vplival na uspeh SDS na prihodnjih volitvah. Stranka ima zelo trdno volilno bazo, ki je že v preteklosti dokazala, da je takšni dogodki globlje ne pretresejo. Se pa bojim, da se bodo glasovi drugih desnih volivcev tako razporedili, da nove desne stranke ne bodo prestopile parlamentarnega praga.
Kako pa kot zdravnik ocenjujete vladno obračunavanje z zdravniškim cehom? In na zmerjanje zdravnikov z dvoživkami?
Vlada je v konfliktu z zdravniki povsem odpovedala. Vidi se, da problemov v zdravstvu sploh ne razume in vleče povsem napačne poteze. Zdravnike žalijo na vse mogoče načine. Še hujše od dvoživk je izjava Roberta Goloba, da zdravniki v bolnišnicah delajo malo ali nič, pa napoved, da bo na posvetu z vodilnimi v zdravstvu prva govornica Nika Kovač, in to pred ministrico za zdravje in pred dr. Voljčem. Cic! Kolegom zamerim, da dovolijo takšna ponižanja in da tako medlo branijo zdravniški stan, svoj ugled in etične vrednote.
Ste predsednik Slovenskega gorniškega kluba Skala. V čem je poslanstvo skalašev aktualno še za današnji čas?
Gorniki danes ohranjamo tradicijo in vrednote nekdanjih skalašev, kot so bili dr. Klement Jug, dr. Henrik Tuma, Joža Čop, Pavla Jesih in številni drugi vrhunski alpinisti tistega časa. Predstavljali so elito, zaradi česar po vojni niso bili zaželeni, saj je bila zaukazana enakost, ta najbolj zlagana vrednota francoske revolucije. Gorniki se po zgledu skalašev zavzemamo za vrednote, kot so pogum, zanesljivost, tovarištvo, poštenje, predvsem pa ljubezen do domovine, tiste domovine, ki jo nosimo v srcu in zaradi katere se povsod drugje počutimo tujci.
In še za konec. Slovenci smo se leta 1991 osamosvojili. Si upate napovedati, kdaj se bomo dokončno osvobodili?
Če mislite na to, kdaj se bomo znebili socialističnih in komunističnih idej, ki so doslej povsod po svetu bankrotirale, k nam pa se vztrajno vračajo, potem sem pesimist. Slovenci smo ostali brez kompasa − v prihodnost ne jadramo s pravim vetrom in ne v pravo smer.
Biografija
Anton Tonč Žunter se je rodil marca 1949 v Celju. Leta 1974 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacijo je opravil leta 1983. V Lučah je imel ambulanto splošne prakse od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2009, ko se je upokojil. Med drugim je bil alpinist, gorski reševalec in predsednik Združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov. Že od mladih nog je bil kritičen do prejšnjega totalitarnega sistema. Bil je med ustanovnimi člani Slovenske demokratične zveze. Med letoma 1990 in 1992 je bil njen delegat v Zboru občin Skupščine Republike Slovenije kot zastopnik občine Mozirje. Leta 2011 je postal predsednik novonastale sekcije Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) za Zahodno Štajersko. Je predsednik Slovenskega gorniškega kluba Skala ter soustanovitelj in predsednik Gorniškega kluba Savinjske doline. Je nosilec častnega znaka svobode Republike Slovenije za dolgotrajno nesebično in požrtvovalno delo, Hipokratovega priznanja in častni občan občine Luče.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija, 7. novembra 2024.)
