Piše: Bogdan Sajovic
Z Alojzom Peterletom, predsednikom osamosvojitvene Demosove vlade, smo se med drugim pogovarjali o današnjem odnosu do osamosvojitve, zlaganih mitih NOB, nesposobni aktualni vladi in nedavnih evropskih volitvah.
Alojz Peterle se je rodil 29. junija 1948 (uradno pa 5. julija 1948) v Čužnji vasi pri Trebelnem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer se je ljubiteljsko ukvarjal tudi s športom in šahom ter opravil izpit za jadralnega pilota. Diplomiral je iz zgodovine in geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, vzporedno pa je študiral tudi na Ekonomski fakulteti in diplomiral na prvi stopnji.
Po diplomi se je zaposlil na Urbanističnem inštitutu SRS, nato pa na Zavodu za družbeno planiranje kot svetovalec za varstvo okolja. V tem času je pel v Zboru sv. Cecilije pri frančiškanih, se ukvarjal s čebelarstvom (več let je bil predsednik Čebelarske zveze Slovenije). Petnajst let je bil odgovorni urednik Revije 2000, bil je tudi glavni urednik študentske krščanske revije Tretji dan.
Leta 1988 je vstopil v Odbor za človekove pravice. Marca 1989 je bil soustanovitelj Slovenskega krščansko-socialnega gibanja in postal njegov tajnik, od novembra 1989 pa predsednik Slovenskih krščanskih demokratov. Leta 1990 je bil izvoljen tudi za podpredsednika Demosa.
Po zmagi Demosa na volitvah aprila 1990 je Peterle postal zaradi zmage SKD znotraj Demosa predsednik osamosvojitvene vlade. Po izglasovani tretji nezaupnici aprila 1992 je bil do volitev v opoziciji, v drugi Drnovškovi vladi pa je postal podpredsednik in zunanji minister (1999−1994). V kratkotrajni Bajukovi vladi leta 2000 je bil spet zunanji minister, zaradi nestrinjanja s politiko združene SKD in SLS pa je z Bajukom in s še nekaterimi drugimi poslanci izstopil in soustanovil Novo Slovenijo. Njena lista je pod njegovim vodstvom zmagala na prvih evropskih volitvah. Za evropskega poslanca je bil izvoljen še dvakrat. Je tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.
Je poročen in oče treh otrok.
V te dneh mineva triintrideset let, odkar je vlada pod vašim vodstvom izvedla proces osamosvojitve. Kaj lahko rečete toliko let kasneje?
Počasi se je prijelo, da je osamosvojitev največ, kar je politično dosegel slovenski narod, da je prinesla svobodo za vse, nam omogočila vstop na politični zemljevid sveta in da je to vredno praznovanja. Nikoli ni bilo še toliko proslav dneva državnosti kot letos, se pa še čuti neki zadržek pri tistih, ki vidijo osamosvojitev kot konkurenco »NOB«. Ne gre samo za ignoranco, gre tudi za poskuse razvrednotenja osamosvojitve, ki jo uporabljajo celo za element polarizacije.
Kaj je krivo za to, šolstvo?
Šolstvo je samo sredstvo, krivo je mitično ozadje, ki varuje pridobitve revolucije in se trudi, da komunizma ne bi obravnavali po evropsko kot totalitarizma. Izraz tega je tudi spomenik revolucije na Trgu republike. Če se totalitarnemu redu ne bi odpovedali, ne bi dosegli tega, kar sem omenil prej. Bistveno je, da ni šlo samo za osamosvojitev, ampak tudi za demokratizacijo. Si predstavljate, da si ta dosežek v triintridesetih letih ni zaslužil, da bi postal tema maturitetne naloge. Ignoranca je sistematična, seveda pa ne zadeva vseh pedagogov. Naj spomnim, kako je pokojni dr. Lovro Šturm kot minister poslal šolam priporočilo, da bi ob koncu šolskega leta pripravili proslavo ob dnevu državnosti, saj se njen datum ujema s koncem šolskega leta. Ravnatelji šol so to priporočilo množično zavračali, češ da gre za politizacijo šolstva. To pomeni, da manjka osnovno razlikovanje med državo, domoljubjem, politiko in strankami. Ne verjamem, da nasprotniki praznovanja največjega državnega praznika ne bi vedeli za plebiscit. Vem pa tudi, da mladina v naših šolah praviloma ne izve, da smo bili napadeni in zmagali v vojni za Slovenijo, predvsem pa ne izve, zakaj je do osamosvojitve in demokratizacije sploh prišlo. Neka doba, ki ni prinesla svobode za vse, se varuje z ignoranco časa, v katerem smo dosegli resnično svobodo na plebiscitarni podlagi. Podobno se je dogajalo z odnosom do prve svetovne vojne. Nič ne sme zasenčiti druge. Sicer poslušamo tehnične razlage, da pride osamosvojitev na vrsto šele na koncu letnega učnega načrta in je mnogi profesorji ne obravnavajo, češ da je zmanjkalo časa. Če bi bila volja, bi jo obravnavali pa na začetku šolskega leta. Vem pa, da so tudi učitelji, ki najdejo čas za osamosvojitev.
Morda pa je krivo to, da idejnemu vodji slovenske levice Kučanu osamosvojitev »nikoli ni bila intimna opcija«, njegov nekdanji zet pa je vodja šolniškega sindikata?
Zdi se mi pošteno od njega, da to prizna. Gre pa za očitno in veliko zadrego. Osamosvojitev ni bila projekt Partije (»avantgarde«), z državotvorno idejo so nastopile pomladne politične sile, stare pa so ponujale Sloveniji prihodnost v Jugoslaviji. Je pa naslednica ZKS v takratni skupščini podprla zakon o plebiscitu in podpisala na to vezani sporazum strank. Tu lahko govorimo o enotnosti. Kučan je tudi upošteval rezultat prvih demokratičnih volitev, kasneje pa je kot vrhovni poveljnik podpisal izjavo o demilitarizaciji, ko smo bili v kritičnem času priprav na obrambo. Pomembno je, da stara struktura ni šla frontalno proti osamosvojitvi, ni je pa vodila. Na volitvah je s projektom samostojne državnosti zmagal DEMOS in prevzel ključno politično odgovornost za osamosvojitev.
V znanem intervjuju Šetinc Paškove z Igorjem Bavčarjem je slednja skušala insinuirati, da je Kučan vodil osamosvajanje, pa jo je Bavčar hitro popravil, da Kučan ni nikoli vodil osamosvajanja …
(Nasmeh). Podeljevanje zaslug je zanimiva športna disciplina. Jaz ne sodelujem v disciplini »očetov naroda«, zadovoljen sem s statusom »hlapca« slovenske osamosvojitve. Vem, kakšno odgovornost sem kot predsednik vlade prevzel, kaj sem lahko uresničil in česa nisem mogel. Poslušamo celo, da je bilo itak skoraj vse doseženo leta 1945. Popolnoma jasno je, da je odgovornost za operativno izvedbo osamosvojitve prevzela vlada, predsedstvo pa je imelo pristojnost na obrambnem področju in smo z njim sodelovali. V sklepnem delu sem koordinacijo resorskih osamosvojitvenih priprav poveril Igorju Bavčarju in ta je delo odlično opravil. K prej omenjenemu zadržku spada, da se DEMOS ali osamosvojitvena vlada ob slavnostnih priložnostih praviloma ne omenja. Kar nekaj predsednikov države ni zmoglo izgovoriti besede DEMOS. Ko se primerjajo rezultati vlad, se osamosvojitvena vlada izpusti, začne se z Drnovškom. Nestrpnosti oziroma ignorance do Demosa in osamosvojitvene vlade pa ni kazal predsednik Borut Pahor.
Kljub videzu konsenza pa so bili tudi v letu 1991 takšni, ki so delovali proti osamosvojitvi.
Nekateri pač niso prenesli poraza na volitvah in nastanka Demosove vlade, in to deloma iz ideološko-političnih razlogov, deloma iz osebnih razlogov. Partija je izgubila državo in oblast. Pol stoletja so diskvalificirali vero in Cerkev, potem se pojavi predsednik vlade − krščanski demokrat. Hudo. Predsednik zadnje komunistične vlade Dušan Šinigoj je recimo primopredajo pogojeval s tem, da se ne bo srečal z Bavčarjem in Janšo. V katero rubriko naj zapišem dejstvo, da me kot mandatarja nihče od obveščenih v republiškem vrhu ni obvestil, da se bo na dan izvolitve »moje« vlade začelo razoroževanje teritorialne obrambe − mimogrede, ukaz za to ima dva slovenska podpisa. Kljub tako očitnemu rezultatu plebiscita smo nagajanje nekaterih iz starih vrsto doživljali do same razglasitve slovenske državnosti. Ključno pa je, da smo razorožitev pravilno razumeli kot vojno napoved. Zato so se že dan po tem, ko smo prevzeli vlado, se pravi 17. maja 1991, začele obrambne priprave.
To je bilo ključno za osamosvojitev.
Če ne bi bili pripravljeni tudi na vojno, bi lahko na plebiscitu 100-odstotno podprli osamosvojitev, pa bi ostalo pri sanjah, željah in deklaracijah. Potrebna je bila volja in odločenost, da obrambna sredstva tudi uporabimo. Spomnim se srečanja predsednikov Demosovih strank na Brdu 28. aprila 1991 − vsak posebej se je izrekel, da je pripravljen iti do konca. Zame je začetek te volje v Majniški deklaraciji z 8. maja 1989, s katero smo se izjasnili, da »hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda«. To so podpisale štiri pomladne stranke skupaj z Društvom slovenskih pisateljev, Univerzitetno konferenco ZSMS in Društvom slovenskih skladateljev. Ta deklaracija je bila podlaga za ključno točko Demosovega volilnega programa, s katerim je zmagal. Brez te zmage ne bi bilo plebiscita. Ni bilo samo nasprotovanja, bilo je tudi sodelovanje. V moji vladi je bila tretjina ministrov, ki niso pripadali Demosu, nekaj je bilo tudi komunistov iz opozicijskih strank, ampak vsi so se podpisali pod projekt osamosvojitve in lojalno sodelovali. Iz opozicije je bila denimo zdaj že pokojna Jožica Puhar, ki je bila ministrica za delo. Tudi Jelko Kacin je bil član opozicijske stranke. Ne obžalujem, da smo šli v širino za skupno stvar. H ključnim dejstvom spada, da države nismo razglasili na dan plebiscita, ampak šest mesecev pozneje, ko smo bili dovolj pripravljeni na obrambo in zmago v vojni za Slovenijo. Če bi šlo na katerikoli točki v tem procesu kaj po zlu, potem osamosvojitve ne bi bilo. Priborili smo si jo sami. Iz politike smo naredili umetnost nemogočega.
Pa kljub temu je osamosvojitev za slovenske levičarje v primerjavi s partizanščino in komunistično »osvoboditvijo« drugorazredna tema.
Na žalost, čeprav je razlika med letoma 1945 in 1991 velikanska. Leta 1945 ni bilo nikakršnega plebiscita ne glede priključitve Jugoslaviji, ne glede uvedbe komunističnega sistema in tudi ne glede revolucije, ki je enim prinesla jame, drugim pa vile. Mi pa smo šli na plebiscit za samostojnost, za EZ in za NATO. Osamosvojitev 1991, ki nas je poenotila, je bila za vse, »osvoboditev« 1945 pa samo za nekatere.
Se pravi, da se ni kaj bistveno spremenilo od leta 1991?
Lahko bi rekel, da se je dalo z nekaterimi komunisti leta 1991 pogovarjati. Zlasti s tistimi, ki so vedeli, kaj in kako se je dogajalo med vojno in v revoluciji. V mnogočem se nismo strinjali, vendar je bil pogovor mogoč. Včasih je bilo čutiti tudi nekaj moralnega mačka. Danes je dialoga manj. Naj spomnim, da so se tudi oni zavedali, da je bila Jugoslavija zavožena, razmere v Sloveniji pa katastrofalne. Ko je naša, Demosova, vlada prevzela vodenje Slovenije, je bila ta pred zlomom. Gospodarska rast je bila negativna, 8-odstotno padanje na letni ravni. Inflacija je naraščala, okrog štiristo podjetij je bilo pred stečajem, v Srbiji so blokirali slovensko blago, »partnerji« na Balkanu niso plačevali blaga. Mi smo trend gospodarskega propadanja ustavili, ob koncu naše vlade smo zabeležili pozitivno gospodarsko rast, ki je leta 1993 dosegla že +3 odstotke. To je bilo nekdanjim komunistom znano. Del slovenske levice ima o tem brisan spomin, se pa nekritično oklepa mitičnih elementov totalitarne preteklosti in vrednotam osamosvojitve nasprotuje z »vrednotami« Čebin.
Poleg tega si izmišljujejo nove mite, na primer o nekakšnih epskih bitkah na Menini planini, ki jih ne omenja niti komunistična vojna enciklopedija …
Po toliko letih bi se bilo dobro pogovoriti, kaj je (bila) osvoboditev in kaj je mit. Že dolgo je jasno, da 27. aprila ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta, en dan prej pa je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, saj so bili slovenski komunisti zavezani Kominterni in paktu Ribbentrop-Molotov, kar pomeni, da so bili torej spomladi 1941 Hitlerjevi zavezniki. Prvi spopad z okupatorjem na naših tleh je bil na Mali gori maja 1941, protagonist Danilo Zelen pa ni bil komunist, ampak tigrovec. Komunisti so začeli svoj boj proti okupatorjem, šele potem ko so Nemci napadli Sovjetsko zvezo in je Stalin prek Kominterne pozval evropske komuniste v boj. Partizani so bili v službi interesa Kominterne, ki je hotela sovjetizacijo od Vladivostoka do Gibraltarja. Deveti korpus ob koncu vojne ni šel proti Trstu zaradi »svobodne Slovenije«, kaj šele demokratične, ampak zaradi širjenja sovjetskega vpliva proti Zahodu. Primarni cilj je bila sovjetizacija. Poglejte šolske učbenike po osvoboditvi. V njih boste našli najprej Stalinove in šele kasneje Titove fotografije. Škoda, da se v vseh teh letih ni bilo mogoče stvarno, resnicoljubno in spravno pogovarjati o zadevah, ki so nas kot narod razdelile in se nam nerazrešene še naprej vračajo. Res nisem pričakoval, da bom osemdeset let po koncu druge svetovne vojne priča pohodu terminologije iz druge svetovne vojne, ki temelji na konceptu sovražnika.
Ne samo to, skušajo uvesti celo cenzuro pod krinko boja proti sovražnemu govoru.
Nisem prijatelj sovražnega govora, sem pa za to, da bi se dogovorili, kaj naj bi to bilo in kdo naj ga identificira. Isti kriterij bi moral veljati za vse. »Še premalo smo jih« ali »Ubij ga!« pri nas očitno ne spada v sovražni govor. Zadeve gredo stran od etičnih načel v že videno manihejsko razlikovanje: »naši« so čisti, drugi so kužni. Na tej podlagi se dogajajo kadrovske čistke. To smo doživeli že leta 1991 − njihovi/stari so bili vsi strokovni, novi vsi politični. Če bo ta način postal merilo, revanšizmu ne bo konca.
Cenzuro najbrž uvajajo tudi zato, da prikrijejo svojo nesposobnost?
Ne bi rad uporabil težkih besed, ampak bom povedal zelo enostavno in po domače: tej vladi ne gre. Vprašam se, kdo v Sloveniji ne stavka, stavkajo celo »njihovi« ljudje. Policija, zdravniki, zaposleni v upravnih enotah … Ljudje ne morejo do dokumentov, do zdravnika, pred upravnimi enotami so vrste, inflacija raste, gospodarske razmere se slabšajo, prehitevajo nas drugi, novorojenih še nikoli ni bilo tako malo … Si predstavljate, da bi se to dogajalo moji vladi?! Ta vlada že dve leti analizira, pripravlja strategije, menja ministre, mi smo v dobrem letu postavili državo, zmagali v vojni, uvedli denar, dosegli mednarodno priznanje, zagnali gospodarstvo … Naj omenim še nekaj, kar me skrbi. Vse večjo vlogo dobiva civilna družba, ki je prevzela vlogo generatorja družbenih sprememb. Status, podobo nevladnosti oziroma civilnosti si utrjuje z vladnim denarjem in »neodvisnimi mediji«.
Na socialna omrežja pa levičarji le ne morejo tako vplivati kot na nacionalne medije?
Me zanima, kdo mi ustavi objavljanje na FB.
Kaj bi bila torej rešitev tega katastrofalnega stanja, t. i. reset celotnega sistema?
Čas je za drugo republiko. Poglabljanje polarizacije ne vodi v novo kakovost. Treba bo najti pot v nov slovenski skupaj. Smisla za skupno in odgovornosti za skupno dobro se ne da razvijati z dvojnimi merili in dvojno moralo. Kriteriji in seveda zakoni morajo veljati za vse enako. Končati je treba s konceptom sovražnika. Ne bomo zgraditi boljše družbe tako, da bomo onemogočali tiste, ki mislijo drugače. Leta 1991 smo se hoteli posloviti od oblastnega modela družbe, ki so jo vodili in nadzorovali samo ”naši”. Dokler bodo pomembnejši »naši«, ne bomo napredovali.
Če malce razširiva temo; dolgo sta bili v Bruslju, poznate EU, se vam ne zdi, da bi bila tudi EU potrebna »resetiranja«?
Zdi se mi dobro, da je zmagala sredina, bi pa morali razumeti, zakaj se je zgodilo več desnice, ki je ne bi počez etiketiral kot ekstremne. Te volitve so odnesle nekaj levičarskih gesel in prinesle treznejši pogled na zeleno politiko, migracije in vprašanje varnosti. Zelo hitro bi bilo treba premisliti, kje so potrebne korekcije. Dovolite, da citiram svojega znanca, poljskega evropskega poslanca Ryszarda Legutka: »Proti čemur sem se nekoč v času komunizma boril na Poljskem, se moram danes boriti v Bruslju.« Gre za ideološko etiketiranje in način delovanja ideološkega glavnega toka. EZ bo morala premisliti, kaj je res treba delati skupaj, pa tudi, do kod naj gre centralizacija in kaj naj ostane v pristojnosti držav članic. Ne pozabimo na načelo subsidiarnosti.
No, tole moderno bruseljsko levičarstvo je še nadgrajeno z prebujenskimi norostmi − teorijami spola, z zeleno agendo …
Predvsem je treba poskrbeti, da Bruselj ne bo postal podaljšek neke ideološke centrale, ki bo določala, kaj je napredno in prav. Pomemben se mi zdi jasen odnos do življenja, resnice in identitete. Vse troje je ogroženo. Zeleni prehod je pomemben projekt, ki pa se je začel z idealističnimi gesli in s slabo premišljeno implementacijo. Potreben je korekcije. Ne čudim se, da so se dvignili kmetje. Ta projekt lahko uspe samo, če ga dosledno in sinhronizirano izvajajo vsi hkrati. Vsaka luknja v infrastrukturi pomeni grožnjo celoti. Kar pa zadeva teorijo spolov: podpiram vse, kar pripomore k spoštovanju različnosti. To, kar se dogaja, pa vodi v zanikanje narave, v identitetno nejasnost in nove ranljivosti ljudi. Najlaže je manipulirati z ljudmi z nejasno identiteto. Nagovarjanje mladih v rani, spolno nezreli dobi, naj se odločijo po svoji volji, »da jim identitete ne bo določila narava«, se mi zdi neetično. Ne govorim na pamet, o tem mi je govoril oče enajstletne hčerke.
Se je kot odgovor na te levičarke norosti na zadnjih volitvah v evropski parlament evropsko volilno telo obrnilo proti desni?
Precej se je obrnilo, dovolj za nujni premislek, zakaj je do tega prišlo.
Skupina konservativcev in reformistov (ECR) v evropskem parlamentu, ki jo vodi Giorgia Meloni, je po teh volitvah postala sila, s katero je treba računati. Če se ji pridružijo nekatere stranke iz bazena »neuvrščenih«, recimo Fidesz ali celo AfD, bi imela ECR, ki je že zdaj prehitela liberalce in postala tretja največja skupina v evropskem parlamentu, krepko prek sto poslancev …
Znotraj te skupine je ta čas še precej razlik. Pomembno pa se mi zdi, da je Melonijeva pri pogovoru o ključnih funkcijah te dni vztrajala pri vsebinski razpravi − najprej kaj, potem kdo.
Vi ste, čeprav član NSi, na zadnjih volitvah javno podprli SLS. Kako to?
Podprl sem krščanske demokrate na obeh listah. Vodstvu stranke sem odkrito povedal, da je moj cilj krepitev krščanske demokracije v Sloveniji in povezovanje na desnici. Nasprotujem politiki izključevanja na desnici, nasprotujem medsebojnemu obtoževanju in etiketiranju, nasprotujem drobnjakarstvu in zamerljivosti. To sem odkrito povedal. Povedal sem tudi, da bi morali na evropskih volitvah nastopiti NSi in SLS s skupno listo, ampak vodstvo stranke se je odločilo drugače. Škoda, saj menim, da bi dosegli veliko boljši rezultat. Tako pravi tudi ljudski glas. Med volilno kampanjo je bilo najpogostejše vprašanje, zakaj ne igramo skupaj.
Ko ste vi nekoč vodili kampanjo na volitvah za evropski parlament, ste bili precej uspešnejši, če se dobro spomnim?
Leta 2004 smo na prvih evropskih volitvah osvojili skoraj 24 odstotkov glasov in dobili dva mandata. Skupna lista je še enkrat dosegla dva mandata. Potem so prevladali drugi kriteriji, zdaj smo, kjer smo.
In kje je to?
Na prepihu. Kapitanu ladje je uspelo doseči Bruselj, ladja z moštvom pa ostaja na razburkanem morju. Stranka mora najti odgovor na vprašanje, zakaj ni bilo preboja. Znano je moje stališče, da je težko voditi stranko na daljavo, iz Bruslja. Prepričan sem, da ima stranka potencial, ki bi šel lahko močno čez 7 odstotkov. Jasna demokrščanska identiteta je prvi pogoj za to.
Za konec. Menite, da bi morala Golobova vlada po porazu na evropskih volitvah odstopiti in razpisati nove volitve?
Tega nisem pričakoval, bi bilo pa higienično. Vse volitve imajo posledice, in če opozicijska stranka na evropskih volitvah doseže krepko boljši rezultat od glavne vladne stranke, v tem primeru celo dvakrat več poslancev, je edino pravilno, da se izmeri podpora volivcev tudi na nacionalnih volitvah. To je storil Macron v Franciji. No, tam je politična kultura drugačna.
