Piše: Gašper Blažič
Decembra 2024 smo se pogovarjali z župnikom v Krškem Alfonzom Grojzdkom. Leta 2020 je praznoval biserno mašo, lani pa 90 let življenja. Ob biseromašnem jubileju je izdal tudi knjigo »Biserni spomini«.
Alfonz Grojzdek se je rodil leta 1933 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot prvorojenec v kasneje številni družini. V času druge svetovne vojne je bil skupaj z družino prisilno izseljen v Nemčijo in Francijo. Po vrnitvi v domovino leta 1945 je kot dijak malega semenišča najprej obiskoval Klasično gimnazijo v Ljubljani, komunistična oblast pa je malo semenišče razpustila in je moral šolanje nadaljevati v Brežicah. Po odsluženem vojaškem roku v Sarajevu je odšel v ljubljansko semenišče, leta 1960 pa je bil posvečen v duhovnika. Prve mesece duhovniške službe je preživel pri rojaku Stanislavu Leniču, takrat župniku v Sodražici, ki je kasneje postal pomožni škof. Nato je sledilo nekaj mesecev službe v bližnji Ribnici in nato kaplanska leta v Zagorju. V župniji Sodražica in Zagorje ob Savi se je nato vrnil kot župnik, leta 1977 pa je postal župnik v Škofji Loki, kjer je ostal do leta 1994. Dve leti je deloval kot duhovni pomočnik v župniji Kranj-Šmartin, nato pa enajst let v župniji Križe pri Tržiču. Leta 2007 je postal župnik v Krškem. Leta 2020 je praznoval biseromašni jubilej, lani pa 90 let življenja. Ob biseromašnem jubileju je izdal knjigo »Biserni spomini«.
Krško s svojo strateško pomembno lego ob Savi in pomembnih prometnih poteh proti Ljubljani, Zagrebu in Celju že stoletja predstavlja eno najbolj znanih slovenskih mest. Znano je tudi po dveh velikanih reformacije: Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču.
Krško leži na »kranjski« strani Save, na drugi, »štajerski« strani, je Videm ob Savi. V starem Krškem stoji župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista, ki goduje 27. decembra, tik ob njej je manjša cerkev sv. Duha, sedaj spremenjena v muzej, nekoliko stran je še kapucinska cerkev. Župnija Krško je letos zaznamovala 130 let od ustanovitve, v župnijskem dvorcu, ki stoji nekoliko stran od cerkve, pa nas je sprejel župnik Alfonz Grojzdek, ki mu nikakor ne bi mogli pripisati, da ima že več kot 90 let. Ob čaju in piškotih je pojasnil, da je bil to nekdaj dvorec za leskovške duhovnike, saj je bil to varen kraj tako pred Turki kot tudi pred tlačani. Pred nekaj meseci smo v Demokraciji objavili intervju z njegovim edinim še živečim bratom Lojzetom, ki po dolgih desetletjih izseljenstva znova živi v Župeči vasi.
Če prav vidim, ste še vedno župnik v Krškem, za vami pa je že biserna maša. Ste torej najstarejši še aktivni župnik na Slovenskem?
Za novomeško škofijo to gotovo drži, ne vem pa, ali tudi za celotno Slovenijo.
Krško je, kot ste zapisali v »Bisernih spominih«, svoji avtobiografiji, precej liberalna župnija. Vendar ste tu že več kot petnajst let. Kako se je v tem času spremenila?
Da je Krško razmeroma liberalen kraj, je zapisano v vizitacijskem poročilu. Vendar bi lahko rekel, da je danes bolj ali manj celotna Slovenija zelo liberalna. Papež sv. Janez Pavel II. nas je ob svojem obisku leta 1996 opozoril, da prihaja v Evropo »razbrzdani liberalizem«, ki bo hujši od komunizma, in to se sedaj uresničuje.
Tu sem že 18 let, kar je najdaljša doba mojega duhovništva na enem mestu. Zelo se je spremenilo življenje župnije predvsem v zadnji letih: padec duhovnih poklicev, padec števila nedeljnikov, vse manj Slovencev sprejema otroke, medtem ko je vse več psičkov na vrvicah po cesti, tudi pri verouku je vedno manj otrok … Vendar nisem pesimist. Nastajajo majhne skupine družin, različna nova gibanja, ki so odobrena od Cerkve, formirajo se mala jedra, nova evangelizacija, katehumenat in podobne stvari so svetle zvezde danice za prihodnost. Vedno bolj opažam, da so tudi sodobni ljudje odprti in lačni ljubečega Boga.
V knjigi ste kar precejkrat omenili svojega rojaka škofa Leniča. Navsezadnje ste bili kratek čas pri njem tudi kot kaplan.
Da, škofa Leniča večkrat omenjam. Bila sva doma iz iste vasi – Župeče vasi, župnija Cerklje ob Krki. Iz te vasi je bil tudi profesor Franc Omerza, prvi prevajalec Iliade. Kot otrok sem Leniča le bežno poznal, preden je šel v osemletni zapor. Ko se je vrnil iz zapora, pa sem ga že kot bogoslovec večkrat obiskal v Sodražici, kjer je bil župnik. Pripovedoval mi je o svojem življenju od otroštva pa potem, ko je šel v šole v Ljubljano, kako je bil tajnik pri škofu Rožmanu, nato v zaporu, in kako so ga sprejeli v Sodražici kot župnika. Pridigal je na moji novi maši. Bil sem med prvimi, ki mi je povedal – takrat sem bil v Zagorju dekan – da ga je sv. oče imenoval za pomožnega škofa. Pri njem sem bil na prvi praksi kot duhovnik (prezbiter) ob nedeljah in za njim župnik v Sodražici. Pri njem sem se naučil srčne dobrote do vsakega človeka, tudi do ljudi drugačnega prepričanja. Ko sem ga pred pomembnimi odločitvami vprašal za mnenje, mi je po navadi odgovoril: »Pojdi in boš videl!« Bil je pravi odsev Boga, ki človeku pusti, da se odloča po svoji vesti.
Kako pa se spominjate škofa Vovka?
Bil sem kot dijak – malosemeniščnik − pri njegovem posvečenju leta 1946. Na posvečenju so vrgli v spovednico plin solzivec, da smo bili vsi v nabito polni cerkvi v solzah. Ko sem bil v velikem semenišču, sem šel enkrat prosit za drugega bogoslovca – bil je pri vojakih –, da bi mu posodil denar, kar ga morajo domači vrniti zaradi štipendije, ki jo je dobival v srednji šoli. Takoj mi je prinesel denar v ta namen in še meni »tringelt« ter rekel, da nobenega bogoslovca Cerkev ne kupuje, ampak mu daje. In ko sem bil prve tedne kaplan v Zagorju, se je zavzel zame, da nisem bil kaznovan in šel v zapor. Za vsakega duhovnika je bil pripravljen tudi umreti, da bi ga rešil.
Sicer pa so bili zame doslej vsi škofje pravi apostoli za tisti čas, ko so nastopili službo v ljubljanski ali novomeški škofiji.
Ste poznali župnika na Raki in prej v Mengšu Franceta Čampo, ki je bil neposredna priča zažiga škofa Vovka?
Župnika na Raki sem dobro poznal, saj je bil po rodu iz Zapotoka (župnija Sodražica), kjer sem bil najprej župnik. Nekajkrat sva ga s škofom Leničem obiskala na Raki, bilo je vedno prisrčno srečanje; pa tudi France Čampa me je vedno obiskal, ko je prišel domov.
Nekje omenjate, da vam je dokaj zgodaj prišla v roke knjiga o mučencu Lojzetu Grozdetu, ki je bila takrat prepovedana.
Knjigo o Lojzetu Grozdetu mi je posredovala starejša sovaščanka; imela jo je skrito nekje na podstrešju in mi jo je dala, naj jo preberem in skrijem, ker je bila takrat na državnem indeksu kot prepovedana. Kot gimnazijcu mi je bila v veliko oporo pri duhovniškem poklicu. Tudi sam sem to knjigo na poseben način ohranjal.
To, kar me je fasciniralo pri branju vaših spominov, so bili poskusi, da vas odvrnejo od duhovništva. Je bila to splošna praksa pri kandidatih za duhovnike ali so se vas še posebej resno lotili?
Ko sem bil v velikem semenišču, sem z nekaterimi bogoslovci prišel tudi do tega pogovora in bil začuden, kako so tudi druge fante, ki so bili na poti do duhovništva, z vsemi mogočimi sredstvi hoteli odvrniti od duhovništva. Nastavljali so jim dekleta, jih zastraševali, jim obljubljali dobre službe in podobno. Ali je to bila splošna praksa za vsakega kandidata, ne vem. Mene pa so se lotili že v nižji gimnaziji, to mi je skrivaj povedal moj razrednik, potem v JLA (zasliševanje in poskus vohunjenja) in potem v bogoslovju celo s poskusom umora.
Tudi v semenišču so bili informatorji Udbe?
Da, v semenišču so bili tudi informatorji Udbe, o tem sem trdno prepričan, ker so tudi mene snubili v ta namen. Znebil sem se jih, ker sem jim odločno povedal, da nisem šel v lemenat za Judo Iškarjota.
Zagotovo je bila potrebna posebna modrost, da ste se spretno izogibali udbovskim čerem.
Da, potrebna je bila posebna modrost, da sem se spretno izogibal udbovskim čerem. Pri tem sedaj ugotavljam, kako resnične so Jezusove besede: »Ne skrbite, kako se boste zagovarjali, dano vam bo v tistem trenutku!« In res je bilo tako. Včasih sem to tudi povedal kakšnemu zaupnemu prijatelju in potem sva skupaj našla rešitev. Veliko sem tudi molil v ta namen. Vem pa, da so zame tudi drugi molili, tako so mi povedali po novi maši.
Kakšno je bilo glede tega razpoloženje v vašem domačem kraju? V bližini je vojaško letališče, takrat ga je imela v upravi JLA, ni skrivnost, da so tam tudi prikrita morišča žrtev komunističnih pobojev …
Da, v bližini je bilo tudi vojaško letališče JLA. Zanimivo je to, da so k meni prihajali odpadli bogoslovci in duhovniki iz tamkajšnje kasarne, v glavnem so bili iz Srbije in Bosne, in me hoteli prepričati, kako je vse, kar Cerkev uči, zmotno … Seveda sem jih spraševal, kdo jih je poslal k meni, kako da me poznajo … In so bili v zadregi. Tako sem se jih znebil. Kaj vse so počeli! Eden od znancev mi je celo rekel, da delam sramoto celemu Krškemu polju.
Kar pa zadeva poboje: v krški župniji so kar štiri prikrita morišča žrtev komunističnih pobojev. Ljudje vedo, kje so, kaj več pa doslej niso uredili.
Ko sem delal pred nekaj meseci intervju z vašim edino še živečim bratom Lojzetom, mi je dejal, kako se je eden od profesorjev brežiške gimnazije znesel nad njim prav zaradi jeze, ker ste šli vi v semenišče.
Ta profesor je bil takrat vodilen. Tako brat kot sestra, ki sta šla v Nemčijo, sta zaradi moje nove maše in še nekaterih drugih stvari imela velike težave. Ob neki priložnosti sem celo posredoval pri oblasteh, da so se zadeve umirile.
Omenjate pa, da kasneje v Zagorju, ko ste bili tam župnik, tamkajšnji lokalni komunisti niso bili vsi vedno proticerkveni?
Glede komunistov tako v Zagorju kot v Trbovljah − ena župnija je namreč spadala pod občino Trbovlje, pa tole: skoraj z vsemi sem imel dialog, zato smo se razumeli; tisti, ki niso bili za dialog, pa so zelo nasprotovali in me ovirali.
Vseeno pa se je dogajala prava drama, ko je šlo na Lokah (Kisovec) za preselitev v podržavljeno župnišče. Menda so oblasti poslale kar cel kontingent milice?
Prava drama je bila zares na Lokah (Kisovec), ko je med dopustom zagorskega župana nadomeščal udbovec. Po vseh peripetijah v JLA, semenišču, v Zagorju in drugje sem začel za vse te ljudi moliti in jim v solzah odpuščati, saj drugače ne bi mogel moliti »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, in zanimivo, nekateri od njih so me pred smrtjo prosili za odpuščanje. Bog je zares velik v ljubezni, usmiljenju in odpuščanju.
Kdaj pa ste se seznanili z Marijinim delom?
Z Marijinem delom sem se spoznal najprej v Sodražici prek nekega inženirja, potem pa v Zagorju, kjer je bila skoraj vsa mladina s kaplanoma in nekdanjim župnikom navdušena nad tem gibanjem. Po nasvetu škofa Leniča »Pojdi in boš videl« sem se začel še bolj zanimati za to gibanje in posebej po duhovniški šoli v Frascattiju (blizu Rima) sem se odločil za to Marijino delo. To mi daje vsak dan nov polet, da še vztrajam v župniji in se trudim za novo evangelizacijo na tem področju.
Ko ste prišli za župnika v Krško, ste se najprej začasno nastanili v Leskovcu, sedaj pa ste tam za stalno. Drži, da veliko duhovnikov, ki pripadajo duhovnosti Marijinega dela, tako živijo?
Da, začasno sem se najprej nastanil v Leskovcu, potem sem prosil takratnega župnika, ali bi lahko stanoval še naprej v Leskovcu, in je privolil. To je tudi smernica zadnjega koncila, naj bi duhovniki živeli skupaj ali pa vsaj bivali skupaj ali bili vsaj pri obedih skupaj. Tudi sedanji mladi župnik me je sprejel in lepo skrbi zame, starega duhovnika. Nekaj duhovnikov iz Marijinega dela tudi danes živi skupaj, če jim škofje to omogočajo.
Advent je čas pričakovanja, pa vendar se zdi, da je skozi december veliko veseljačenja in bolj malo pristne priprave na božič …
Sedaj je adventni čas. To je čas, ki nas vabi k poglobljeni pripravi na božične praznike (k molitvi, dobri spovedi, vsakdanjim mašam); govori nam, da je Bog z nami in da prihaja med nas kot luč in nam prinaša upanje odrešenja. Seveda je zato potreben duhovni napor. Veliko laže pa je, če se vključiš v potrošniški val pred božičem, k hitenju in plitvosti sodobne družbe. Meni je prišel navdih: če verniki ne pridejo v cerkev, pojdi ti do njih in z njimi začni novo evangelizacijo. Tako skupaj preživljamo adventne, postne in oktobrske večere z nekaterimi farani. Tudi otroci in mladi, ki sodelujejo pri teh večerih, se ne dolgočasijo, in čeprav traja tako domače bogoslužje dobro uro, pravijo otroci, da je prekratko. Morali bi videti te družine po takih večerih, kako jim žarijo obrazi, ker se srca napolnijo z Jezusom med nami. Jezus je namreč rekel: »Kjer sta dva ali več zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Bi želeli našim bralcem kaj sporočiti?
Vsem vašim bralkam in bralcem želim blagoslovljen božič, naj božična luč Božje ljubezni prežari vaša srca, da bi to luč širili v današnji svet, in polno mero veselja, miru in ljubezni v novem letu.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
