Piše: Bogdan Sajovic
Z Alešem Hojsom, nekdanjim ministrom za obrambo in ministrom za notranje zadeve ter podpredsednikom SDS, zdaj pa kandidatom za poslanca v evropskem parlamentu, smo se med drugim pogovarjali o ruski invaziji na Ukrajino, norostih zelene agende, bruseljskih lobijih in korupciji.
Aleš Hojs se je leta 1961 rodil v Ljubljani. Po srednji šoli, Gimnaziji Bežigrad, in odsluženi vojski v Jugoslovanski ljudski armadi je študij gradbeništva končal na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. V politično delo se je vključil v letih slovenske pomladi in se leta 1989 vključil v stranko Slovenskih krščanskih demokratov. Na listi Demosa je bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen v skupščino mesta Ljubljane. Kot pripadnik Teritorialne obrambe RS je veteran vojne za Slovenijo. Poklicno pot je začel kot projektant statik, dolga leta služboval v javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija, bil član uprave Darsa, vodil predstavništvo družbe DRI v Beogradu in skozi celotno kariero ohranjal stik s stroko. Bil je ustanovni član Inženirske zbornice Slovenije in nekaj let sodeloval v komisijah za strokovne izpite gradbenih inženirjev. Ob strokovnem delu je bil vseskozi tudi družbeno in politično aktiven. Tako je en mandat predsedoval Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, bil član upravnega odbora Nogometnega kluba Slovan (kot najstnik je bil vrsto let aktiven nogometaš v tem klubu), v študentskih letih pa je s prijatelji iz akademskega alpinističnega odseka obiskoval tuja in domača gorstva. Ljubezen do gora goji še danes. V drugi vladi Janeza Janše je postal minister za obrambo v kvoti stranke Nova Slovenija. Kasneje ga je stranka iz svojih vrst izključila, češ da je preveč naklonjen sodelovanju s Slovensko demokratsko stranko, kateri se je kmalu za tem priključil. V tretji Janševi vladi je vodil ministrstvo za notranje zadeve in bil v težkih časih epidemije covida eden bolj izpostavljenih ministrov. Pred letošnjimi evropskimi volitvami je uvrščen na listo Slovenske demokratske stranke, kjer ga boste našli pod številko 3. Je oče treh hčera in dedek štirim vnukom. Otroci in vnuki so nekaj največjega in najpomembnejšega, kar lahko človek doživi, nam je zaupal.
Gospod Hojs, za začetek: zakaj ste se odločili kandidirati za evropskega poslanca?
No, kot veste, takšne odločitve niso samo individualne. Že pred časom, v preteklem letu me je nekaj ljudi vprašalo, ali bom kandidiral oziroma zakaj ne bi kandidiral za evropskega poslanca. O kandidaturi sem nekaj časa premišljeval in jo nato predstavil svojemu matičnemu strankinemu odboru, se pravi mestnemu odboru SDS Ljubljana in v njem so me podprli. Sledil je pogovor s predsednikom SDS Janezom Janšo, ki se je tudi strinjal z mojo uvrstitvijo na strankino kandidatno listo. Vendar mi je tako kot vsem kandidatom dejal, da so interesi Slovenije na prvem mestu. To pomeni, da če se pokaže potreba, potem se bomo morali, če bomo izvoljeni, odreči položaju v Bruslju in sprejeti položaj v Sloveniji. S tem se popolnoma strinjam, interesi Slovenije morajo biti vedno na prvem mestu.
Vaš odhod v Bruselj torej ne bi pomenil tudi odhoda iz politike na nacionalni ravni?
Nikakor. Sicer pa sem za sedaj še vedno kandidat za poslanca in odhod v Bruselj je stvar volivcev. A če se bodo odločili zame in mi naklonili zadosti glasov, da bom izvoljen, bom še vedno deloval tudi v politiki na nacionalni ravni. Saj evropski poslanci niso štiriindvajset ur na dan sedem dni na teden v Bruslju, tako da bom lahko še vedno politično aktiven tudi doma. To sem tudi povedal na mestnem odboru SDS Ljubljana, v katerem sem od lani predsednik. Zagotovil sem jim, da bom tudi v primeru, če bom izvoljen v evropskega poslanca, oddelal svoj mandat predsednika MO do konca.
Glede na vaše dosedanje politične funkcije − bili ste minister za obrambo pa minister za notranje zadeve − bi lahko sklepali, da bo fokus vašega delovanja na področju obrambne in varnostne politike Evropske unije?
Varnost bo vsekakor ena od pomembnih tem, ki se jim nameravam posvetiti, če bom izvoljen za poslanca. A tu je še veliko enako pomenih tem: migracije, energetska kriza, okoljevarstvena agenda … Vse so pomembne, saj odločilno vplivajo na kakovost našega življenja.
Nisem pa samo politik, ampak sem po izobrazbi inženir in mislim, da bi morali v evropsko politiko vpeljati malo več realnosti, logike. Glede na to, kar se v zadnjih letih sprejema v evropskem parlamentu, glede na predloge, ki se pojavljajo na odborih, se zdi, kot da je zdrava pamet popolnoma zapustila bruseljske dvorane. Popolnoma resno razpravljajo in sprejemajo predloge, ki so v nasprotju z realnostjo, logiko in zdravo pametjo, predvsem pa so škodljivi za kakovost življenja prebivalstva EU. Z vsemi silami si bom prizadeval, da se v bruseljske dvorane povrne zdrava pamet in da se odpravijo blazni zakoni in njihove škodljive posledice.
Ena od pomembnih tem, ki se ji bom posvetil in ki jo obljubljam slovenskim državljanom, je znižanje cestnin na slovenskih avtocestah. Cene pri nas so popolnoma nesorazmerne v primerjavi z Avstrijo in so po moji oceni izračunane neskladno z uredbo EU.
Z avtokratskim režimom se ne da pogovarjati in pogajati, vse, kar razume in spoštuje, je moč.
Če govoriva o varnosti, kako ocenjujete rusko invazijo na Ukrajino?
Gre za enega ključnih varnostnih problemov, s katerim se soočamo. Rusija je izvedla brutalen napad na sosednjo neodvisno državo, ki je povzročil sto tisoče mrtvih in ranjenih, razdejanje izrednih razsežnosti in množico beguncev …
Ukrajini je torej treba pomagati?
Absolutno. V tej vojni je Ukrajina žrtev in Rusija agresor. Zavezani smo, da pomagamo žrtvi in ne agresorju.
Sprašujem zato, ker v Evropi narašča proruski sentiment, naraščajo pozivi k umiku pomoči Ukrajini, k sklenitvi miru, ki bi v bistvu omogočil Rusiji, da obdrži zasedeno ozemlje …
Na žalost drži, mnogi podlegajo ruski propagandi tudi v Evropi. Kot da ne razumejo in nočejo razumeti, da se Ukrajina bori za celotno Evropo. V Rusiji ne govorimo o demokraciji, govorimo o avtokratskem režimu, govorimo o avtokratu in njegovi kliki, ki je zgradila celoten aparat, katerega namen je revanšizem. Objokujejo razpad nekdanjega sovjetskega imperija in hočejo »popraviti krivice«. Ne nameravajo se ustaviti v Ukrajini, njihov imperialistični cilj je razširitev vpliva na območje celotnega nekdanjega Varšavskega pakta, se pravi na Pribaltik, Poljsko, Romunijo … Z avtokratskim režimom se ne da pogovarjati in pogajati, vse, kar razume in spoštuje, je moč.
Res pa je ruska propaganda izredno močna. Ne le zaradi spletne vojske trolov, v mnogih državah obstajajo različna društva prijateljstva, ruska kulturna društva, ki jih financira Kremelj in ki uspešno širijo rusko propagando. Tudi v Sloveniji, kjer so še posebej uspešna, saj igrajo na različne strune od »panslovanskega bratstva« do »zavezništva v protifašističnemu boju«. Tako v Sloveniji raste proruski sentiment in nasprotovanje Evropi, ZDA, Natu.
Zanimivo je, kako so vsi slovenski častilci NOB in »protiimperialisti« naklonjeni ruski invaziji in širokosrčni z razdajanjem ukrajinskega ozemlja.
Kajne? In če se spomnimo iz naše osamosvojitvene vojne, gre za iste kroge, ki so tudi takrat pozvali k enostranski prekinitvi ognja, praktično k vdaji Slovenije. In že zato, ker smo tudi mi doživeli podobno agresijo leta 1991, bi morali še toliko bolj podpirati Ukrajino v njenem odporu proti agresorju.
Nekoliko presenetljiv je odnos Madžarske do rusko-ukrajinske vojne glede na to, da so nekoč Madžari na lastni koži doživeli rusko oziroma sovjetsko invazijo.
Za začetek obstaja velika razlika med Madžarsko in Slovenijo. Podpora, ne samo madžarske vlade, ampak tudi madžarske javnosti Natu, Evropi in povezavam z ZDA je neprimerljiva s Slovenijo. Poleg tega obstaja tudi nekaj specifičnih okoliščin, ki vplivajo na madžarsko politiko. Madžarska je življenjsko odvisna od uvoza energentov iz Rusije in si ne more privoščiti, da bi ti izpadli. Poleg tega je tu še spor glede madžarske manjšine. Potem ko je Rusija zlorabljala svojo manjšino za destabilizacijo Ukrajine, je ukrajinska vlada reagirala z zmanjšanjem fondov za manjšine. Ker ni mogla diskriminatorno ukiniti fondov samo ruski manjšini, je zmanjšala fonde za vse manjšine, tudi za madžarsko, in tako je prišlo do spora.
Premier Orbán je ogromno naredil za Madžarsko. Na področju preprečitve migracij, na področju demografije, zaščite madžarske kulture, podpore krščanstvu, povsod. Zanj so interesi Madžarske na prvem mestu in prav je tako. Škoda je samo, da v primeru Ukrajine ni malo bolj fleksibilen, a tako pač je.
Donald Trump napoveduje, da bo ukinil pomoč Ukrajini, če bo izvoljen. Menite, da jo bo res, navsezadnje Ukrajina potrebuje orožje, Trump pa je že mnogokrat izrazil podporo ameriški oborožitveni industriji?
To je predvolilna retorika. Letos bodo v ZDA predsedniške volitve. Zdajšnji predsednik Biden in demokratska stranka močno podpirajo Ukrajino in menim, da je to čisto prav. No, republikanci in Trump, ki je Bidnov protikandidat, seveda ne morejo podpirati nasprotnikove politike. Zaradi tega Trumpova retorika, kako bo ukinil pomoč Ukrajini, kako bo prisilil Ukrajino, da sede za zeleno mizo, in tudi sam sklenil dogovore s Putinom, po »katerih bodo vsi zadovoljni«. To je del predvolilnega boja, po volitvah pa udari realnost. Mislim, da bo Trump zmagal, in ko se bo spet naselil v Beli hiši, bo tudi predvolilna retorika odšla v pozabo. Pa saj Trump ni neumen, natančno ve, kdo in kaj je Putin, jasne so mu imperialne težnje Putinove klike in jasno mu je tudi, da tega ZDA ne smejo dopustiti. Če že ne zaradi česa drugega, pa zato, ker bi to škodilo ameriškim interesom in njihovemu prestižu na svetovnem odru. Zaradi tega mislim, da se bo tudi pod Trumpom ameriška pomoč Ukrajini nadaljevala, le da ne bodo z njo mahali kot z zastavo, kar danes počnejo Biden in demokrati.
Pridobivanje redkih materialov, potrebnih za izdelavo baterij za ta vozila, povzroča pošastno okoljsko uničenje.
No, če bi verjeli ruskim trolom po socialnih omrežjih, bo Trump po zmagi kar ukinil Nato …
Seveda bo (smeh). No, resno, ima pa Trump prav, da zahteva, da se zaveze članstva v Natu spoštujejo. In imel je prav pred leti, ko je okrcal voditelje drugih članic, da izkoriščajo ZDA, sami pa se ne držijo dogovorjenega. Prav je imel, ko je opozarjal, da se varnostne razmere zaostrujejo in naj se članice tudi same oborožijo ter se nehajo zanašati samo na ZDA in njene oborožene sile. Se spomnite, kako so se tedaj voditelji članic Nata zmrdovali in norčevali iz Trumpa? No, trapasti so izpadli oni in ne Trump. In prav je, da Trump vztraja pri izpolnjevanju zavez članic. Če si član nekega kluba, potem pač moraš poravnati članarino. Držav članic Nata ni nihče silil v članstvo, same so pristopile in s tem sprejele obvezo, da bodo porabile najmanj dva odstotka BDP za obrambo. A tega se mnoge članice ne držijo. Med njimi je tudi Slovenija, ki za obrambo porabi vsega 1,3 odstotka BDP. To je treba popraviti, obveze je treba spoštovati.
Videti je, da je denar bolj potreben za različne nevladne organizacije kot za varnost …
Financiranje nevladnih organizacij je še ena tema, ki se ji nameravam posvetiti, če bom izvoljen za evropskega poslanca. Preprosto neverjetno je, koliko denarja gre iz proračuna za nevladne organizacije. Nevladniki dobijo več denarja kot recimo odbor regij. Seveda pa odbor regij, ki združuje lokalne samouprave, mora delati po pravilih, finančna sredstva morajo biti smotrno porabljena, obstajati mora pokritje. Pri nevladnih organizacijah pa tega ni in ogromno denarja odteka v neznano. Gre za sistem korupcije, ki ga je evropska levica izpilila do popolnosti.
Na eni strani s tem denarjem člani nevladnih organizacij dobro živijo, na drugi pa ta finančna sredstva uporabljajo za izvajanje svoje politike, ki spodkopava evropsko družbo.
Socialistične poslanke niso dobili samo z roko v žaklju, ampak z žakljem na rami.
Na primer okoljevarstvena »zelena agenda«, ki uničuje evropsko kmetijstvo, industrijo …
To je ena, na žalost ne edina, od teh politik. Gre za cele sklope ukrepov in zakonov, ki škodujejo evropskemu gospodarstvu. Okoljevarstveni predpisi, kot je v Sloveniji Natura 2000, uničujejo kmetijstvo, potem so tu predpisi, ki uničujejo konkurenčnost v industriji in transportu, da o energetiki sploh ne govorimo. Subvencije za zeleno energijo, boni za izpuste, to so vse samo pretveze, zaradi katerih Evropejci plačujemo drago energijo, korist od tega pa ima samo peščica pripadnikov energetskih lobijev. Predstavljajte si kakšnih petdeset podjetij tipa GEN-I, le v večjem obsegu, ki nič ne proizvajajo, ampak samo mešetarijo in bogatijo na račun navadnega Evropejca. Pod pretvezo zelene politike je bilo sprejetih nešteto norih in skrajno škodljivih zakonov in te je treba čim prej odpraviti.
Na primer zamenjava vozil z motorjem na notranje izgorevanje z električnimi vozili?
Ko sem prvič slišal za to idejo, sem bil presenečen, da je komu to sploh padlo na pamet. Še bolj sem bil presenečen, ko so vsi veliki proizvajalci avtomobilov to idejo posvojili. Ali so nanje pritisnili lobiji ali so bili podkupljeni s subvencijami ali pa oboje, drugače si njihove privolitve ne znam razlagati. Najhuje pa je, da električni avtomobili ne bodo »rešili planeta«. Pridobivanje redkih materialov, potrebnih za izdelavo baterij za ta vozila, povzroča pošastno okoljsko uničenje, nobeden ne ve, kakšen vpliv na okolje bo imela razgradnja velikih količin strupenih odpadnih baterij. Vozila tudi pogosto zagorijo in gašenje je praktično nemogoče, pustiti jih je treba, da zgorijo do konca. Kaj pa ti strupeni izpusti in njihov vpliv na okolje?
Kaj pa teža baterij, dodatnih 600 kilogramov na vozilo? Nisem sicer inženir, ampak predstavljam si, da statika garažnih hiš, nadvozov, mostov povečane teže ne bo zdržala.
Mostovi bodo zdržali, če so namenjeni za tovorni promet. Drugo pa drži, garažne hiše, lokalni premostitveni objekti in druga infrastruktura bo postala popolnoma neuporabna. In ko smo že pri infrastrukturi, kako se bo lahko zgradilo zadosti polnilnic, od kod bo prišla energija zanje? Ne, gre preprosto za omejevanje mobilnosti prebivalcev EU, ki pa jo je nekaterim lobijem očitno uspelo prodati kot skrb za okolje.
Ko že omenjate lobije, kaj menite o razkritem podkupovanju evropskih poslancev?
To je velik škandal. Socialistične poslanke niso dobili samo z roko v žaklju, ampak z žakljem na rami; v preiskavi so naši velike vsote gotovine. In kaj se je zgodilo? Nekaj dni pripora v prvi fazi preiskave, zdaj je spet na prostosti, še vedno je poslanka, sprehaja se po bruseljskih dvoranah, kot da se ni nič zgodilo. Z njo ravnajo v rokavicah, ker je levičarka, če bi bila desničarka, bi jo že zdavnaj izgnali iz parlamenta. Dvojna merila, ki jih vidimo na vsakem koraku. Ko je španska socialistična vlada izvedla reformo sodstva, to ni bil problem, ko pa je poljska desna vlada praktično prekopirala špansko reformo, pa so jo obtožili »spodkopavanja vladavine prava«.
In kaj je po vaše krivo za takšno stanje?
Precej tudi politika ELS, ki skuša biti povezovalna in zato vztraja pri velikih koalicijah s socialisti in z liberalci. V praksi pa socialisti pogosto potegnejo z opozicijskimi zelenimi in levico proti lastni koaliciji. Evropska ljudska stranka se mora zato v naslednjem mandatu povezati z desnimi strankami, z ECR pa tudi ID, če bo treba. Le na tak način se bo lahko kaj spremenilo. Jaz si bom, če bom izvoljen, vsekakor prizadeval za povezovanje na desnici.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
