Piše: Zdzisław Krasnodębski
Spomnimo, da je prav upor Poljakov in Madžarov z jasno izraženo narodno identiteto in s silnim občutkom za svobodo zlomil »vzhodni blok«. Prav upor teh periferij sovjetskega imperija, na videz obsojenih na poraz v boju z mogočno prestolnico, je pomembno pripomogel k propadu režima.
Ko je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, so bile najbolj kritizirane države evropskega juga. Oživelo je prepričanje, da vladajo globoke kulturne razlike med asketskim, postprotestantskim severom na eni strani in pomehkuženim, zapravljivim jugom, ki ne skrbi posebno za finance in pravo, na drugi.
Evropska dvoličnost
Vendar pa ni bilo slišati pozivov, da je treba Italijo in Španijo izključiti iz EU, da ju je treba »izstradati«, obiti, da jima je treba zapreti pipico (kar se je v primeru Grčije dejansko zgodilo). Pravzaprav so evroskeptični glasovi prihajali z juga. Italijanski filozof Giorgio Agamben je takrat ugotavljal, da pri tako velikih razlikah v življenjskem slogu in vrednotah Evropska unija ni smiselna. Navrgel je postulat posebne unije južnih držav in se pri tem navezoval na idejo latinskega imperija, ki jo je nekoč zagovarjal Alexandre Kojève. Toda kaj bi vendar bila Evropska unija brez Italije, Španije ali Grčije − držav, kamor Evropejci s severa tako radi potujejo na dopust in ki se ponašajo z naravno in kulturno dediščino, ki jo občuduje ves svet?
Srednja in Vzhodna Evropa pa ne moreta računati na takšno empatijo in simpatijo. Njuna drugačnost je tradicionalno razumljena kot napaka ali nepopolnost pri uresničevanju obveznega vzorca, ki ga je izumil Zahod in ki ga sedaj udejanja Bruselj. Gre za način mišljenja, ki je globoko zakoreninjen v naraciji evropske zgodovine. »Evropskost« držav, ki ležijo vzhodno od Labe, je bila predstavljana kot učinek prenosa civilizacijskega vzorca ali kar kolonizacije. Vse, kar je Srednjo Evropo gnalo naprej, naj bi bilo prineseno z Zahoda, tisto, kar je zaviralo njen razvoj, pa naj bi bila njena tradicija. Razsvetljeni veliki intelektualni duhovi, denimo Kant, Voltaire ali Diderot, so bili prepričani, da lahko le presvetli despoti te narode prisilijo, da bodo ubrali pot napredka.
Upravičeni strahovi
Ta ne posebno izostreni miselni vzorec se je ohranil do danes. Po ugotovitvah več politologov, ki se ukvarjajo z raziskovanjem Evropske unije, je splošno mnenje takšno, da naša demokracija in naši uspehi na gospodarskem področju niso naša lastna zasluga, pač pa zasluga »socializacije« s strani Zahoda in dotacij EU. Pojavi politične subjektivnosti srednjeevropskih držav pa so po drugi strani pogosto pospremljeni z ogorčenjem kot nekaj, kar je na meji spodobnega, neskladno z duhom časa. Najprej je Višegrajska skupina razjezila zahodne države, s tem ko je zavrnila sprejem migrantov, lani Poljska in Madžarska s svojim vetom. Celo samostojno sodelovanje v okviru Pobude treh morij rojeva zaskrbljenost Zahoda, ki jo ta le stežka skriva: kako vendar more projekt, ki je tako dragocen za Evropo, nastati in se razvijati samostojno, brez nadzora?
Države Srednje in Vzhodne Evrope so nastale ali se znova vzpostavile na ruševinah velikih imperijev − osmanskega, habsburškega, wilheminskega in ruskega. Ne moremo se torej čuditi, da v tem delu Evrope obstaja strah pred zatiralskim imperijem. Tukaj je živo zavedanje, da svoboda posameznika ni mogoča brez svobode naroda, da je torej politična svoboda pogoj za osebno svobodo posameznika. Ideja o pravici narodov do samoodločbe, ki je v Evropo prišla iz ZDA, je bila − kljub njenemu nedoslednemu uresničevanju in številnim napakam pri tem procesu − legitimacija naše svobode. Celo Madžari, ki so po prvi svetovni vojni izgubili ogromno ozemlja, je ne postavljajo pod vprašaj. Od takrat v Evropi ni bilo več cesarjev. Po letu 1945 pa so bile te države znova vključene v brutalni sovjetski imperij ali pa so mu bile drugače podrejene. Ko pa so po letu 1989 iz njega znova izšle kot svobodni narodi, ki so se organizirali v neodvisne države, se je zdelo, da to vendarle nekako ni skladno z zgodovinsko logiko, ki vlada v Evropi. Odgovor na to naj bi bila razširjena Evropska, ki temelji na kompromisu, ki ceni različnost, odklanja totalitarizme in družbene eksperimente ter v svojih traktatih zagotavlja, da bo v strateških zadevah upoštevana volja vsake države.
Unitarne težnje
Danes se zdi ta vizija vse bolj oddaljena. Krepi pa se težnja, da bi tiste slabotnejše in revnejše evropske narode držali na kratko. Kot nas prepričujejo, potrebujemo bolj združeno, konsolidirano Evropo, v kateri ne bo več veljalo načelo soglasja in v kateri bodo udejanjane »evropske vrednote« v skladu z njihovo enotno, vseobvezujočo interpretacijo. Po tej interpretaciji spoštovanje dostojanstva človeške osebe ne izključuje niti splava brez meja niti evtanazije, tudi ne produkcije otrok za raznospolne pare, ki jih potrebujejo, niti spremembe spola po želji. Nediskriminacija po tej interpretaciji pomeni privolitev na istospolne zveze in njihove posvojitve otrok. Enakost žensk in moških temelji na zanikanju vseh razlik med njimi. Človekove pravice izključujejo uspešno omejevanje množičnih migracij itd. Pravna država pa naj bi bila varuhinja tako razumljenih »temeljnih pravic«.
Evropska unija naj bi postala valjar, ki bi uniformiral evropske narode v skladu s tem aksiološkim vzorcem, ki velja za edinega ustreznega. Vendar pa smo prebivalci Srednje Evrope občutljivi na »edino ustrezne« doktrine. Nekoč smo že izkusili eksperiment naprednega inženirstva človeštva, ki naj bi oblikoval novega, boljšega, osvobojenega človeka. Vemo, kako se to konča …
Ni naključje, da proti tej unifikaciji najmočneje protestirata Madžarska in Poljska (kot ni naključje, da je prva, ki zapušča EU, Velika Britanija − država, ki se dobro zaveda svoje demokratične tradicije). Ne pozabimo, da se je prav z uporom teh dveh narodov z zelo jasno izraženo narodno identiteto in velikim občutkom za svobodo zlomil »vzhodni blok«. Prav upor teh periferij sovjetskega imperija, na videz obsojenih na poraz v boju z mogočno prestolnico, je pomembno pripomogel k propadu režima. Ali ne bi to moralo biti opozorilo?
