V intervjuju za Demokracijo smo se tokrat pogovarjali z raziskovalcema udbovskih arhivov in ekonomistoma mag. Igorjem Omerzo in mag. Radom Pezdirjem, ki sta nedavno izdala knjigo z naslovom Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB in s podnaslovom Šokantna razkritja ob 50-letnici Titove TO.
Gospod Omerza, kako to, da sta prišla na idejo, da skupaj napišeta knjigo o kriminalnih temeljih Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije, ki je bila uradno ustanovljena konec leta 1968, in NLB, katere prehodnica Ljubljanska banka je bila ustanovljena v približno istem času?
Omerza: To je povezano predvsem s »polstoletno« obletnico ustanovitve TO. Formiranje slovenske TO ni bil samo vojaško-politični dogodek, ampak je tudi povzročil uporabo nekaterih že preizkušenih tajnih finančnih »udbovskih« tehnik za ustvarjane črnih “teritorialnih” deviznih fondov s to razliko, da jih sedaj ni kreirala uradna oz. aktualna tajna policija, ampak nekdanji udbovci (brez blagoslova politikov), ki so se preselili iz gospodarskega dela Udbe v bančništvo, domača in tuja podjetja. In ker jaz preučujem tehnologijo Udbe in njena politična ozadja, Rado pa tajne denarno-finančne udbovske tokove (in širše tudi gospodarstva in bančništva), sva ob tej priložnosti združila najini specialni znanji in tako celovito prikazala genezo vzporedne ekonomije in vzporednega bančništva ter znotraj tega poseben »politično-finančni« primer »črnine« TO. Kot soavtor knjige ne morem in nočem ocenjevati knjige, a po žanru gre nedvomno za političnokriminalni triler.
V knjigi najprej govorila o tajni ekonomiki Ozne oziroma Udbe, ki ima svoje korenine v dogajanju, povezanem s koncem druge svetovne vojne. Maja 1945 je jugoslovanska IV. armada skupaj z IX. korpusom vkorakala v Trst, a ga je morala že po dobrem mescu dni zapustiti zaradi pritiska Anglo-Američanov, ki so Tita in njegovo jugoslovansko armado videli kot Stalinovo ekspozituro in niso želeli, da bi bilo to pomembno severnojadransko mesto v rokah Sovjetov. S tem pa so se podjetja v slovenski lasti znašla v težavah. Nekako povezana s tem pa je ustanovitev udbovske gospodarske hobotnice, ki ima svoje korenine prav v Trstu.
Pezdir: Drži. Ideja o vzporedni ekonomiji se je rodila prav na Tržaškem in Goriškem, kjer so po umiku Jugoslavije ostale podjetniške lupine brez pravega kapitala, poslov in povezav z institucijami v Jugoslaviji. Najverjetneje zaradi tega, ker je Udba že prej delala na tihotapstvu cigaret, s katerimi so premagovali problem pomanjkanja deviz, je prišlo do prenosa upravljanja, nadzora in lastnine množice podjetij na Udbo. Sredstva iz naslova tihotapstva so se začela prelivati v podjetja, s čimer je nastal začetni kapital. Potem se je vzpostavil sistem slamnatih lastnikov, ki so se umaknili pred italijanskim regulatorjem v Švico. V Švici se je izkazalo, da so bili regulatorji nepričakovano rigorozni, davčne obdavčitve pa previsoke. To je bil razlog, da je Udba nevralgično kapitalsko točko (Colcommerce iz Züricha) prestavila v davčno oazo v Liechtenstein. S tem se je organizirala mreža vzporedne ekonomije, ki jo je vodila tajna policija nekdanje komunistične države. Ta sistem je bil praktično nespremenjen do leta 1991, ko Safti in tedaj še LB ustanovita v Zürichu banko, kasneje znano kot NLB Interfinanz, s čimer se celoten krogotok denarja premakne pod neposredno upravljanje in nadzor omrežja.
Se pravi, da je bil glavni operativni akter te zgodbe Niko Kavčič? Kdo je bil pravzaprav Niko Kavčič? Njegovo vlogo je že leta 1994 v svoji knjigi Okopi dobro razkril Janez Janša, sam Kavčič pa je svojo življenjsko pot skušal olepšano »prodati« v svoji knjigi Pot v osamosvojitev, ki jo je izdal leta 1996. Istega leta je Danilo Slivnik zanj v knjigi Kučanov klan zapisal, da je bil eden najbolj zakrinkanih Kučanovih agentov v opoziciji in v Demosu …
Omerza: Niko Kavčič je bil partizan, šef udbovskega državnega šverca, prvi slovenski bankster in vpliven upokojenec. No, »opozicijsko« je postal pomemben predvsem kot skrbnik dnevniških rokopisov Staneta Kavčiča, kajti njihov izzid marca 1988 je primaknil kamenček k demokratizaciji slovenske družbe. V Demosu po moje ni imel velikega političnega vpliva, saj ga npr. Jože Pučnik ni maral. Je pa imel velik vpliv v Ljubljanski banki, saj je celo s pomočjo Kučana postavil Marka Voljča za generalnega direktorja.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
