Piše: dr. Andreja Valič Zver
Marca 2009 je bila javnosti odkrita Huda jama, mesto grozovitih zločinov jugoslovanske povojne komunistične oblasti. Ne samo slovenska, pač pa tudi širša mednarodna srenja je bila šokirana ob dejstvu, da je bilo leta 1945 več kot 3000 ljudi živih zazidanih v rudniške jaške v bližini Laškega.
Svet so obkrožile fotografije množice pobeljenih kosti in zveriženih lobanj, pa tudi brezupnih poskusov pobegov iz zazidanega pekla. Odjeknila je tudi izjava tedanjega predsednika slovenske države dr. Danila Türka, ki je ob vprašanju glede Hude jame nonšalantno odvrnil, da ga “drugorazredne teme” ne zanimajo. No, drugorazrednega predsednika so kasneje, kljub podpori nomenklature, ta in še drugi katastrofalni zdrsi stali ponovitve mandata.
Spomini na marec 2009 so še živi. Skupaj s sodelavci Študijskega centra za narodno spravo, ki sem ga tedaj vodila, smo hiteli obveščati kolege v tujini o pretresljivem odkritju. Na vseh mednarodnih dogodkih, ki smo se jih udeleževali v tem in vseh naslednjih letih, so bili na dnevnem redu Huda jama in širša ozadja sistemskih in sistematičnih kršitev človekovih pravic in svoboščin na slovenskem ozemlju med in po drugi svetovni vojni. Še posebej naj izpostavim mednarodne konference v Evropskem parlamentu (2009 med češkim predsedovanjem, 2009 ob 70. letnici pakta med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo, 2010 mednarodna konferenca Kaj mladi vedo o totalitarizmih idr.) in številne druge mednarodne dogodke (Praga, Varšava, Berlin, Riga, Vilnius, Budimpešta, London, Timisoara, Argentina, Združene države Amerike, Kanada in drugje).
Ob dolgoletnih prizadevanjih za seznanjanje mednarodne javnosti ne morem mimo prispevka evropskega poslanca dr. Milana Zvera, ki je bil skupaj s kolegi Tunnejem Kelamom (Estonija), Lászlóm Tökésem (Romunija) in Sandro Kalniete (Latvija) večkrat gostitelj dogodkov v Evropskem parlamentu na temo povojnih pobojev in spravnega procesa. V okviru skupine Sprava evropskih zgodovin, kjer je sodeloval tudi nekdanji evropski poslanec in sedanji hrvaški predsednik Andrej Plenković, so potekale razprave, ki so osvetljevale temne strani slovenske polpreteklosti. Najvišji predstavniki Evropskega parlamenta so leta 2018 podprli tudi poimenovanje sejne dvorane po očetu slovenske države dr. Jožetu Pučniku, ki je bil tudi ena od žrtev komunističnega totalitarizma. Žal so Zverova prizadevanja po postavitvi spominskega obeležja v Evropskem parlamentu, ki bi obeleževalo žrtve povojnih pobojev, zaustavila spletkarjenja Cerarjeve vlade. Tedanji predsednik Evropskega parlamenta socialist Martin Schultz je sicer pozdravil Zverov predlog, a zapisal, naj se o njem najprej uskladi slovenska politika.
Huda jama se je kljub sramotnemu odzivu slovenskega levega političnega in medijskega pola vtisnila v evropski spomin. Odmevala je podobno kot zločin v Katynskem gozdu, kjer so sovjetski okupatorji pobili več kot 30.000 poljskih častnikov, za zločin pa obtožili nemške okupatorje. Vodstvo Evropske platforme spomina in vesti je skupaj z vodstvom češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov celo obiskalo prizorišče zločina v Hudi jami.
Ne bom pozabila, da je bila Huda jama za nekatere od njih tako pretresljiva izkušnja, da smo jih morali dobesedno evakuirati iz nekdanjega rudnika. Kdor premore vsaj kanček empatije, ob prizorih iz Hude jame, seveda ne more ostati ravnodušen. In kdor je v Varšavi obiskal muzej o zločinih v Katynskem gozdu, ve, kako bi morali biti tovrstni dogodki predstavljeni slovenski in drugi javnosti. Seveda pri nas ni ne duha ne sluha o muzejskih predstavitvah komunističnih zločinov, ne v Hudi jami, ne drugod. Na Teharjah, na primer, ne boste našli tabel, ki bi v slovenskem in drugih jezikih razložile, da je bilo tam po drugi svetovni vojni uničevalno koncentracijsko taborišče. Tudi v Šentvidu nad Ljubljano, Kidričevem (Šterntal), Škofji Loki, pa še mnogokje na slovenskem ozemlju, pogrešamo jasno besedo o koncentracijskih in delovnih taboriščih, moriščih, zaporih in drugih drastičnih oblikah kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenska spominska krajina je amputirana. Pri nas se sistematično briše spomin na dejanja, ki so tako ali drugače ranila več kot polovico slovenskega naroda. Rane ostajajo in se z zablodelimi ukrepi, kot je ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega režima in z nesprejetjem resolucij Evropskega parlamenta, na novo odpirajo. Pri nas je slepa pega zgodovinskega spomina nepredstavljivo gromozanska. In to je zelo zaskrbljujoče, saj je izgubljanje in brisanje zgodovinskega spomina eden od glavnih razlogov za ponavljanje usodnih zgodovinskih napak. Le resnica, pravica in spomin nas bodo dejansko osvobodili!
